Življenjska zgodba

Jehova je moje pribežališče in moč

PRIPOVEDUJE MARCEL FILTEAU

»Če se boš poročila z njim, si obsojena na ječo,« so ljudje govorili ženski, s katero sem se nameraval poročiti. Naj vam pojasnim, zakaj so tako govorili.

OB MOJEM rojstvu leta 1927 je bila kanadska provinca Quebec trdnjava katolicizma. Štiri leta za tem nas je doma v mestu Montreal začela obiskovati Cécile Dufour, polnočasna strežnica Jehovovih prič. Naši sosedje so ji zato pogosto grozili. Pravzaprav so jo zaradi oznanjevanja biblijskega sporočila že velikokrat aretirali in z njo grdo ravnali. Kmalu smo spoznali, kako resnične so Jezusove besede: »Sovražili vas bodo vsi narodi zaradi imena mojega.« (Matevž 24:9)

Mnogi si niso mogli zamisliti, da bi kaka francoskokanadska družina zapustila katoliško vero. Starša sicer nista nikoli postala krščeni Priči, vendar sta kmalu sklenila, da se nauki katoliške cerkve ne skladajo z Biblijo. Zato sta nas osem otrok spodbujala, naj beremo literaturo, ki jo objavljajo Priče, in tudi podprla tiste izmed nas, ki smo se postavili za biblijsko resnico.

Zavzeti stališče v hudih časih

Preučevanje Biblije me je začelo resnično zanimati leta 1942, ko sem še hodil v šolo. V Kanadi je bilo takrat delovanje Jehovovih prič prepovedano, ker so Priče posnemali zgled zgodnjih kristjanov in se niso vmešavali v vojne narodov. (Izaija 2:4; Matevž 26:52) Najstarejšega brata Rolanda so poslali v delovno taborišče, ker je v tedaj besneči svetovni  vojni zavračal vojaško službo.

Približno takrat mi je oče dal knjigo v francoščini, ki je opisovala trpljenje nemških Prič, ker niso podpirali vojaških pohodov Adolfa Hitlerja. * Motivirala me je, da bi se poenačil s takimi pogumnimi zgledi značajnosti, in začel sem obiskovati shode Jehovovih prič, ki so potekali v zasebnem domu. Kmalu so me povabili, da sodelujem v oznanjevanju. Povabilo sem sprejel, popolnoma zavedajoč se, da me utegnejo aretirati in zapreti.

V molitvi sem zaprosil za moč in potrkal na zame prva vrata. Oglasila se je prijazna gospa in, ko sem se ji predstavil, sem ji prebral besede iz Drugega lista Timoteju 3:16: »Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno.«

»Ali bi se želeli še več poučiti o Bibliji?« sem jo vprašal.

»Da,« je pritrdila.

Tako sem ji rekel, da bom pripeljal prijateljico, ki pozna Biblijo bolje od mene, in to storil naslednji teden. Po tem prvem doživetju sem se počutil že bolj gotovega ter spoznal, da strežbe ne opravljamo z lastno močjo. Kakor je povedal apostol Pavel, to delamo z Jehovovo pomočjo. Resnično je zelo pomembno priznati, da je »preobilnost moči iz Boga in ne iz nas«. (2. Korinčanom 4:⁠7)

Oznanjevanje je zatem postalo redni del mojega življenja, z njim pa tudi aretacije in zaporne kazni. Nič čudnega, da so moji bodoči nevesti govorili: »Če se boš poročila z njim, si obsojena na ječo«! Vendar te izkušnje v resnici niso bile tako hude. Ponavadi je po prestani noči v zaporu kak Sopričevalec za nas plačal varščino.

Pomembne odločitve

Aprila 1943 sem se posvetil Jehovu in to simboliziral s krstom v vodi. Nato sem se avgusta 1944 prvič udeležil kakega večjega zborovanja, v Buffalu, New York (ZDA) nedaleč čez kanadsko mejo. Navzočih nas je bilo 25.000 in program je v meni vzbudil željo, da bi bil pionir, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič. Maja 1945 so v Kanadi odpravili prepoved delovanja Jehovovih prič in naslednji mesec sem začel pionirati.

