Ali ima Biblija kak skriti kod?

PRIBLIŽNO dve leti po atentatu na izraelskega ministrskega predsednika Jicaka Rabina leta 1995 je neki novinar trdil, da je z računalniško tehniko odkril napoved tega dogodka, skrito v izvirnem hebrejskem biblijskem besedilu. Ta novinar, Michael Drosnin, je napisal, da je ministrskega predsednika skušal pred tem posvariti več kot leto dni pred atentatom, toda zaman.

Sedaj so objavili še druge knjige in članke, v katerih trdijo, da ta skriti kod nesporno dokazuje božansko navdihnjenost Biblije. Ali res obstaja tak kod? Ali naj bi bil kak skriti kod podlaga prepričanju o tem, da je Biblija navdihnjena od Boga?

Ali je ta zamisel nova?

Zamisel o skritem kodu v biblijskem besedilu ni nova. Je namreč osrednji pojem v kabali, tradicionalni judovski mistiki. Po mnenju kabalističnih učiteljev osnovni pomen biblijskega besedila ni njegov resnični pomen. Verjamejo, da je Bog posamične črke v hebrejskem biblijskem besedilu uporabil kot znake, ki odkrivajo večjo resnico, če jih pravilno razumemo. Menijo, da je Bog s posebnim namenom v mislih določil vsako hebrejsko črko in njen položaj v biblijskem besedilu.

Po poročilu Jeffreyja Satinoverja, raziskovalca Biblijinega koda, ti judovski mistiki verjamejo, da imajo hebrejske črke, s katerimi je zapisana stvarjenjska pripoved v Prvi Mojzesovi knjigi, izredno mistično moč. Takole piše: »Prva Mojzesova knjiga nakratko ni samo opis; je prav orodje pri samem ustvarjanju, načrt v Božjih mislih, izražen v fizični obliki.«

V 13. stoletju je kabalistični rabin, Bachya ben Asher iz Zaragoze v Španiji, pisal o določenih skritih informacijah, ki jih je odkril tako, da je v nekem odlomku v Prvi Mojzesovi knjigi bral vsako 42. črko. Ta metoda preskakovanja črk po kakem posebnem zaporedju, pri kateri se skuša odkriti skrita sporočila, je podlaga sodobni zamisli o Biblijinem kodu.

 Računalniki »odkrijejo« kod

Človekove zmožnosti takega raziskovanja biblijskega besedila so bile pred računalniško dobo omejene. Avgusta 1994 pa so v reviji Statistical Science objavili članek, v katerem so Eliyahu Rips z jeruzalemske Hebrejske univerze in soraziskovalci navedli nekaj presenetljivih trditev. Razložili so, da so z odstranitvijo vseh razmikov med črkami v hebrejskem besedilu Prve Mojzesove knjige in uporabo nekega zaporedja enakih preskokov med črkami odkrili imena 34 slavnih rabinov, kodiranih v besedilo, ter zelo blizu teh imen še druge podatke, kot so njihov dan rojstva oziroma smrti. * Raziskovalci so po več preizkusih objavili svoj sklep, češ da informacije, kodirane v Prvi Mojzesovi knjigi, statistično presegajo možnost naključja – dokaz, da so bile pred več tisoč leti navdihnjene informacije namerno skrite v kodirani obliki v Prvo Mojzesovo knjigo.

Na podlagi te metode je novinar Drosnin naredil lastne preizkuse in iskal skrite informacije v prvih petih knjigah hebrejske Biblije. Meni, da je v biblijskem besedilu našel v zapovrstju na vsakih 4772 črk vstavljeno ime Jicak Rabin. Biblijsko besedilo je razvrstil v vrste po 4772 črk in videl, da se je Rabinovo ime (brano vertikalno) križalo z vrstico (5. Mojzesova 4:42, napisano horizontalno), ki jo je Drosnin prevedel kot »atentator, ki bo naredil atentat«.

V Peti Mojzesovi knjigi 4:42 v resnici govori o nenamernem ubijalcu. Mnogi so zato grajali Drosninov samovoljni pristop, trdeč, da bi lahko z njegovimi neznanstvenimi metodami podobna sporočila našli v vsakem besedilu. Toda Drosnin ni popustil in jih je izzval: »Ko bodo moji kritiki našli sporočilo o atentatu na ministrskega predsednika skrito v [romanu] Moby Dick, jim bom verjel.«

Dokaz navdihnjenosti?

