Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Skromnost – lastnost, ki pospešuje mir

Skromnost – lastnost, ki pospešuje mir

Skromnost – lastnost, ki pospešuje mir

Kako prijeten bi bil svet, če bi vsak izražal skromnost. Posamezniki bi bili manj zahtevni, družinski člani bi se manj prepirali, kapitalske družbe bi bile manj tekmovalne in narodi manj bojeviti. Ali bi želeli živeti v takem svetu?

PRAVI služabniki Boga Jehova se pripravljajo za Njegov obljubljeni novi svet, v katerem se bo na skromnost vsepovsod gledalo, ne kot na šibkost, temveč kot na moč in vrlino. (2. Petrov 3:13) To lastnost v resnici razvijajo že sedaj. Zakaj? Predvsem zato, ker to od njih zahteva Jehova. Njegov prerok Miha je zapisal: »Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva GOSPOD od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno [skromno, NW] z Bogom svojim?« (Miha 6:8)

Skromnost lahko pomeni marsikaj, denimo ne biti domišljav oziroma samovšečen, nerad se bahati s svojimi sposobnostmi, dosežki in premoženjem. Po nekem priročniku skromnost pomeni tudi »ostati znotraj mej«. Skromen človek ostaja znotraj mej lepega vedenja. Priznava tudi, da so meje glede tega, kar bi moral storiti, pa tudi glede tega, kaj lahko stori. Ve, da so stvari, do katerih ni upravičen. K skromnim ljudem se gotovo čutimo pritegnjeni. »Nič ni privlačnejšega od pristne skromnosti,« je napisal angleški pesnik Joseph Addison.

Skromnost pri nepopolnih ljudeh ni spontana osebnostna poteza. Moramo se jo truditi razvijati. Božja Beseda nam v spodbudo opisuje več doživetij, ki slikajo skromnost v različnih oblikah.

Skromna kralja

Eden od Jehovovih najbolj zvestovdanih služabnikov je bil David, ki je bil še kot mladenič maziljen za prihodnjega Izraelovega kralja. Vladajoči kralj Savel ga je potemtakem s tem, da ga je skušal umoriti ter ga silil v izgnanstvo, spravljal pod velik pritisk. (1. Samuelova 16:1, 11–13; 19:9, 10; 26:2, 3)

David je celo v takih okoliščinah priznaval meje, do kod lahko ukrepa, ko ščiti svoje življenje. Nekoč v pustinji ni dovolil Abisaju, da bi spečemu kralju Savlu storil kaj hudega. Rekel je: »Ne morem si zamisliti, z Jehovovega gledišča, da bi iztegnil svojo roko zoper Jehovovega maziljenca!« (1. Samuelova 26:8–11, NW) David je vedel, da ni njegova stvar odstraniti Savla s prestola. Tako je ob tej priložnosti pokazal skromnost, s tem ko je ostal v mejah pravilnega ravnanja. Današnji Božji služabniki podobno vedo, da so »z Jehovovega gledišča« stvari, ki jih kratko in malo ne morejo narediti, čeprav je v nevarnosti človeško življenje. (Dejanja 15:28, 29; 21:25)

Skromnost je pokazal tudi sin kralja Davida, Salomon, čeprav malo drugače. Ko so ga ustoličili, se ni čutil dovolj sposobnega, da bi nosil kraljeve odgovornosti. Molil je: »GOSPOD, Bog moj, si storil hlapca svojega za kralja namesto Davida, očeta mojega, jaz pa sem majhen deček, ne vem, kako hoditi ven in kako hoditi noter.« Jasno je, da se je Salomon zavedal, da mu manjka sposobnosti in izkušenj. Takrat je bil skromen, prav nič domišljav ali samovšečen. Prosil je Jehova za sprevidevnost in njegova prošnja je bila uslišana. (1. kraljev 3:4–12)

