Zakaj človeštvo potrebuje pomočnika

‚BIL sem silovit preganjalec,‘ je priznal nekoč ponosen in nasilen mož. Bil je tudi pokvarjen preklinjalec, ki je brezsrčno nadlegoval in napadal bogaboječe sledilce Jezusa Kristusa. »Ali usmiljenje sem zadobil,« je hvaležno povedal. Naj se zdi še tako neverjetno, ta zagrizeni preganjalec je postal zvesti krščanski apostol Pavel. (1. Timoteju 1:12–16; Dejanja 9:1–19)

Stvari, ki jih je počel Pavel, res ne dela vsak. Vseeno pa nihče od nas ne ustreza Božjim merilom. Zakaj ne? Zato, ker smo se ‚vsi pregrešili ter nimamo slave Božje‘. (Rimljanom 3:23) Poleg tega se je zelo enostavno ugrezniti v močvirje obupa, morda misleč, da smo preslabi, da bi prejeli Božjo milost. Ko je Pavel razmišljal o svojih grešnih nagnjenjih, je vzkliknil: »Jaz nesrečni človek! kdo me otme iz telesa te smrti?« Na svoje vprašanje je odgovoril: »Hvala bodi Bogu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem!« (Rimljanom 7:24, 25)

Kako lahko ima pravični Stvarnik opravka z grešniki? (Psalm 5:4) Bodite pozorni na to, da je Pavel dejal: »Hvala bodi Bogu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.« (Poudarili mi.) Nekdo drug, ki je prav tako prejel Božjo milost, je pojasnil: »Ako pa se kdo pregreši, imamo Odvetnika [pomočnika, NW] pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; in on je sprava za grehe naše, ne pa samo za naše, ampak tudi za vsega sveta grehe.« (1. Janezov 2:1, 2)

Zakaj je Jezus Kristus imenovan ‚pomočnik pri Očetu‘? In kako je Jezus »sprava« za grehe?

Zakaj je potreben pomočnik

Jezus je prišel na zemljo, da »dá življenje svoje v odkupnino za mnoge«. (Matevž 20:28) Odkupnina je plačilo, dano za to, da bi koga ali kaj kupili nazaj oziroma osvobodili. Glagolska oblika hebrejske besede, prevedene z »odkupnina«, sporoča zamisel o pokrivanju grehov oziroma poravnavi zanje. (Psalm 78:38, NW) Grška beseda, na primer ta, ki je zapisana v  Matevževem evangeliju 20:28, se je zlasti rabila v pomenu plačila, danega za to, da se odkupi vojne ujetnike ali da se osvobodi sužnje. Da bi se zadostilo zahtevam pravice, se dá eno stvar v zameno za drugo enake vrednosti.

Človeštvo je v suženjstvo prišlo zato, ker se je prvi človek uprl Bogu. Prva Mojzesova knjiga v 3. poglavju odkriva, da se je ta popolni človek – Adam – odločil stopiti na pot neposlušnosti Bogu Jehovu. S takim ravnanjem je sebe in svoje še nerojene potomce prodal v suženjstvo grehu in smrti. Tako je zase in za svoje potomstvo zapravil dar popolnega človeškega življenja. (Rimljanom 5:12, 18, 19; 7:14)

V starem Izraelu je Bog za poravnavo oziroma pokrivanje grehov svojega ljudstva uredil žrtvovanje živali. (3. Mojzesova 1:4; 4:20, 35) Pravzaprav se je življenje žrtvene živali dalo namesto grešnikovega življenja. (3. Mojzesova 17:11) ‚Dnevu sprave‘ bi potemtakem lahko rekli tudi »dan odkupnin«. (3. Mojzesova 23:26–28)

Ker pa so živali nižje od človeka, je bilo »nemogoče [. . .], da bi kri bikov in kozlov [popolnoma] odvzemala grehe«. (Hebrejcem 10:1–4) Žrtev, ki bi imela zadostno vrednost, da bi trajno poravnala oziroma odstranila grehe, bi morala biti enakovredna tistemu, kar je zapravil Adam. Da bi se tehtnica pravice uravnovesila s tem, kar je izgubil popoln človek (Adam), se je zahteval drug popoln človek (Jezus Kristus). Samo s popolnim človeškim življenjem se je lahko plačala odkupna cena za odkup Adamovega potomstva iz sužnjevanja temu, čemur jih je prodal njihov praoče. Zahtevam resnične pravice bi zadostilo le »življenje za življenje«. (2. Mojzesova 21:23–25)

Ko je Adam grešil in bil obsojen na smrt, je bilo njegovo nerojeno potomstvo še vedno v njegovih ledjih in je zatorej umrlo z njim. Popolni človek Jezus, »zadnji Adam«, se je prostovoljno odločil, da si ne ustvari družine. (1. Korinčanom 15:45) Ko je umrl kot popolna človeška žrtev, je v svojih ledjih imel nerojeno potomstvo. Lahko bi se torej reklo, da je z njim umrl tudi morebitni človeški rod. Jezus je Adamovo grešno, umrljivo družino vzel kot za svojo. Odpovedal se je pravici, da bi imel svojo družino. S tem ko je žrtvoval svoje popolno človeško življenje, je odkupil vse človeštvo, ki je izšlo od Adama, tako da bi to lahko postalo Njegova družina, On pa bi mu s tem postal »Oče večnosti«. (Izaija 9:6, 7)

Jezusova odkupna žrtev je poslušnemu človeštvu omogočila, da prejme Božjo milost in doseže večno življenje. Apostol Pavel je zato napisal: »Plačilo za greh je smrt, a milostni dar Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.« (Rimljanom 6:23) Kako torej ne bi hvalili Jehova zaradi ljubezni in sočutja, povezanega z odkupnino, ki je Jehova in njegovega nadvse ljubljenega Sina silno veliko stala. (Janez 3:16) Jezus se je tudi gotovo izkazal za »pomočnika pri Očetu«, ko je bil obujen v nebeško življenje in je Bogu v nebesih predstavil vrednost svoje odkupne žrtve. * (Hebrejcem 9:11, 12, 24; 1. Petrov 3:18) Kako pa Jezus Kristus sedaj dokazuje, da je naš pomočnik v nebesih?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 4]

Jezusovo popolno človeško življenje je postalo plačilo za odkup Adamovega potomstva