Preganjalec zagleda močno svetlobo

SAVEL je besnel nad Jezusovimi sledilci. Ni mu bilo dovolj, da so jih že preganjali v Jeruzalemu in kamenjali Štefana, prizadeval si je za tem, da bi jih zatirali tudi drugod. »Še vedno dihteč pretenje in morjenje zoper učence Gospodove, pristopi [Savel] k velikemu duhovniku in izprosi od njega pisem v Damask do shodnic, če najde kake pristaše tega pota, bodisi može ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem.« (Dejanja 9:1, 2)

Savel je med hojo proti Damasku najverjetneje razmišljal, kako bi svojo nalogo najučinkoviteje izvršil. S pooblastilom, prejetim od velikega duhovnika, mu bo nedvomno zagotovljeno sodelovanje voditeljev velike judovske skupnosti v tem mestu. Savel bo pri njih poiskal pomoč.

Bolj ko se je bližal cilju svojega potovanja, bolj je bil razburjen. Potovanje iz Jeruzalema v Damask – sedem oziroma osem dni hoda po poti, dolgi približno 220 kilometrov – je bilo zelo naporno. Okrog poldneva pa ga je nenadoma obsijala svetloba, močnejša od sončne, in Savel je padel na tla. Za seboj je zaslišal glas v hebrejščini: »Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati.« »Kdo si, Gospod?« je vprašal Savel. »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,« je prišlo v odgovor. »Ali vstani in stopi na noge. Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval, ko te bom reševal od ljudstva judovskega in poganov, med katere te sedaj pošiljam.« »Kaj naj storim, Gospod?« je vprašal Savel. »Vstani in pojdi v Damask, in tam se ti pove o vsem, kar ti je odločeno, da storiš.« (Dejanja 9:3–6; 22:6–10; 26:13–17)

 Tisti, ki so potovali s Savlom, so slišali glas, niso pa videli govorečega niti niso razumeli, kaj je rekel. Ko je Savel vstal, zaradi iskreče se svetlobe ni nič videl in so ga morali voditi za roko. »Tri dni ni videl, in ni jedel, ne pil.« (Dejanja 9:7–9; 22:⁠11)

Trije dnevi meditacije

Savla je v goste sprejel Juda, ki je živel v ulici z imenom Ravna. * (Dejanja 9:11) Ta ulica, ki ji v arabščini rečejo Darb al-Mustaqim, je še vedno glavna ulica v Damasku. Predstavljajte si, kakšne misli so Savla prešinjale med bivanjem na Judovem domu. Po doživetju je ostal slep in šokiran. Zdaj je imel čas, da je razmislil, kaj ta izkušnja pomeni.

Preganjalec se je srečal z nečim, kar je zavračal kot nekaj povsem nemogočega. Na kol pribit gospod Jezus Kristus, ki so ga obsodile najvišje judovske oblasti ter je bil »zaničevan in zapuščen od ljudi«, je živ. Priznan je celo stal na Božji desnici v »nedostopni svetlobi«! Jezus je bil Mesija. Štefan in drugi so imeli prav. (Izaija 53:3, SSP; Dejanja 7:56; 1. Timoteju 6:16) Savel je bil v popolni zmoti, saj se je Jezus enačil prav s tistimi, ki jih je Savel preganjal! Kako bi se lahko Savel glede na vse to še naprej ‚upiral ostnu‘? Celo najbolj trmastega vola gospodar nazadnje spodbode v željeno smer. Če torej Savel ne bi hotel sodelovati v tem, k čemur ga je spodbujal Jezus, bi prizadel samega sebe.

Jezusa kot Mesija nikakor ni mogel obsoditi Bog. Toda Jehova je dovolil, da pretrpi najbolj sramotno smrt in pade pod naslednjo trditev v postavi: »Kletev Božja je obešenec.« (5. Mojzesova 21:23) Jezus je umrl, obešen na mučilni kol. Bil je preklet, ne zaradi svojih grehov, saj jih ni imel, temveč zaradi grešnosti človeštva. Savel je kasneje pojasnil: »Katerikoli so namreč iz del postave, so pod kletvijo; kajti pisano je: ‚Proklet vsak, kdor ne ostane v vsem, kar je pisano v knjigi postave, da naj stori‘. Da se pa po postavi nihče ne opraviči pred Bogom, je očitno [. . .]. Kristus nas je odkupil iz kletve postave, ko je postal za nas kletev, kajti pisano je: ‚Proklet vsak, kdor visi na lesu.‘« (Galatom 3:10–13)

Jezusova žrtev je imela odrešilno vrednost. S tem, ko je Jehova sprejel žrtev, je figurativno pribil postavo in njeno prekletstvo na kol. Savel, ki je to dojel, je mučilni kol, »ki je Judom v spotiko,« lahko s cenjenjem imenoval ‚Božjo modrost‘. (1. Korinčanom 1:18–25, SSP; Kološanom 2:14) Če se torej ni bilo mogoče rešiti z deli postave, marveč po Božji nezasluženi dobrotljivosti, izkazani grešnikom, kot je bil Savel, je lahko bila rešitev odprta tudi ljudem zunaj postave. In Jezus je Savla poslal prav k Nejudom. (Efežanom 3:3–7)

Ne moremo reči, koliko tega je Savel razumel ob svojem spreobrnjenju. O njegovem poslanstvu k narodom je namreč Jezus z njim spregovoril zopet kasneje, morda več kot enkrat. Zraven tega je do takrat, ko je Savel vse to pod Božjim navdihnjenjem napisal, minilo še več let. (Dejanja 22:17–21; Galatom 1:15–18; 2:1, 2) Vendar pa je do takrat, ko mu je novi gospodar dal nadaljnje napotke, minilo le nekaj dni.

