Kraljestveni oznanjevalci poročajo

Za svojo vero so bili nagrajeni

APOSTOL Pavel je bil človek z izredno močno vero in je tudi sovernike spodbujal, naj jo razvijajo, kakor jo razvija on sam. Rekel je: »Kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo.« (Hebrejcem 11:6) Naslednja doživetja iz Mozambika odkrivajo, kako Jehova nagrajuje močno vero in odgovarja na iskrene molitve.

• Ovdovelo sestro iz njaškega področja na severu je skrbelo, kako bo s šestimi otroki prišla na območno zborovanje »Živeti po Božje«. Njen edini vir dohodkov je bila prodaja blaga na krajevnem trgu, toda ko se je približal datum zborovanja, je imela samo toliko denarja, da bi zase in za otroke plačala vozovnico za vlak v eno smer. Vseeno pa se je odločila zaupati v Jehovovo skrb, in še naprej delala vse, da bi prišli na zborovanje.

Skupaj s šestimi otroki je stopila na vlak. Med potovanjem je pristopil k njej sprevodnik, da bi preveril vozovnice. Ko je zagledal njeno priponko, jo je vprašal, kakšne vrste izkaznico nosi. Sestra mu je povedala, da jo kartica označuje za delegata območnega zborovanja Jehovovih prič. »Kje pa bo to zborovanje?« je vprašal sprevodnik. Ko je izvedel, da bo v sosednji pokrajini Nampula, ki je kakih 300 kilometrov stran, ji je nepričakovano zaračunal samo polovično ceno navadnih vozovnic! Za drugo polovico denarja je njej in otrokom dal povratne vozovnice. Kako vesela je bila, da je zaupala v Jehova! (Psalm 121:1, 2)

• Neka zelo verna žena je približno 25 let molila k Bogu, da bi ji pokazal, kako naj ga prav časti. Cerkev, v katero je hodila, je združevala verske obrede s tradicionalnimi, sama pa je dvomila o tem, da takšna oblika čaščenja ugaja Bogu.

Pripoveduje: »Vedno sem se spominjala Jezusovih besed iz Matevževega evangelija 7:7: ‚Prosite, in dalo se vam bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo.‘ S tem biblijskim stavkom v mislih sem redno molila k Bogu, naj me pripelje do resnice. Nekoč je pastor naše cerkve vsem, ki delajo na krajevnem trgu, rekel, naj mu za prejem blagoslova prinesejo določeno vsoto denarja ter nekaj svojega blaga. Menila sem, da je takšna zahteva nesvetopisemska, zato nisem prinesla nič. Ko je pastor videl, da nisem prinesla ‚daritve‘, me je pred vsemi člani cerkve pričel žaliti. Takrat sem spoznala, da takšnega čaščenja Bog ne mara, zato sem cerkev zapustila. Medtem pa sem vztrajno molila, da bi našla resnico.

Končno sem zbrala pogum in se povezala s sorodnikom, ki je Jehovova priča. Ponudil mi je traktat in takoj, ko sem ga prebrala, sem spoznala, da mi je Bog odgovoril na molitve. Sčasoma je tudi prijatelj, s katerim sem živela, pričel ceniti biblijske resnice in zakonito sva se poročila. Vendar je mož pozneje hudo zbolel. Toda do svoje smrti me je spodbujal, naj vztrajam na poti resnice, da se bova spet srečala v raju.

Za večno sem hvaležna Jehovu, da je odgovoril na moje molitve in mi pokazal, kako naj ga častim na pravi način. Uslišal me je tudi v tem, da sem lahko videla, kako se je vseh mojih osem otrok posvetilo Jehovu.«