Vprašanja bralcev

Ali je apostol Pavel s tem, ko je v Listu Rimljanom 12:19 dejal »Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji«, namigoval na to, da se kristjani ne bi smeli jeziti?

Natančno rečeno, ne. Apostol Pavel je tu govoril o Božji jezi. To seveda ne pomeni, da to, ali kristjani podležejo jezi, ni pomembno. Biblija nam jasno svetuje, naj se ne jezimo. Poglejmo nekaj božanskih nasvetov.

»Odjenjaj od jeze in pústi togoto, ne srdi se, ker bi le hudo storil.« (Psalm 37:8) »Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.« (Matevž 5:22, Ekumenska izdaja) »Sicer pa so dela mesa znana. To so: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jeza.« (Galatom 5:19, 20, EI) »Vsaka bridkost in srd in jeza in vpitje in preklinjanje izgini od vas.« (Efežanom 4:31) »Bodi pa vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo.« (Jakob 1:19) Nadalje nam knjiga Pregovori večkrat svetuje, naj ne podležemo jezi ali da bi k njej nagibali zaradi neznatnih žalitev oziroma človeških napak. (Pregovori 12:16; 14:17, 29; 15:1; 16:32; 17:14; 19:11, 19; 22:24; 25:28; 29:22)

Sobesedilo Lista Rimljanom 12:19 se sklada s temi nasveti. Pavel je svetoval, naj bo naša ljubezen brez hinavščine, naj blagoslavljamo tiste, ki nas preganjajo, skušamo o drugih dobro misliti, ne vračamo hudega za hudo ter stremimo za tem, da bi bili v miru z vsemi. Nato je spodbudil: »Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: ‚Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Gospod‘.« (Rimljanom 12:9, 14, 16–19)

Da, ne bi smeli pustiti, da bi nas jeza navedla k maščevalnim dejanjem. Naše poznavanje razmer ter čut za pravico sta nepopolna. Če bomo dovolili, da nas bo jeza spodbudila k maščevanju, bomo velikokrat storili narobe. To bi ustrezalo namenu Božjega Nasprotnika, Hudiča. Pavel je nekje drugje napisal: »Jezite se, a ne grešite! Solnce naj ne zaide nad jezo vašo, in ne dajte prostora hudiču.« (Efežanom 4:26, 27)

Boljše in modrejše je pustiti, da Bog določi, kdaj in nad kom se je treba maščevati. On lahko to stori, ker popolnoma pozna vsa dejstva, in vsakršno maščevanje, ki ga bo izvršil, bo odraz njegove popolne pravičnosti. Vidimo lahko, da na to meri Pavel v Listu Rimljanom 12:19, ko se sklicuje na Peto Mojzesovo knjigo 32:35, 41, kjer so po Slovenskem standardnem prevodu zapisane te besede: »Moje je maščevanje in povračilo.« (Primerjaj Hebrejcem 10:30.) Zato so mnogi sodobni prevajalci v Listu Rimljanom 12:19 tudi vstavili besedo »Božji«, čeprav je v grškem besedilu ni. Ta vrstica je tako prevedena tudi v prevodu Antonina Chraska, kot tudi v drugih slovenskih prevodih Svetega pisma.

Celo kadar nas sovražniki resnice sramotijo ali preganjajo, lahko zaupamo opisu Boga Jehova, ki ga je slišal Mojzes: »GOSPOD, GOSPOD, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh, toda nikakor ne oprosti krivde.« (2. Mojzesova 34:6, 7, SSP, poudarili mi.)