Ali ste spodbujeni k dejanjem, kot je bil Jezus?

»Zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti.« (MARKO 6:34)

1. Zakaj je razumljivo, da nekateri kažejo občudovanja vredne lastnosti?

SKOZI vso zgodovino je že mnogo ljudi pokazalo občudovanja vredne lastnosti. Lahko razumete zakaj. Bog Jehova ima ter kaže ljubezen, prijaznost, velikodušnost in druge lastnosti, ki jih mi cenimo. Ljudje smo bili ustvarjeni po Božji podobi. Zato lahko razumemo, zakaj so pri mnogih do neke mere opazne ljubezen, prijaznost, sočutje ter druge božanske lastnosti, prav kakor je pri večini opazna vest. (1. Mojzesova 1:26; Rimljanom 2:14, 15) In vidite lahko, da so nekateri bolj pripravljeni kazati te lastnosti kakor drugi.

2. Katera so nekatera dobra dela, ki jih ljudje morda opravljajo ter menijo, da tako posnemajo Kristusa?

² Verjetno poznate može in žene, ki pogosto obiskujejo bolne oziroma jim pomagajo, so sočutni do prizadetih ali pa radodarno darujejo revnim. Razmislite še o ljudeh, ki jih sočutje spodbudi, da svoje življenje posvetijo delu v kolonijah gobavcev ali v sirotišnicah, o tistih, ki prostovoljno delajo v bolnišnicah ali domovih za ostarele, ter o ljudeh, ki si prizadevajo pomagati brezdomcem ali pa beguncem. Nekateri med njimi verjetno menijo, da posnemajo Jezusa, ki je kristjanom zapustil zgled. V evangelijih beremo, da je Kristus zdravil bolne in hranil lačne. (Marko 1:34; 8:1–9; Lukež 4:40) Jezusovo izkazovanje ljubezni, prijaznosti in sočutja je odraz ‚Kristusovega uma‘ in s tem je Jezus posnemal svojega nebeškega Očeta. (1. Korinčanom 2:16)

3. Kaj moramo pretehtati, če želimo uravnovešeno gledati na Jezusova dobra dela?

 ³ Vendar ali ste opazili, da se danes mnogi od teh, katere sta ganila Jezusova ljubezen in sočutje, ne menijo za bistveno značilnost Kristusovega uma? V to lahko dobimo vpogled, če skrbno preiščemo 6. poglavje Markovega evangelija. Tam namreč beremo, da so ljudje k Jezusu prinašali bolne, da bi jih ozdravil. Iz sobesedila spoznamo tudi, da je Jezus videl, da so tisoči, ki so prišli k njemu, postali lačni, ter jih je nato čudežno nahranil. (Marko 6:35–44, 54–56) Zdravljenje bolnih in hranjenje lačnih sta bila izjemna izraza ljubečega sočutja, vendar ali sta bila to glavna načina, s katerima je Jezus pomagal ljudem? In kako lahko mi najbolje posnemamo njegov popolni zgled ljubezni, prijaznosti in sočutja, kakor je namreč on posnemal Jehova?

Spodbudilo ga je, da se je odzval na duhovne potrebe

4. O katerem dogodku poroča Markov evangelij 6:30–34?

⁴ Jezusu so se ljudje okoli njega smilili prvenstveno zaradi njihovih duhovnih potreb. Te potrebe so bile najpomembnejše, pomembnejše od telesnih potreb. Razmislite o poročilu iz Markovega evangelija 6:30–34. Dogodek, ki je tu zapisan, se je zgodil na obali Galilejskega jezera, malo pred pasho leta 32 n. š. Apostoli so bili navdušeni, in to čisto upravičeno. Ravno so končali obsežno potovanje in prišli k Jezusu, nedvomno željni povedati, kaj vse so doživeli. Vendar se je zbrala množica ljudi. Bilo jih je tako veliko, da Jezus in apostoli niso mogli niti jesti niti počivati. Jezus je dejal apostolom: »Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte.« (Marko 6:31) Vkrcali so se na ladjo, verjetno blizu Kafarnavma, in prek Galilejskega jezera odpluli proti mirnemu kraju. Toda množica je tekla vzdolž obale in tja prispela pred ladjo. Kako se je Jezus odzval? Ali se je razburil, ker so vdrli v njegovo zasebnost? Nikakor.

