Zakaj so preganjali »Poljsko bratovščino«?

Leta 1638 je poljska državna skupščina zadala hud udarec majhni verski skupni, ki so jo poznali kot Poljsko bratovščino. Cerkev in tiskarski stroj, ki sta bila last skupine, so uničili. Rakovsko univerzo so zaprli, tamkajšnje profesorje pa poslali v izgnanstvo.

Po dvajsetih letih je skupščina še ostreje ukrepala. Vsem članom skupine, ki jih je bilo kakih 10.000 ali več, so ukazali, naj zapustijo državo. Kako je v državi, za katero so nekoč menili, da je med najstrpnejšimi v vsej Evropi, prišlo do tako kritičnih razmer? S čim si je Poljska bratovščina prislužila tako slabo ravnanje?

VSE se je pričelo, ko je v poljski kalvinistični cerkvi začel nastajati resen razkol. Največje jabolko spora je bil nauk o trojici. Voditelji naprednega gibanja cerkve so to doktrino zavrnili kot nesvetopisemsko. To je razjezilo cerkvene voditelje in se končalo z odcepitvijo naprednega gibanja.

Kalvinci so te oporečnike poimenovali arijanci *, pripadniki te nove skupine pa so se raje imenovali kristjani oziroma Poljska bratovščina. Poznani so tudi kot socinijanci, po Italijanu Leliu Sozziniju, na katerega je vplival Servet, in čigar nečak Faust Sozzini je odpotoval na Poljsko in postal viden član gibanja.

V tistem obdobju si je poljski veljak Jan Sienieński prizadeval, da novi cerkvi priskrbi »miren, osamljen kraj«, kjer bi lahko cerkev rasla. Izkoristil je posebno prednost, ki mu jo je podelil poljski kralj, ter ustanovil mesto Rakov, ki je pozneje postalo središče socinianizma na Poljskem. Sienieński je prebivalcem tega mesta zagotovil veliko pravic in med njimi tudi pravico do svobodnega čaščenja.

Novo mesto je privlačilo rokodelce, zdravnike, lekarnarje, meščane in plemstvo različnih ver. Poleg njih so se vanj zgrinjali duhovniki iz Poljske, Litve, Transilvanije, Francije in celo iz Anglije. Vendar niso bili vsi novoprišleki socinijanske vere, zato je Rakov v naslednjih treh letih, od 1569 do 1572, postal prizorišče neskončnih teoloških razprav. Kako se je to končalo?

Razdeljena hiša

Socinijansko gibanje se je razdelilo: na eni strani so bili ljudje z bolj radikalnimi pogledi, na drugi pa tisti, katerih gledišča so bila zmernejša. Kljub medsebojnim nasprotjem pa so se zaradi svojih skupnih verovanj razlikovali od drugih. Zavračali so trojico; niso krščevali dojenčkov; na splošno niso nosili orožja in pogosto niso zavzemali vladnih  položajev. * Zanikali so tudi obstoj pekla kot kraj mučenja. In ob vsem tem se niso menili za razširjene verske običaje.

Kalvinistična in katoliška duhovščina je proti tej skupini zanetila silovito nasprotovanje, toda socinijanski duhovniki so izkoristili ozračje verske strpnosti, ki so jo pospeševali poljski kralji, kot sta bila Sigismund II. Avgust in Štefan Báthory, ter učili svoje zamisli.

Mejnik v Budnyjevem delu

Kalvinistični prevod Biblije, ki so ga na splošno rabili v tistem obdobju, je bil za mnoge bralce nezadovoljiv. To namreč ni bil prevod iz izvirnih jezikov, temveč prevod latinske Vulgate in francoske biblije tistega obdobja. »V prizadevanju za lepoto stila so žrtvovali zvestobo in točnost misli,« poroča neka avtoriteta. Vnesli so veliko napak. Zato so povabili dobro znanega učenjaka Szymona Budnyja, da bi prevod popravil. Sklenil je, da bi bilo laže narediti povsem nov prevod, kakor popraviti starega. In tega se je lotil okoli leta 1567.

Budney je pri prevajanju vsako besedo in njene različice temeljito razčlenil, kakor še ni storil nihče na Poljskem. Kadar so se pri prevajanju hebrejskega besedila pojavile težave, je v obrobnih zaznamkah nakazal dobesedni prevod. Ko je bilo treba, je skoval nove besede, in skušal uporabljati preprosto in pogovorno poljščino tistega časa. Njegov cilj je bil, da bi dal bralcu biblijski prevod, ki bi bil zvest in točen.

Leta 1572 so objavili Budnyjev prevod celotne Biblije. Vendar so izdajatelji njegov prevod Grških spisov spremenili. Budneyja to ni omajalo, temveč je začel pripravljati revidirano izdajo in jo dve leti pozneje dokončal. Njegov mojstrski prevod Grških spisov je presegal dotedanje poljske izdaje. Poleg tega je na mnoga mesta vrnil Božje ime Jehova.

