Ciril Lukaris – mož, ki je visoko vrednotil Biblijo

Bil je poletni dan leta 1638. Blizu Konstantinopla (današnji Istanbul), prestolnice osmanskega cesarstva, je ribiče na Marmornem morju prestrašil pogled na truplo, ki je lebdelo v vodi. Ko so pogledali natančneje, so z grozo ugotovili, da je to ekumenski patriarh iz Konstantinopla, poglavar pravoslavne cerkve, ki so ga bili zadavili. Tak je bil tragičen konec Cirila Lukarisa, pomembne religiozne osebnosti v 17. stoletju.

LUKARIS ni živel dovolj dolgo, da bi videl uresničitev svojih sanj: izid prevoda Krščanskih grških spisov v občevalno grščino. Nikoli se tudi niso uresničile druge Lukarisove sanje, da bi videl, kako bi se pravoslavna cerkev vrnila k ‚evangelijski preprostosti‘. Kdo je bil ta mož? S kakšnimi ovirami se je spoprijemal pri svojih prizadevanjih?

Osupel nad pomanjkanjem izobrazbe

Ciril Lukaris se je rodil leta 1572 na Kreti v Kandiji (sedaj Iraklion), ki je bila pod nadoblastjo Benetk. Nadarjen, kot je bil, je študiral v Benetkah in Padovi v Italiji ter nato veliko potoval po tej državi in drugod. Zagrenjen zaradi bojev med različnimi skupinami v cerkvi in pritegnjen k reformacijskim gibanjem v Evropi je najbrž obiskal Ženevo, ki je bila takrat pod vplivom kalvinizma.

Med obiskom v Poljski je videl, da so tamkajšnji pravoslavci, tako duhovniki kot laiki, zaradi pomanjkanja izobrazbe v obžalovanja vrednem duhovnem stanju. Ko se je vrnil v Aleksandrijo in Konstantinopel, je močno vznemirjen odkril, da so v nekaterih cerkvah celo odstranili prižnico, s katere so nekoč brali Sveto pismo!

Lukaris je 1602. leta šel v Aleksandrijo in tam nasledil patriarhalni stol svojega sorodnika Meletiosa. Nato si je začel dopisovati z različnimi reformacijsko mislečimi teologi v Evropi. V enem od pisem je zapisal, da pravoslavna cerkev ohranja veliko napačnih navad. V drugih pismih je poudarjal, da bi morala cerkev praznoverje zamenjati z »evangelijsko preprostostjo« ter se zanašati samo na avtoriteto Svetega pisma.

 Močno je bil tudi vznemirjen nad tem, da so duhovno veljavo cerkvenih očetov šteli za enakovredno besedam Jezusa in apostolov. »Ne morem več poslušati ljudi, ki pravijo, da so komentarji človeškega izročila enako tehtni kot Sveto pismo,« je zapisal. (Matevž 15:6) Dodal je, da je podobočastje po njegovem katastrofalno. Priprošnje »svetnikov« so po njegovih besedah žalitev za srednika Jezusa. (1. Timoteju 2:5)

Patriarhalni stol naprodaj

Lukaris si je s takimi zamislimi in svojim odporom do rimskokatoliške cerkve nakopal mržnjo ter preganjanje jezuitov in tistih v pravoslavni cerkvi, ki so bili naklonjeni združitvi s katoličani. Kljub temu nasprotovanju je bil leta 1620 izvoljen za konstantinopelskega patriarha. Patriarhat pravoslavne cerkve je bil tedaj pod nadvlado osmanskega cesarstva, katerega vlada je bila pripravljena za denarno plačilo takoj odstaviti enega patriarha in sprejeti drugega.

Lukarisovi sovražniki, povečini jezuiti ter vsemogočna in strah zbujajoča papeška Congregatio de propaganda fide (kongregacija za širjenje vere), so ga nenehno obrekovali in kovali zarote proti njemu. »Jezuiti so v prizadevanju za tem uporabili vsako sredstvo – zvijačo, kleveto, laskanje, predvsem pa podkupovanje, ki je bilo daleč najučinkovitejše orožje za to, da so si pribojevali naklonjenost [osmanskih] velikašev,« piše v delu Kyrillos Loukaris. Tako so Lukarisa naposled leta 1622 izgnali na otok Rodos in službo je kupil Gregor Amasyjski za 20.000 srebrnikov. Toda Gregorju ni uspelo priskrbeti obljubljene vsote, zato je službo odkupil Antimus Andrianopelski, ki pa je pozneje odstopil. Na patriarhalni stol so, presenetljivo, zopet postavili Lukarisa.

To novo priložnost je bil Lukaris odločen uporabiti za to, da izobrazi pravoslavno duhovništvo in laike, z objavitvijo prevoda Biblije in teoloških traktatov. Za uresničitev tega je uredil, da pod varstvom angleškega veleposlanika pripeljejo v Konstantinopel tiskarski stroj. Vendar ko je stroj junija 1627 prispel, so nasprotniki Lukarisa obtožili, da ga bo uporabljal za politične namene, in stroj so nazadnje dali uničiti. Lukaris je sedaj moral rabiti tiskarske stroje v Ženevi.