5. Kaj je Jezus čutil do množice, ki je prišla k njemu, in kaj je zato storil?

⁵ Jezusa je ganilo v srce, ko je videl vso to množico, ki je štela na tisoče ljudi, in med katerimi so bili tudi bolni, ki so ga željno pričakovali. (Matevž 14:14; Marko 6:44) Marko se je osredotočil na to, kaj je v Jezusu zbudilo sočutje in kako se je odzval. Zapisal je: »Zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.« (Marko 6:34) Jezus je videl več kot le množico ljudi. Videl je posameznike z duhovnimi potrebami. Bili so kakor ovce, ki nemočno tavajo in nimajo pastirja, da bi jih vodil na zelene pašnike ali jih ščitil. Jezus je vedel, da so brezsrčni verski voditelji, od katerih se je pričakovalo, da bodo skrbni pastirji, pravzaprav zaničevali navadne ljudi in prezirali njihove duhovne potrebe. (Ezekiel 34:2–4; Janez 7:47–49) Jezus pa je želel z njimi drugače ravnati, zanje je želel storiti nekaj, kar bi jim najbolj koristilo. Začel jih je učiti o Božjem kraljestvu.

6., 7. a) Čemu je, kot to razkrivajo evangeliji, Jezus dajal prednost, ko se je odzval na potrebe ljudi? b) Kaj je Jezusa motiviralo k oznanjevanju in poučevanju?

⁶ Bodite pozorni na zaporedje dogodkov, razvidno iz vzporednega poročila, ter kaj to zaporedje namiguje glede prednostnega vrstnega reda. To poročilo je napisal Lukež, ki je bil zdravnik in se je močno zanimal za telesno zdravje drugih. »Množice [. . .] odidejo za njim [Jezusom]; in sprejme jih in jim govori o kraljestvu Božjem in ozdravlja tiste, ki so potrebovali zdravja.« (Lukež 9:11, poudarili mi; Kološanom 4:14.) Kaj je Lukež v navdihnjenem poročilu, čeprav ni tako z vsakim poročilom o kakem čudežu, v tem primeru omenil najprej? To, da je Jezus ljudstvo poučeval.

⁷ To se pravzaprav sklada s tem, kar je poudarjeno v Markovem evangeliju 6:34. Ta vrstica jasno pokaže, kako je bil Jezus prvenstveno spodbujen kazati usmiljenje. Odzval se je na duhovne potrebe ljudstva ter ga poučeval.  Jezus je na začetku svoje strežbe dejal: »Drugim mestom moram oznanjevati evangelij o kraljestvu Božjem, ker zato sem poslan.« (Lukež 4:43) Vendar se motimo, če mislimo, da je Jezus kraljestveno sporočilo razglašal zgolj iz dolžnosti in da je bil pri oznanjevalskem delu, ki ga je moral opraviti, ravnodušen. Ne, glavna motivacija za to, da je ljudem govoril o dobri novici, je bilo njegovo ljubeče sočutje do ljudi. Najboljše, kar je Jezus lahko storil, celo za bolne, obsedene z demoni, revne oziroma lačne, je bilo to, da jim je pomagal spoznati, sprejeti in ljubiti resnico o Božjem kraljestvu. Zaradi vloge, ki jo ima Kraljestvo pri opravičenju Jehovove suverenosti in pri zagotavljanju trajnih blagoslovov za človeštvo, je bila ta resnica osrednjega pomena.

8. Kaj je Jezus menil glede svojega oznanjevanja in poučevanja?

⁸ Glavni razlog za Jezusov prihod na zemljo je bil ta, da dejavno oznanjuje o Kraljestvu. Proti koncu svoje zemeljske strežbe je rekel Pilatu: »Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico. Vsak, kdor je od resnice, posluša glas moj.« (Janez 18:37) V prejšnjih dveh člankih smo zasledili, da je bil Jezus nežnočuten človek – skrben, dostopen, pozoren, zaupen in predvsem ljubeč. Če zares hočemo razumeti Kristusov um, moramo doumeti te vidike njegove osebnosti. In enako pomembno je dojeti, da h Kristusovemu umu spada tudi njegovo dajanje prednosti oznanjevanju in poučevanju.

Druge je spodbujal, naj oznanjujejo

9. Kdo je moral dajati prednost oznanjevanju in poučevanju?

⁹ Vendar naj ne bi le Jezus kot izraz ljubezni in sočutja dajal prednost oznanjevanju in poučevanju. Svoje sledilce je spodbujal, naj posnemajo njegove vzgibe, dejanja in to, čemu je dajal prednost. Kaj je moralo na primer storiti 12 apostolov, zatem ko jih je Jezus izbral? Markov evangelij 3:14, 15, SSP, nam pove: »Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone.« (Poudarili mi.) Ali ste opazili, da so morali apostoli nečemu dajati prednost?

10., 11. a) Kaj je Jezus naročil apostolom, ko jih je razposlal? b) Na čem je bil pri pošiljanju apostolov poudarek?