Ob koncu 16. stoletja in v prvih treh desetletjih 17. stoletja je Rakov, glavno mesto tega gibanja, postal versko in intelektualno središče. Tam so voditelji in pisci Poljske bratovščine objavljali svoje traktate in druga dela.

Podpirali so izobraževanje

Izdajateljsko delo Poljske bratovščine je začelo dobivati zagon okoli leta 1600, ko so v Rakovu namestili tiskarski stroj. Z njim so lahko v več jezikih natisnili razprave na majhnem formatu, pa tudi velike knjige. Rakov se je kmalu prerinil med najboljša tiskarska središča v Evropi. Menijo, da so na tamkajšnjem tiskarskem stroju v naslednjih 40 letih natisnili do 200 publikacij. Zelo kvaliteten papir za literaturo so dobivali iz krajevne tovarne papirja, ki je bila v lasti Poljske bratovščine.

Poljska bratovščina je kmalu uvidela, kako potrebno je izobraževati sovernike in druge. Zato so 1602. leta v Rakovu ustanovili univerzo. Tu so se izobraževali sinovi Poljske bratovščine ter katoliški in protestantski fantje. Univerza je bila teološko semenišče, toda v njej niso poučevali le religije. Del učnega načrta so bili tudi tuji jeziki, etika, gospodarstvo, zgodovina, pravo, logika, naravoslovje, matematika, medicina in telovadba. Univerza je imela veliko knjižnico, ki je zaradi krajevnega tiskarskega stroja neprestano rasla.

V nadaljevanju 17. stoletja se je zdelo, da bo Poljska bratovščina še naprej cvetela. Vendar ni bilo tako.

Protiudarec cerkve in države

Zbigniew Ogonowski iz poljske akademije znanosti pojasnjuje: »Ob koncu tretjega desetletja 17. stoletja so se na Poljskem razmere za arijance pričele hitro slabšati.« Vzrok za to je bila vse gorečnejša dejavnost katoliške  duhovščine. Ta je skušala spraviti Poljsko bratovščino v slab glas z vsemi mogočimi sredstvi, tudi z obrekovanjem in klevetniškim pisanjem. Napad so pospešile spremenjene politične razmere v državi. Novi poljski kralj Sigismund III. Vasa je Poljsko bratovščino sovražil. Prizadevanje katoliške cerkve, da bi Bratovščino onemogočili, pa so podpirali tudi njegovi nasledniki, še posebno Jan II. Kazimir Vasa.

To se je stopnjevalo vse do dneva, ko naj bi nekaj študentov iz Rakova namerno onečastilo križ. Ta pripetljaj je postal izgovor za uničenje glavnega mesta Poljske bratovščine. Lastnika Rakova so pred sodiščem državne skupščine obtožili, da s podpiranjem rakovske univerze in tiskarne ‚širi hudobijo‘. Poljsko bratovščino so obtožili prevratniške dejavnosti, sodelovanja v orgijah in nemoralnega življenja. Skupščina je odločila, da je rakovsko univerzo treba zapreti, tiskarski stroj in cerkev Poljske bratovščine pa uničiti. Vernikom so ukazali, naj odidejo iz mesta. Univerzitetne profesorje so pod pretnjo smrtne kazni pregnali iz države. Nekaj članov Bratovščine se je zateklo v varnejše kraje, kot sta bili Šlezija in Slovaška.

Leta 1658 je skupščina izdala odlok, po katerem je morala Poljska bratovščina prodati svoje imetje in se v treh letih odseliti v tujino. Pozneje so ta rok skrajšali na dve leti. Vsakdo, kdor bi po tem izpovedoval to vero, bi bil usmrčen.

Nekaj socinijancev se je naselilo na Nizozemskem in nadaljevalo s tiskanjem. Ena občina je delovala v Transilvaniji do začetka 18. stoletja. Na shodih, kjer so se zbirali do trikrat na teden, so peli psalme, poslušali pridige in brali katekizem, ki so ga sestavili za pojasnjevanje svojih naukov. Da bi ohranili čistost občine, so sovernike opominjali, jim prigovarjali in jih, če je bilo treba, izključili.

Pripadniki Poljske bratovščine so bili preučevalci Božje Besede. Odkrili so nekaj dragocenih resnic in o njih brez oklevanja govorili drugim. Sčasoma pa so se razkropili po Evropi in vse teže ohranjali svojo enotnost. Nazadnje je Poljska bratovščina izginila.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 21]

Naslovna stran Biblie niesvieske, Szymon Budny, 1572

[Slika na strani 23]

Hiša, ki je bila last socinijanskega duhovnika

[Slike na strani 23]

Zgoraj: današnji Rakov; na desni je samostan, ki so ga postavili 1650. leta, da bi izbrisali vsako sled »arianizma«; spodaj: tukaj so katoliški duhovniki postavili križ, da bi izzvali Poljsko bratovščino