Mesija in njegov predhodnik

Več kot 1000 let po Salomonovih dneh je Janez Krščevalec pripravljal pot Mesiju. Kot predhodnik Maziljenca je spolnjeval biblijske prerokbe. Lahko bi se širokoustil zaradi svoje prednosti. Lahko bi tudi skušal požeti slavo zaradi svojega telesnega sorodstva z Mesijem. Toda Janez je drugim govoril, da ni vreden niti tega, da bi Jezusu odvezal jermen na obuvalu. In Janez je, ko se je Jezus javil pri njem, da bi ga krstil v reki Jordan, rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« To kaže, da Janez ni bil bahač. Bil je skromen. (Matevž 3:14; Malahija 4:5, 6; Lukež 1:13–17; Janez 1:26, 27)

Jezus se je po krstu lotil polnočasne strežbe in oznanjeval dobro novico o Božjem kraljestvu. Čeprav je bil popoln človek, je dejal: »Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati. [...] Ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal.« Jezus vrhu tega ni iskal slave pri ljudeh, temveč je za vse, kar je naredil, dal slavo Jehovu. (Janez 5:30, 41–44) Kolikšna skromnost!

Jasno je torej, da so Jehovovi zvestovdani služabniki, kot so bili David, Salomon, Janez Krščevalec in celo popoln človek Jezus Kristus, izražali skromnost. Niso se bahali, niso bili domišljavi ali samovšečni in so ostali znotraj mej primernega. Njihovi zgledi so današnjim Jehovovim služabnikom zadosten razlog, da razvijajo in izražajo skromnost. Obstajajo pa še drugi razlogi za to.

V tem razburkanem obdobju človeške zgodovine je skromnost za prave kristjane zelo dragocena. Ta namreč posamezniku omogoča biti v miru z Bogom Jehovom, s sokristjani in samim sabo.

Mir z Bogom Jehovom

Mir z Jehovom je mogoče imeti le, če ostajamo znotraj meja, ki jih je postavil za pravo čaščenje. Naša prva starša, Adam in Eva, sta prestopila od Boga določene omejitve in postala prvi človeški par, ki je podlegel neskromnosti. Zapravila sta dober položaj pred Jehovom, pa tudi svoj dom, svojo prihodnost in življenje. (1. Mojzesova 3:1–5, 16–19) Kako visoko ceno sta plačala!

Naučimo se torej kaj iz te napake Adama in Eve, kajti pravo čaščenje postavlja omejitve glede tega, kako moramo ravnati. Biblija denimo izjavlja, da »ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešeštniki, ne mehkuži, ne moželežniki, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne obrekovalci, ne roparji ne podedujejo kraljestva Božjega«. (1. Korinčanom 6:9, 10) Jehova modro postavlja te omejitve nam v dobro, in če ostajamo znotraj teh mej, kažemo modrost. (Izaija 48:17, 18) Pregovori 11:2 nam povedo: »Pri skromnih pa je modrost.«

Kaj, če nam kaka verska organizacija dopoveduje, da lahko prekoračimo te omejitve in še vedno imamo mir z Bogom? Taka organizacija nas skuša zavesti. Skromnost pa nam na drugi strani pomaga razvijati tesen odnos z Bogom Jehovom.

Mir s soljudmi

Skromnost pospešuje tudi miroljubne odnose z drugimi. Kadar sta denimo starša zgled v tem, da sta zadovoljna z osnovnimi stvarmi in dajeta prednost duhovnim rečem, bodo njuni otroci bolj verjetno privzeli enako stališče. Mlajši bodo potem laže zadovoljni, čeprav morda ne bodo vedno dobili vsega, kar si želijo. To jim bo pomagalo živeti skromno in družinsko življenje bo bolj mirno.

Ti, ki imajo nadzor, morajo posebej paziti na to, da so skromni in ne zlorabljajo svoje avtoritete. Kristjane se na primer poučuje: »Ne prek tega, kar je pisano!« (1. Korinčanom 4:6, SSP) Krščanski starešine se zavedajo, da drugim ne smejo skušati vsiljevati nekaj, kar je po njihovo boljše. Namesto tega pri stvareh, ki se tičejo vedenja, oblačenja, urejanja ali sprostitve spodbujajo k pravilnemu ravnanju na temelju Božje Besede. (2. Timoteju 3:14–17) Ko pripadniki občine opazijo, da starešine ostajajo znotraj svetopisemskih mej, to pospešuje spoštovanje do njih in prispeva k toplemu, ljubečemu in mirnemu duhu v občini.