¹⁰ Sčasoma je Jezus dvanajstere usposobil, da so zdravili ljudi in izganjali demone. (Matevž 10:1; Lukež 9:1) Nato jih je poslal na potovanje k »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«. Kaj naj bi storili? Jezus jih je napotil: »Hodeč pa oznanjujte in pravite: Približalo se je nebeško kraljestvo. Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobavce očiščajte, zle duhove izganjajte.« (Matevž 10:5–8; Lukež 9:2) In kaj so dejansko storili? »Ko so odšli, so [1.] oznanjevali ljudem, naj se izpokore, in [2.] so izganjali mnoge zle duhove in mazali z oljem mnoge bolnike in jih ozdravljali.« (Marko 6:12, 13)

¹¹ Poučevanje pa ni vselej omenjeno prvo. (Lukež 10:1–9) Ali se glede na to v zgoraj omenjenem vrstnem redu pretirano poudarja, kaj je na prvem mestu, oziroma s tem povezani motivi? No, ne bi smeli podcenjevati tega, kako pogosto je poučevanje omenjeno pred zdravljenjem. Poglejmo kakšno je v tem primeru sobesedilo. Ravno preden je Jezus razposlal 12 apostolov, ga je ganilo stanje množice. Takole piše: »Hodil je Jezus po vseh mestih in vaseh, učeč po njih shodnicah in oznanjujoč evangelij kraljestva in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost. Ko pa vidi množice, se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj reče učencem svojim: Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo. Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Matevž 9:35–38)

12. Kateremu namenu so še lahko služila čudežna dela, ki so jih storili Jezus in apostoli?

¹² S tem ko so bili apostoli z Jezusom, so lahko vsrkali nekaj Kristusovega uma. Lahko  so občutili, da so do ljudi lahko resnično ljubeči in sočutni med drugim tudi tako, da oznanjujejo in učijo o Kraljestvu – to naj bi bil glavni vidik njihovih dobrih del. Skladno s tem so dobra dela v telesnem pogledu, kot na primer zdravljenje bolnih, več kot le pomagala tistim v potrebi. Kot si lahko predstavljate, so zdravljenja in po čudežu priskrbljena hrana, verjetno pritegnila nekaj ljudi. (Matevž 4:24, 25; 8:16; 9:32, 33; 14:35, 36; Janez 6:26) Poleg tega, da so takšna dela koristila v telesnem pogledu, pa so opazovalce pravzaprav spodbudila k temu, da so Jezusa prepoznali kot Božjega Sina in kot ‚preroka‘, ki ga je napovedal Mojzes. (Janez 6:14; 5. Mojzesova 18:15)

13. Kakšno vlogo naj bi glede na prerokbo iz Pete Mojzesove knjige 18:18 imel »prerok«, ki je imel priti?

¹³ Zakaj je bilo torej pomembno, da je bil Jezus »prerok«? No, kaj je bila glavna vloga, ki je bila zanj napovedana? Ali naj bi bil »prerok« znan po čudežnem ozdravljanju oziroma po tem, da je lačne sočutno oskrboval s hrano? V Peti Mojzesovi knjigi 18:18 je bilo napovedano: »Hočem jim obuditi proroka izmed njih bratov, kakor si ti [Mojzes], in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, karkoli mu zapovem.« Apostoli so lahko torej ob tem, ko so se učili imeti ter kazati nežna občutja, sklenili, da bi Kristusov um moral biti očiten tudi pri njihovem oznanjevanju in poučevanju. To je bilo najboljše, kar so lahko storili za ljudstvo. Tako so lahko bolni in revni upali na trajne koristi, in ne le na koristi, ki so omejene na kratko človeško življenje oziroma na en ali dva obroka hrane. (Janez 6:26–30)

Danes si razvijte Kristusov um

14. Kako je to, da imamo Kristusov um, povezano z našim oznanjevanjem?

¹⁴ Nihče med nami ne gleda na Kristusov um kot na nekaj, kar je veljalo le za prvo stoletje – za Jezusa in zgodnje učence, o katerih je apostol Pavel napisal: »Mi pa imamo um Kristusov.« (1. Korinčanom 2:16) In brez obotavljanja priznamo, da imamo dolžnost oznanjevati dobro novico in pridobivati učence. (Matevž 24:14; 28:19, 20) Da, koristno je, če razmislimo, kaj nas vzgibava k opravljanju tega dela. To ne bi smeli početi zgolj iz občutka dolžnosti. Glavni razlog za to, da sodelujemo v strežbi, je naša ljubezen do Boga, in da bi bili zares kakor Jezus, bi nas moralo k oznanjevanju in poučevanju spodbuditi sočutje. (Matevž 22:37–39)

