Smo izmed onih, ki verujejo

Oznanjevanje krščanskega upanja v Senegalu

RIBE so že od nekdaj običajna hrana. Ljudje že tisočletja ribarijo po zemeljskih morjih, jezerih in rekah. Nekateri apostoli Jezusa Kristusa so bili ribiči na Galilejskem jezeru. Njim pa je Jezus pokazal še eno vrsto ribarjenja. To je bilo duhovno ribarjenje, ki naj ne bi koristilo le ribičem, temveč tudi ribam!

Jezus je v zvezi s tem rekel ribiču Petru: »Odslej boš ljudi lovil.« (Lukež 5:10) Danes se tako ribari po več kot 230 deželah, tudi v Senegalu. (Matevž 24:14) Tu sodobni ‚ribiči ljudi‘ pogumno oznanjujejo krščansko upanje. (Matevž 4:19, SSP)

Senegal leži na najzahodnejšem delu Afrike. Razteza se od peščenih puščavskih področij ob robu Sahare na severu do vlažnih gozdov v okrožju Casamance na jugu. Senegal je dežela, po kateri vejejo s puščave topli in suhi vetrovi, z Atlantika pa hladne osvežilne sape. V tej državi živi več kot devet milijonov ljudi. Prebivalci Senegala so znani po gostoljubnosti. Le manjšina se izpoveduje za kristjane. Mnogo je pastirjev ovc, drugi pa pasejo govedo, kamele in koze. Tukaj so tudi kmetje, ki gojijo arašide, bombaž in riž. Seveda pa živijo tu tudi ribiči, ki iz Atlantskega oceana in kar nekaj večjih rek, ki se vijejo po deželi, prinašajo polne mreže rib. Ribištvo je zelo pomembna panoga senegalskega gospodarstva. Dobro znana narodna jed, ceebu jën, je denimo okusen obrok, pripravljen iz riža, rib in zelenjave.

‚Ribiči ljudi‘

V Senegalu živi 863 gorečih oznanjevalcev Božjega kraljestva. Tu se je duhovno ribarjenje pričelo v zgodnjih petdesetih letih tega stoletja. Leta 1965 so v glavnem mestu Dakarju odprli podružnični urad Watch Tower Society. Iz mnogih daljnih držav so pričeli prihajati misijonarski ‚ribiči‘. Pričele so se ‚ribiške‘ dejavnosti in oznanjevanje krščanskega upanja je vztrajno napredovalo. Navsezadnje so zgradili nove podružnične prostore v Almadiesu, ki je na obrobju Dakarja, in jih junija 1999 posvetili Jehovu. Kako radosten čas je bil to!

Izziv sprejeti resnico

Oznanjevalci redno obiskujejo ljudi iz najrazličnejših družbenih okolij in nekateri se na sporočilo upanja, ki je zapisano v Božji Besedi, ugodno odzovejo. Čeprav jih veliko o Bibliji ne ve ničesar, pa se razveselijo, ko slišijo, da se bo tisto, kar je Bog Jehova obljubil staroveškim zvestim prerokom, kmalu izpolnilo.

Pogosto je za to, da bi trdno stali na strani krščanskih načel, potreben pogum, še posebej, ko so s tem povezani družinska izročila in običaji. V Senegalu je na primer zelo razširjeno mnogoženstvo. Razmislimo o možu, ki je v obdobju, ko je pričel preučevati Biblijo, imel dve ženi. Ali je bil dovolj pogumen, da je sprejel krščansko resnico in uskladil življenje s svetopisemsko zahtevo, naj bo mož samo ene žene? (1. Timoteju 3:2) In ali je obdržal ženo svoje mladosti, ženo, s katero se je najprej poročil? Storil je tako in sedaj služi kot goreči starešina v eni večjih občin na področju Dakarja. Resnico je sprejela tudi njegova prva žena in vseh dvanajst otrok, deset od prve žene in dva od nekdanje druge.