Ananijev obisk

Potem ko se je Jezus prikazal Savlu, se je prikazal tudi Ananiju in mu rekel: »Pojdi v ulico,  ki se imenuje Ravna, in vprašaj v hiši Judovi po nekem Taršanu, ki se imenuje Savel. Kajti glej, moli, in je videl v prikazni moža, po imenu Ananija, da vstopi in položi nanj roke, da bi izpregledal.« (Dejanja 9:11, 12)

Ananija pa je vedel za Savla, zato je razumljivo, da je bil nad Jezusovimi besedami presenečen. Rekel je: »Gospod, slišal sem od mnogih o tem možu, koliko hudega je storil svetim tvojim v Jeruzalemu. In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo ime tvoje.« Jezus pa mu je velel: »Pojdi; zakaj posoda izvoljena mi je on, da ponese ime moje pred pogane in kralje in sinove Izraelove.« (Dejanja 9:13–15)

S tem ponovnim zagotovilom se je Ananija odpravil tja, kamor ga je napotil Jezus. Ko je Savla našel in ga pozdravil, je položil roke nanj. »In precej,« pravi poročilo »padejo z oči njegovih [Savlovih] kakor luskine, in takoj izpregleda.« Zdaj je bil Savel pripravljen poslušati. Ananijeve besede so potrjevale to, kar je Savel verjetno že razumel iz Jezusovih besed: »Bog očetov naših te je vnaprej določil, da spoznaš voljo njegovo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz ust njegovih; kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal. In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi grehe svoje, kličoč ime Gospodovo.« Rezultat? Savel »vstane ter se da krstiti. In vzame jedi in se pokrepča.« (Dejanja 9:17–19; 22:12–16)

Ko je zvesti Ananija izpolnil svojo nalogo, je izginil s prizorišča enako hitro, kakor se je pojavil, in o njem ne izvemo nič več. Savel pa je osupljal vse, ki so ga poslušali! Nekdanji preganjalec, ki je v Damask prišel zato, da bi prijel Jezusove učence, je začel oznanjevati v sinagogah in dokazovati, da Jezus je Kristus. (Dejanja 9:20–22)

»Apostol narodov«

Srečanje na cesti v Damask je preganjalca Savla odvrnilo od njegovih namenov. S tem, ko je sprevidel mesijevo identiteto, je lahko z Jezusom povezal veliko misli in prerokb v Hebrejskih spisih. Zavest, da se mu je Jezus prikazal, ‚ga osvojil‘ in ga pooblastil za ‚apostola narodov‘, mu je močno spremenila življenje. (Filipljanom 3:12, SSP; Rimljanom 11:13, NW) Zdaj kot apostol Pavel ni imel le prednosti in moči, da je oblikoval svoje preostalo življenje na zemlji, temveč tudi tok krščanske zgodovine.

Ko so čez nekaj let razpravljali o Pavlovem apostolstvu, je svoje pooblastilo zagovarjal tako, da se je skliceval na izkušnjo na poti v Damask. »Nisem li apostol? nisem li videl Jezusa, Gospoda našega?« je vprašal. In ko je Savel [Pavel] omenil prikazovanje obujenega Jezusa drugim, je izjavil: »Izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni.« (1. Korinčanom 9:1; 15:8) Bilo je, kakor da bi bila Savlu z videnjem Jezusove nebeške slave podeljena čast biti predčasno rojen oziroma obujen v duhovno življenje.

Savel se je zavedal prednosti, ki jo je imel, in si prizadeval živeti v skladu z njo. »Jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden imenovan biti apostol, ker sem preganjal cerkev Božjo,« je napisal. »Ali [. . .] milost, ki mi jo je [Bog] podelil, ni bila brezuspešna, marveč deloval sem bolj od njih [vseh drugih apostolov].« (1. Korinčanom 15:9, 10)

Morda se kot Savel spominjate časa, ko ste uvideli, da bi morali za dosego Božje naklonjenosti spremeniti verske poglede, ki ste jih imeli že dolgo. Brez dvoma ste bili zelo hvaležni, da vam je Jehova pomagal dojeti resnico. Ko je Savel videl svetlobo in spoznal, kaj se od njega zahteva, je to naredil brez odlašanja. In to je goreče in odločeno delal do konca svojega življenja na zemlji. Kako odličen zgled za vse danes, ki si želijo Jehovove naklonjenosti!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 27]

Ulica, imenovana Ravna, v današnjem Damasku

[Vir slike]

Photo by ROLOC Color Slides