15. Zakaj je primerno, da smo v naši javni strežbi sočutni?

¹⁵ Seveda nam ni vedno lahko biti sočutni do tistih, ki ne verujejo enako kakor mi, še posebej kadar okusimo otopelost, zavrnitev ali nasprotovanje. Vendar če bi izgubili ljubezen in sočutje do ljudi, bi lahko bili ob življenjsko pomembno motivacijo za sodelovanje v krščanski strežbi. Kako lahko potem razvijemo sočutje? Na ljudi lahko poskusimo gledati tako, kot je nanje gledal Jezus, in sicer kot na  takšne, ki so »izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja«. (Matevž 9:36) Ali ni to opis mnogih ljudi danes? Lažni verski pastirji jih zanemarjajo ter so jih duhovno zaslepili. Tako ne vedo za pravo vodstvo, ki ga najdemo v Bibliji, niti za rajske razmere, ki jih bo Božje kraljestvo kmalu uvedlo na zemlji. Spoprijemajo se s problemi vsakodnevnega življenja, tudi z revščino, neenotnostjo v družini, boleznijo in smrtjo, ter nimajo kraljestvenega upanja. Mi pa imamo, kar potrebujejo: življenje rešujočo dobro novico o Božjem kraljestvu, ki je sedaj ustanovljeno v nebesih!

16. Zakaj bi si morali želeti govoriti drugim o dobri novici?

¹⁶ Ali vas srce, ko tako razmišljate o duhovnih potrebah tistih okoli vas, ne spodbudi, da hočete narediti vse kar lahko, da bi jim povedali o Božjem ljubečem namenu? Da, mi opravljamo sočutno delo. Kadar bomo do ljudi čutili, kakor je čutil Jezus, bo to razvidno iz našega tona glasu, izraza obraza ter načina poučevanja. Vse to bo naše sporočilo za tiste, ki so »prav naravnani za večno življenje« (NW), naredilo privlačnejše. (Dejanja 13:⁠48)

17. a) Kateri so nekateri načini, s katerimi lahko drugim pokažemo našo ljubezen in sočutje? b) Zakaj ni vprašanje, ali bomo opravljali dobra dela ali pa sodelovali v javni strežbi?

¹⁷ Ljubezen in sočutje bi seveda morali kazati na vseh področjih našega življenja. K temu spada to, da smo prijazni do tistih v pomanjkanju, bolnih in revnih, namreč da razumno storimo kar lahko, da jim olajšamo trpljenje. Obsega pa tudi to, da se z besedami in deli trudimo ublažiti žalost tistim, ki jim je umrl kdo od njihovih ljubljenih. (Lukež 7:11–15; Janez 11:33–35) Vendar pa se pri naših dobrih delih ne smemo osredotočati samo na takšno izkazovanje ljubezni, prijaznosti in sočutja, kot to počnejo nekateri človekoljubi. Veliko trajnejši pomen ima trud, ki ga vzgibavajo podobne božanske lastnosti, vendar ki jih kažemo pri našem krščanskem oznanjevalskem in poučevalskem delu. Spomnimo se, kaj je Jezus dejal glede judovskih verskih voditeljev: »Dajete desetino od mete in kopra in kumina, opuščate pa, kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero. To pa je treba delati, a onega ne opuščati.« (Matevž 23:23) Za Jezusa ni bilo vprašanje, ali bo pomagal ljudem s telesnimi potrebami ali pa jih bo poučeval o življenje dajajočih duhovnih stvareh. Jezus je delal oboje. Vendar je očitno, da je bilo zanj poučevalsko delo na prvem mestu, saj je bilo lahko dobro, ki ga je tako storil, v večno pomoč. (Janez 20:⁠16)

18. K čemu bi nas moralo premišljevanje o Kristusovem umu spodbuditi?

¹⁸ Kako hvaležni smo lahko, da nam je Jehova razodel Kristusov um! Z evangeliji lahko bolje spoznamo misli, občutke, lastnosti in dejanja največjega človeka, kar jih je kdaj živelo, ter to, čemu je dajal prednost. Na nas je, da poglobljeno premišljujemo in udejanjamo to, kar Biblija razodeva glede Jezusa. Zapomnimo si, če hočemo zares ravnati kakor Kristus, se moramo najprej naučiti razmišljati, občutiti in vrednotiti stvari kakor on, in to po naših najboljših zmožnostih kot nepopolni ljudje. Zato bodimo odločeni razvijati in kazati Kristusov um. Ni boljšega načina življenja, ravnanja z ljudmi in ni boljšega načina za nas in druge, da se zbližamo z njim, ki ga je Jezus popolnoma odseval, našim ljubečim Bogom, Jehovom. (2. Korinčanom 1:3; Hebrejcem 1:3)

Kako bi odgovorili?

• Kakšen vpogled daje Biblija v to, kako se je Jezus pogosto odzval na ljudi, ki so bili v potrebi?

• Kaj je Jezus poudaril, ko je razposlal svoje sledilce?

• Kako lahko pri naših dejavnostih kažemo ‚Kristusov um‘?

[Preučevalna vprašanja]

 [Slika čez celo 23. stran]

[Slika na strani 24]

Kaj je najboljše, kar lahko kristjani storijo za druge?