Druga ovira, ki lahko ljudem otežuje sprejeti krščansko upanje, je nepismenost. Ali to pomeni, da nepismeni ne morejo sprejeti resnice in živeti po njej? Nikakor! Razmislimo o Marie, marljivi materi osmih majhnih otrok. Kmalu je uvidela, kako pomembno je, da vsak dan, preden otroci odidejo v šolo in sama na delo, z njimi razpravlja o biblijskem stavku. Kako pa naj  to dela, ko ne zna brati? Zgodaj vsako jutro je vzela knjižico Dnevno pregledovanje Svetega pisma in čakala na peščeni ulici pred svojo hišo. Mimoidoče je vpraševala, ali znajo brati. Ko je našla koga, ki je znal, mu je izročila knjižico in mu resno rekla: »Jaz ne znam brati. Ali bi mi lahko zato, prosim, danes prebrali ta odstavek?« Branju je pozorno prisluhnila. Mimoidočemu se je nato zahvalila, hitro vstopila v hišo in z otroki pred odhodom v šolo živahno razpravljala o tem stavku!

Odzovejo se ljudje vseh vrst

V Senegalu lahko najdete ljudi, ki sedeč po tržnih ulicah prodajajo ribe, zelenjavo oziroma sadje ali sloneč pod veličastnim baobabom pijejo ataya, nekoliko grenak zeleni čaj. Krščanska brata sta bila odločena spregovoriti o dobri novici z vsemi, ki jih bosta srečala, zato sta se pričela pogovarjati z invalidnim možem, ki je na ulici beračil. Po pozdravu sta mu rekla: »Mnogi vam dajo denar, vendar se ne ustavijo, da bi se z vami pogovarjali. Midva sva prišla k vam, da bi se z vami pogovarjala o nečem zelo pomembnem, kar zadeva vašo prihodnost.« Berač je bil presenečen. »Rada bi vas vprašala,« sta brata nadaljevala, »zakaj je po vašem mnenju na svetu toliko trpljenja?« »To je Božja volja,« jima je odgovoril berač.

Nato sta z njim razpravljala iz Svetega pisma in razložila Razodetje 21:4. Sporočilo upanja in dejstvo, da se je nekdo zanj toliko zanimal, da se je ustavil in se z njim pogovarjal o Bibliji, ga je močno ganilo. V oči so mu stopile solze. Namesto, da bi prosil za denar, je brata rotil, naj vzameta vse kovance, ki jih je imel v svoji pločevinasti posodi! Bil je tako vztrajen, da je s tem pritegnil pozornost vseh mimoidočih. Brata sta ga le stežka prepričala, da je denar obdržal. Na koncu je privolil, vendar je vztrajal, naj ga še obiščeta.

K ulovu v duhovno ribiško mrežo prispeva tudi velika univerza v Dakarju. Tam je pričel preučevati Biblijo študent medicine po imenu Jean-Louis. Resnico je takoj sprejel, posvetil svoje življenje Jehovu in se krstil. Želel je služiti Bogu v polnočasni pionirski službi, vendar je imel rad tudi študij medicine. Poleg tega je zaradi pogodbe z domačo deželo študij moral dokončati. Vseeno pa je že takrat začel pomožno pionirati. Kmalu po tem, ko je postal diplomirani zdravnik, je bil povabljen v veliki betelski dom v Afriki, kjer služi kot družinski zdravnik. Tudi neki drug mladenič, s katerim so prišli v stik pri dakarski univerzi, je sedaj del betelske družine v domači deželi.

Duhovno ribarjenje v Senegalu je nedvomno nagrajujoče. Ljudje zelo cenijo biblijsko literaturo Jehovovih prič in sedaj jo tiskajo tudi v krajevnem volofskem jeziku. Ko so mnogi odkritosrčni posamezniki slišali dobro novico v maternem jeziku, jih je to spodbudilo k hvaležnosti. Ob gorečih ‚ribičih ljudi‘, ki drugim v Senegalu zvesto in pogumno oznanjujejo krščansko upanje, se bo z Jehovovim blagoslovom gotovo ujelo še mnogo simboličnih rib.

[Slika/zemljevid na strani 31]

(Lega besedila – glej publikacijo)

SENEGAL

[Slika]

Oznanjevanje krščanskega upanja v Senegalu

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.