Prevod Krščanskih spisov

Ker je Lukaris izredno spoštoval Biblijo in njeno izobraževalno moč, si je močno želel narediti njene besede dostopnejše navadnemu človeku. Uvidel je, da jezik, ki je bil uporabljen v izvirnih, navdihnjenih grških biblijskih rokopisih, ni bil več razumljiv povprečnemu posamezniku. Prva knjiga, ki jo je tako naročil, je bil prevod Krščanskih grških spisov v grščino njegovih dni. Maksim Kallipolites, učen menih, se je dela lotil marca 1629. leta. Prevajanje Svetega pisma je bilo po mnenju mnogih pravoslavcev nekaj nezaslišanega, ne glede na to, kako nejasno bi sicer bilo besedilo za bralce. Lukaris je zato, da bi jih pomiril, dal natisnit v vzporednih kolonah izvirno besedilo in sodobni prevod, pri čemer je dodal le nekaj opomb. Ker je Kallipolites kmalu po izročitvi rokopisa umrl, je nepregledan izvod prebral kar Lukaris sam. Prevod so natisnili kmalu po Lukarisovi smrti 1638. leta.

Kljub Lukarisovim varnostnim ukrepom je prevod povzročil vihar negodovanja mnogih škofov. V predgovoru tega biblijskega prevoda se je več kot očitno pokazala Lukarisova ljubezen do Božje Besede. Napisal je, da je Sveto pismo, predstavljeno v živem jeziku ljudi, »sladko sporočilo, dano nam iz nebes«. Ljudi je opominjal, naj ‚spoznajo in se dobro seznanijo z vso [Biblijino] vsebino‘ in rekel, da ni druge poti, po kateri bi se lahko poučili »pravilno o stvareh, ki se tičejo vere [. . .], razen po Božjem in svetem evangeliju«. (Filipljanom 1:9, 10)

Lukaris je ostro obsodil tiste, ki so prepovedovali preučevanje Biblije, pa tudi tiste, ki so zavračali prevod izvirnega besedila: »Če kaj govorimo ali beremo, ne da bi to razumeli, je tako, kot bi svoje besede metali v veter.«  (Primerjaj 1. Korinčanom 14:7–9.) V sklepu predgovora je še zapisal: »Medtem, ko berete ta božanski in sveti evangelij v svojem jeziku, se okoristite vsega dobrega, kar izhaja iz prebranega, [. . .] in naj vam Bog vedno razsvetljuje pot do tega, kar je dobro.« (Pregovori 4:18)

Veroizpoved

Potem ko je Lukaris dal povod za ta biblijski prevod, je naredil še en pogumen korak. Leta 1629 je v Ženevi izdal veroizpoved. To je bila osebna izjava o naukih, za katere je upal, da jih bo Pravoslavna cerkev sprejela. Po besedah knjige The Orthodox Church ta veroizpoved »popolnoma razvrednoti pomen pravoslavnega verovanja duhovništva in svetih redov; češčenje podob in priprošnje svetnikov pa graja kot obliki malikovanja«.

Izpoved sestavlja 18 členov. Drugi člen pravi, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga in da njegova veljava presega veljavo cerkve. Takole se glasi: »Verujemo, da je Sveto pismo dal Bog [. . .] Verujemo, da je veljava Svetega pisma nad veljavo Cerkve. Biti poučevan od svetega Duha ali od človeka je zelo velika razlika.« (2. Timoteju 3:16)

Osmi in deseti člen zagovarjata to, da je Jezus Kristus edini srednik, veliki duhovnik in glava občine. Lukaris je zapisal: »Verujemo, da je naš Gospod Jezus Kristus sédel na desnico svojega Očeta in je tam naš priprošnjik, samo on izvršuje službo pravega in zakonitega velikega duhovnika ter srednika.« (Matevž 23:⁠10)

Dvanajsti člen izjavlja, da se cerkev lahko zmoti, ima za pravilno kaj, kar je napačno, toda luč svetega duha jo lahko reši po trudu zvestih strežnikov. V 18. členu Lukaris trdi, da so vice zgolj izmislica: »Jasno je, da izmišljije o vicah ne bi smeli dovoliti.«

 Dodatek k izpovedi vsebuje veliko vprašanj in odgovorov. Lukaris v njem najprej poudarja, da bi moral vsak od zvestih brati Sveto pismo, če pa ga kristjan ne bere, mu to škoduje. Nato dodaja, da bi se morali apokrifnih knjig ogibati. (Razodetje 22:18, 19)