Toda več ko sem sodeloval v strežbi, več je bilo tudi mojih obiskov v zaporu. Nekoč so me zaprli v celico z Mikeom Millerjem, zvestim dolgoletnim Jehovovim služabnikom. Sedela sva na betonskih tleh in se pogovarjala.  Najin duhovno izgrajujoč pogovor me je neizmerno okrepil. Kasneje pa me je prešinilo vprašanje: ‚Kaj, če bi bil med nama kak nesporazum in ne bi govorila drug z drugim?‘ Čas, ki sem ga preživel v ječi s tem dragim bratom, mi je dal enega od najlepših naukov v življenju: naše brate in sestre potrebujemo in bi si potemtakem morali odpuščati ter biti drug do drugega prijazni. Sicer, kakor je napisal apostol Pavel: »Če [. . .] drug drugega grizete in ujedate, gledite, da drug drugega ne iztrebite.« (Galatom 5:⁠15)

Septembra 1945. leta so me povabili, da bi služil na podružničnem uradu Watch Tower Society v Torontu v Kanadi, ki mu pravimo Betel. Tamkajšnji duhovni program je bil resnično krepilen in je utrjeval vero. Naslednje leto so me dodelili na betelsko farmo, kakih 40 kilometrov severno od podružnične pisarne. Ko sem pobiral jagode z mlado Anne Wolynec, pa nisem opazil le njene lepote, temveč tudi njeno ljubezen in gorečnost za Jehova. Med nama se je spletla vez in januarja 1947 sva se poročila.

Naslednji dve leti in pol sva pionirala v Londonu v Ontariu in za tem na otoku Cape Breton, kjer sva pomagala ustanoviti občino. Potem sva bila leta 1949 povabljena v 14. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead in se tam usposabljala za misijonarja.

Misijonarjenje v Quebecu

Kanadskim diplomantom v prejšnjih Gileadovih razredih je bilo naloženo, da utrejo pot oznanjevalstvu v Quebecu. Leta 1950 sva se jim pridružila skupaj s še 25 drugimi iz našega 14. razreda. Povečana misijonarska dejavnost je izzvala večje preganjanje in nasilje drhali, katero so nahujskali voditelji rimskokatoliške cerkve.

Dva dni po prihodu na najino prvo misijonarsko dodelitev v mestu Rouyn so Anne aretirali in jo posadili na zadnji sedež policijskega vozila. Zanjo je bila to nova izkušnja, saj je bila doma iz neke kanadske vasice v provinci Manitoba, kjer so redko sploh videli kakega policista. Razumljivo, bilo jo je strah in se je spomnila besed: »Če se boš poročila z njim, si obsojena na ječo.« Preden pa jo je policija odpeljala, so našli še mene in me potisnili v avtomobil k Anne. »Vesela sem, da te vidim!« je vzkliknila. Vendar je bila neverjetno mirna ter pripomnila: »No, enako se je dogajalo apostolom, ker so oznanjevali o Jezusu.« (Dejanja 4:1–3; 5:17, 18) Tisti dan so naju pozneje izpustili proti plačilu varščine.

Približno leto dni po tem pripetljaju, ko sem bil v pohišni strežbi na najini novi dodelitvi v Montrealu, sem z ulice zaslišal hrup in zagledal jezno drhal, ki je metala kamenje. Pohitel sem na pomoč k Anne in njeni spremljevalki, medtem pa je že prispela policija. Namesto da bi prijeli člane drhali, so aretirali Anne in njeno spremljevalko! Ko sta bili v zaporu, je Anne spomnila novo Pričevalko, da okušata resničnost Jezusovih besed: »Sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena.« (Matevž 10:22)