Mir s samim sabo

Skromni ljudje so nagrajeni z notranjim mirom. Takšen posameznik ni ambicioznež. To ne pomeni, da nima nobenih osebnih ciljev. Lahko si na primer želi dodatnih službenih prednosti, toda on čaka na Boga in vse krščanske prednosti, ki jih dobi, pripiše Jehovu. Nanje ne gleda kot na osebne dosežke. Skromni se s tem zbliža z Jehovom, ‚Bogom miru‘. (Filipljanom 4:9)

Denimo, da se kdaj pa kdaj počutimo prezrte. Ali ne bi bilo boljše biti spregledan zato, ker smo skromni, kakor pa da bi neskromno privlačevali pozornost nase? Skromnih posameznikov ne preganja ambicioznost. Zato so v miru s samim sabo, kar čustveno in telesno dobro dene.

Razvijanje in ohranjanje skromnosti

Adam in Eva sta se vdala neskromnosti – in to lastnost prenesla na svoje potomstvo. Kaj nam lahko pomaga, da ne bi naredili iste napake, kot sta jo naša prva starša? Kako lahko razvijemo to odlično lastnost, skromnost?

Kot prvo nam bo pomagalo to, če bomo točno razumeli naš položaj v odnosu do Jehova, Stvarnika vesolja. Za katere osebne dosežke lahko trdimo, da bi se lahko kdaj primerjali s tem, kar je dovršil Bog? Jehova je svojega zvestega služabnika Joba vprašal: »Kje si bil, ko sem postavljal temelje zemlji? Povej, če kaj imaš razuma!« (Job 38:4) Job ni znal odgovoriti. Ali nismo podobno omejeni v spoznanju, zmožnostih in izkušnjah? Ali ni koristno za nas, če priznamo svoje omejitve?

Biblija nam nadalje pove: »GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje, vesoljni svet in prebivalci njegovi.« V to spadajo »vsaka zver v gozdih, živali na tisočerih gorah«. Jehova lahko reče: »Moje je srebro in moje je zlato.« (Psalm 24:1; 50:10; Hagaj 2:8) Kakšno imetje lahko pokažemo, ki se more primerjati z Jehovovim? Zares, niti najbogatejši človek nima razloga, da bi se širokoustil s svojim premoženjem! Potemtakem je modro upoštevati navdihnjeni nasvet apostola Pavla kristjanom v Rimu: »Pravim po milosti, ki mi je dana, vsakemu, kdor je med vami, naj ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti.« (Rimljanom 12:3)

Božji služabniki, ki želimo negovati skromnost, bi morali moliti za sadove duha – ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, vero, blagost in samoobvladanje. (Lukež 11:13; Galatom 5:22, 23) Zakaj? Zato, ker nam bodo vse te lastnosti pomagale biti skromni. Ljubezen do soljudi nam bo denimo pomagala bojevati se z nagnjenjem k bahavosti ali domišljavosti. Samoobvladanje pa nas bo ustavilo in nas navedlo k razmisleku, preden bi ravnali neskromno.

Pazimo se! Nenehno se moramo varovati pasti neskromnosti. Prej omenjena kralja nista bila vselej skromna. Kralj David ni bil pozoren in je popisal prebivalstvo v Izraelu, kar je bilo proti Jehovovi volji. Kralj Salomon je postal celo tako neskromen, da se je vpletel v krivo čaščenje. (2. Samuelova 24:1–10; 1. kraljev 11:1–13)

Dokler traja ta brezbožna stvarnost, moramo biti za to, da bi bili skromni, stalno budni. Vendar se splača truditi. V Božjem novem svetu bodo človeško družbo sestavljali samo tisti, ki so skromni. Na skromnost bodo gledali kot na krepost, ne šibkost. Kako čudovito bo, ko bodo vsi posamezniki in družine blagoslovljeni z mirom, ki prihaja s skromnostjo!

[Slika na strani 23]

Jezus je za vse, kar je naredil, skromno pripisal zasluge Jehovu