Četrto vprašanje se glasi: »Kaj naj bi si mislili o podobah?« Lukaris odgovarja: »Poučuje nas Božje in Sveto pismo, ki jasno pravi: ‚Ne delaj si rezanih podob niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih, [2. Mojzesova 20:4, 5]‘ torej ne bi smeli častiti stvarjenja, temveč samo Stvarnika in Izdelovalca nebes in zemlje, čast bi morali izkazovati samo Njemu. [. . .] Zavračamo čaščenje in služenje [podobam], ki so [. . .] v Svetem pismu prepovedane, da ne bi pozabili ter namesto Stvarnika in Izdelovalca častili barve, umetnosti in stvarjenja.« (Dejanja 17:29)

Lukaris sicer v dobi duhovne teme, v kateri je živel, ni mogel popolnoma sprevideti vseh zgrešenih stvari *, vendar si je pohvalno prizadeval, da bi bila Biblija avtoriteta v cerkvenem verovanju in da bi ljudi izobrazil v njenih naukih.

Takoj po izidu izpovedi se je proti njemu znova dvignil val nasprotovanja. Leta 1633 se je Ciril Kontaris iz Beroeje (sedaj Alep), Lukarisov osebni sovražnik, ki so ga podpirali jezuiti, skušal pri Osmanih pogajati za patriarhalni stol. Vendar je načrt propadel, ker Kontaris ni mogel plačati denarnega zneska. Lukaris je obdržal službo. Vendar je naslednje leto Atanazij iz Soluna zanjo plačal 60.000 srebrnikov in Lukarisa so zopet odstavili. Toda v približno mesecu dni so ga zopet poklicali in mu vrnili prejšnji položaj. Do takrat je Ciril Kontaris zbral 50.000 srebrnikov. Tokrat so Lukarisa izgnali na Rodos. Vendar je njegovim prijateljem po šestih mesecih uspelo, da je bil zopet postavljen na prejšnje mesto.

Leta 1638 pa so jezuiti in njihovi pravoslavni sodelavci Lukarisa obtožili veleizdaje proti osmanskemu cesarstvu. Tokrat je sultan zanj odredil usmrtitev. Lukarisa so prijeli in ga 27. julija 1638 vkrcali na majhno ladjo, kakor bi šlo za pregnanstvo. Takoj ko je bila ladjica na morju, so ga zadavili. Njegovo telo so zakopali blizu brega, kasneje pa so ga izkopali in vrgli v morje. Našli so ga ribiči in pozneje so ga prijatelji pokopali.

Pouk za nas

»Nikakor ne bi smeli prezreti, da je bil eden od [Lukarisovih] glavnih ciljev ta, da bi se njegova duhovščina in čreda razsvetlili ter bi se dvignila njihova izobrazbena raven, ki je v šestnajstem in zgodnjem sedemnajstem stoletju padla na izredno nizko stopnjo,« izjavlja neki strokovnjak. Lukarisu so cilj preprečevale doseči številne ovire. Petkrat so ga odstavili s patriarhalnega stola. Štiriintrideset let po njegovi smrti je sinoda v Jeruzalemu ožigosala njegove nauke za herezije. Razglasili so, da Svetega pisma »ne bi smel brati kar kdor koli, ampak samo tisti, ki gledajo v globoke duhovne stvari, potem ko imajo za sabo primerne raziskave«, torej samo domnevno izobraženi duhovniki.

Vladajoči cerkveni razred je še enkrat poteptal prizadevanja za tem, da bi bila Božja Beseda na razpolago njihovi čredi. S silo so utišali glas, ki je opozarjal na nekatere njihove napačne nebiblijske nauke. Izkazali so se za ene od najhujših sovražnikov verske svobode in resnice. Ta drža žal tako in drugače živi celo še danes. Streznjujoče nas spominja na to, kaj se zgodi, če na poti svobode misli in izražanja stoji od duhovnikov spodbodeno rovarstvo.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Lukaris si je hvalevredno prizadeval, da bi Biblija imela avtoriteto v cerkvenem verovanju in da bi izobrazil ljudi v njenih naukih

[Okvir/slika na strani 26]

Lukaris in Codex Alexandrinus

Eden od draguljev v Britanski knjižnici je Codex Alexandrinus, biblični rokopis iz 5. stoletja n. š. Od njegovih morda 820 prvotnih listov se jih je ohranilo 773.

Lukaris je med svojim patriarhatom v Aleksandriji (Egiptu) imel veliko knjižno zbirko. Ko so ga postavili za patriarha v Konstantinoplu, je s seboj vzel tudi Codex Alexandrinus. Leta 1624 ga je dal britanskemu veleposlaniku v Turčiji, v dar angleškemu kralju Jakobu I. Izročili so ga tri leta kasneje, njegovemu nasledniku Karlu I.

Leta 1757 je bila kraljeva Kraljevska knjižnica dana britanskemu narodu in ta dragoceni kodeks je sedaj razstavljen v galeriji Johna Ritblata v novi Britanski knjižnici.

[Vira slike]

Gewerbehalle, Vol. 10

From The Codex Alexandrinus in Reduced Photographic Facsimile, 1909

[Navedba vira slike na strani 26]

Bib. Publ. Univ. de Genéve