Nekoč je v Quebecu čakalo na sodno obravnavo kakih 1700 sodnih zadev proti Jehovovim pričam. Povečini so nas obtoževali razdeljevanja prevratniške literature oziroma razdeljevanja literature brez dovoljenja. Pravni oddelek Watch Tower Society je zato ukrepal proti quebeški vladi. Po mnogih letih pravnega boja nam je Jehova naklonil dve veliki zmagi pred vrhovnim kanadskim sodiščem. Decembra 1950 so nas oprostili obtožbe, češ da je naša literatura prevratniška, in oktobra 1953 so nam potrdili pravico, da biblijsko literaturo razdeljujemo brez posebnega dovoljenja. Tako sva zelo očitno videla, kako je Jehova zares »pribežališče in moč, v stiskah pomoč najhitrejša«. (Psalm 46:1)

Število Prič v Quebecu je s 356 leta 1945, ko sem začel pionirati, izredno zraslo na  današnjih 24.000! Resnično se je izkazalo točno to, kar je napovedala bilbijska prerokba: »Nobeno orodje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha, in sleherni jezik, ki se postavi zoper tebe na sodbo, obsodiš.« (Izaija 54:17)

Najino delo v Franciji

Septembra 1959 so naju z Anne povabili, da bi služila v Betelu v Parizu v Franciji, in tam so me dodelili za nadzornika pri tiskanju. Do najinega prihoda januarja 1960 je literaturo tiskalo neko komercialno podjetje. Ker je bila takrat revija Stražni stolp v Franciji prepovedana, smo jo tiskali vsak mesec v obliki knjižice s 64 stranmi. Knjižica je nosila naslov Interni bilten Jehovovih prič in je vsebovala članke za preučevanje v občinah za en mesec. Od leta 1960 do 1967 je število oznanjevalcev v Franciji naraslo s 15.439 na 26.250.

Naposled so večino misijonarjev prerazporedili v druge dežele, nekatere v francosko govoreče afriške države in druge nazaj v Quebec. Ker je Anne zbolela in je potrebovala operacijo, sva se tudi midva vrnila v Quebec. Po treh letih zdravstvene oskrbe se ji je zdravje povrnilo. Takrat so mi dodelili okrajno delo, tedensko sem obiskoval občine, da bi jih duhovno spodbujal.

Misijonarjenje v Afriki

Čez nekaj let, leta 1981, sva z veseljem sprejela novo dodelitev, misijonarjenje v Zairu, sedaj Demokratični republiki Kongo. Ljudje so bili revni in so doživljali mnogo stisk. Ko sva prišla, je bilo tam 25.753 Prič, sedaj pa je to število preseglo 113.000 in na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt leta 1999 je bilo navzočih 446.362 posameznikov!

Leta 1984 smo od vlade pridobili okrog 200 hektarjev zemlje, da smo zgradili nov podružnični urad. Potem smo decembra 1985 v glavnem mestu Kinšasa imeli mednarodno zborovanje z 32.000 navzočimi delegati iz mnogih delov sveta. Nato je naše delo v Zairu zmotilo nasprotovanje, ki ga je zanetila duhovščina. Dvanajstega marca 1986 je bilo odgovornim bratom vročeno pismo z objavo, da je združenje Jehovovih prič v Zairu nezakonito. To prepoved naše celotne dejavnosti je podpisal takratni državni predsednik, pokojni Mobutu Sese Seko.

Zaradi tega nenadnega razvoja dogodkov smo morali upoštevati naslednji biblijski nasvet: »Razumni vidi hudo ter se skrije.« (Pregovori 22:3) Odkrili smo načine, kako do papirja, črnila, filma, tiskarskih plošč in kemikalij od zunaj države, da smo tiskali naše izdaje v Kinšasi. Razvili smo tudi lastno razdeljevalno mrežo. Ko smo se enkrat organizirali, je naš sistem deloval bolje kakor vladna poštna služba!

Na tisoče Prič so aretirali in mnoge brutalno mučili. In vendar so, razen nekaterih izjem, vse to zdržali in ostali zvesti. Prijeli so tudi mene in videl sem, kako strašnim razmeram so bili izpostavljeni bratje in sestre v ječah. Velikokrat sta na nas od vseh strani pritiskali tajna policija in oblast, toda Jehova nam je vedno napravil kak izhod. (2. Korinčanom 4:8)

Kakih 3000 škatel literature smo skrili v skladišče nekega podjetnika. Nazadnje pa je eden od njegovih delavcev obvestil tajno policijo in tega podjetnika so aretirali. Na poti v zapor pa so po naključju naleteli name, ko sem bil v svojem avtomobilu. Podjetnik jim je povedal, da sem se jaz z njim dogovoril za uskladiščenje literature. Policija se je ustavila in me zaslišala o tem ter me obtožila, da sem v skladišče tega človeka spravil nezakonito literaturo.

»Ali imate katero od knjig?« me je zanimalo.

»Seveda imamo,« so odgovorili.

»Ali jo smem videti?« sem vprašal.

 Prinesli so mi eno izdajo in pokazal sem jim notranjo stran, na kateri je pisalo: »Natisnila Watch Tower Bible & Tract Society v Združenih državah Amerike.«

»Kar držite v rokah, je ameriška last in ne pripada Zairu,« sem jih spomnil. »Vaša vlada je naložila prepoved na pravno osebo Združenje Jehovovih prič v Zairu in ne na Watch Tower Bible & Tract Society v Združenih državah. Zato bi morali biti zelo previdni, kaj delate s temi izdajami.«

Ker niso imeli sodnega náloga za mojo aretacijo, so mi dovolili oditi. Tisto noč smo se z dvema tovornjakoma pripeljali k skladišču in ga popolnoma izpraznili. Ko so naslednji dan tja prišli predstavniki oblasti, so bili zelo jezni, ker so našli prostor prazen. Začeli so me iskati, ker so sedaj imeli sodni nálog za to, da me aretirajo. Našli so me, in ker niso imeli avtomobila, sem se moral sam peljati v zapor! Pospremil me je še en Pričevalec, da je lahko avtomobil odpeljal, še preden bi ga zasegli.

Po osemurnem zasliševanju so se odločili, da me izženejo. Toda pokazal sem jim fotokopijo pisma, s katerim mi je vlada potrdila pooblastilo, da opravim likvidacijo premoženja sedaj prepovedanega združenja Jehovovih prič v Zairu. Tako so mi dovolili nadaljevati delo v Betelu.

Po štirih letih služenja pod pritiski zaradi prepovedi delovanja v Zairu sem dobil smrtno nevaren krvaveči želodčni čir. Odločeno je bilo, da moram na zdravljenje v Južnoafriško republiko. Tamkajšnja podružnica je zame dobro poskrbela in sem okreval. Po osmih letih služenja v Zairu, kar je bila resnično spomina vredna in srečna izkušnja, sva se leta 1989 preselila v Južnoafriško podružnico. Leta 1998 sva se vrnila domov v Kanado in odtlej zopet služiva v tukajšnjem Betelu.

Hvaležna, da služiva

Ko se ozrem na svojih 54 let v polnočasni strežbi, sem zares hvaležen, da sem svojo mladostno moč uporabil v Jehovovi dragoceni službi. Čeprav je morala Anne zdržati v mnogih težavnih okoliščinah, se ni pritoževala, temveč me je pri vseh dejavnostih zelo podpirala. Skupaj sva imela prednost pomagati mnogim spoznati Jehova, in številni od njih so zdaj v polnočasni strežbi. Tolikšno veselje je videti, kako nekateri njihovi otroci in celo vnuki služijo našemu velikemu Bogu Jehovu!

Prepričan sem, da ta svet ne more ponuditi ničesar, kar bi se moglo primerjati s prednostmi in blagoslovi, ki nam jih daje Jehova. Res je, doživela sva veliko preizkušenj, toda vse so služile za to, da sva si gradila vero in zaupanje v Jehova. Resnično se je izkazal za močan stolp, pribežališče in v stiskah pomoč najhitrejša.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 26]

Skupaj z Anne v pionirski službi leta 1947; in danes

[Slika na strani 29]

Ljudje, ki smo jih srečali v Zairu, so imeli radi biblijsko resnico