Profesor Brendan McKay iz Oddelka računalniške znanosti na Avstralski narodni univerzi je Drosninov izziv sprejel in opravil obširne računalniške raziskave angleškega besedila Moby Dicka. * McKay trdi, da je z isto metodo, kot jo je opisal Drosnin, našel »napovedi« atentatov na Indiro Gandhi, Martina Luthra Kinga ml., Johna F. Kennedyja, Abrahama Lincolna in druge. Pravi tudi, da je odkril, da je v Moby Dicku »prerokovan« tudi umor Jicaka Rabina.

Professor McKay in sodelavci so se vrnili na hebrejsko besedilo Prve Mojzesove knjige ter podvomili tudi o rezultatih preizkusov Ripsa in njegovih sodelavcev. Obtožba se je glasila, da imajo ti rezultati manj opraviti s kakim navdihnjenim kodiranim sporočilom kakor pa z metodo in pristopom raziskovalcev – ujemajoči datumi so povečini delo preudarjanja raziskovalcev. Razprave strokovnjakov o tem se še nadaljujejo.

Drugo sporno vprašanje se pojavi ob trditvah, češ da so bila taka kodirana sporočila namerno skrita v »standardnem« oziroma »izvirnem« hebrejskem besedilu. Rips s svojimi soraziskovalci pravi, da so raziskovali »s standardnim, široko sprejetim besedilom Prve Mojzesove knjige«. Drosnin piše: »Vse Biblije, kar jih obstaja v izvirni hebrejščini, so do črke enake.« Ali pa je to res? Danes se poleg »standardnega« besedila uporablja še druge izdaje hebrejske Biblije, ki temeljijo na različnih starih rokopisih. Biblijsko sporočilo se sicer ne spreminja, toda posamični rokopisi se črkovno ne pokrivajo.

Mnogi današnji prevodi temeljijo na Leningrajskem kodeksu – najstarejšem celotnem hebrejskem masoretskem rokopisu – prepisanem okrog leta 1000 n. š. Rips in Drosnin pa sta uporabljala drugo, Korenovo besedilo. Pravoslavni rabin in matematik na Harvardski univerzi Shlomo Sternberg pojasnjuje, da se Leningrajski kodeks »od Korenove izdaje, ki jo je  uporabljal Drosnin, samo v Peti Mojzesovi knjigi razlikuje za 41 črk«. Med Mrtvomorskimi zvitki so deli biblijskega besedila, ki so ga prepisali pred več kot 2000 leti. Črkovanje v teh zvitkih se pogosto precej razlikuje od tistega v kasnejših masoretskih besedilih. V nekaterih zvitkih so bile svobodno dodane nekatere črke, s katerimi so nakazali samoglasnike, ker samoglasniških pik še niso bili izumili. V drugih zvitkih je bilo uporabljenih manj črk. Primerjava med vsemi obstoječimi biblijskimi rokopisi odkriva, da je pomen biblijskega besedila ostal nedotaknjen. Jasno pa tudi kaže, da se črkovanje in število črk od besedila do besedila razlikujeta.

Iskanje domnevnega skritega sporočila je odvisno od popolnoma nespremenljivega besedila. Ena spremenjena črka bi popolnoma predrugačila zaporedje – in sporočilo, če bi obstajalo. Bog je po Bibliji ohranil svoje sporočilo. Ni pa ohranjal nedotaknjene vsake črke, kakor da bi ga mučile take malenkosti, kot so spremembe v črkovanju skozi stoletja. Ali to ne kaže, da v Biblijo ni zakopal skritega sporočila? (Izaija 40:8; 1. Petrov 1:24, 25)

Ali potrebujemo kak skriti Biblijin kod?

Apostol Pavel je zelo jasno napisal, da je »vsako pismo [. . .] od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bode popoln človek Božji, docela pripraven za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Jasno in neposredno sporočilo v Bibliji ni tako zahtevno, da ga ne bi mogli razumeti ali udejanjati, vendar ga mnogi nočejo upoštevati. (5. Mojzesova 30:11–14) Prerokbe, ki so v Bibliji odkrito predstavljene, dajejo trden temelj za to, da smo lahko prepričani o njeni navdihnjenosti. * Biblijske prerokbe v nasprotju s skritim kodom niso odvisne od osebne presoje niti niso »stvar zasebne razlage«. (2. Petrov 1:19–21, SSP)

Apostol Peter je napisal, da »ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam«. (2. Petrov 1:16, SSP) Zamisel o Biblijinem kodu izvira iz judovske mistike, pri tem pa so uporabili ‚vešče izmišljene‘ metode, s katerimi so zakrili in izkrivili osnovni pomen biblijskega navdihnjenega besedila. Tak mistični pristop pa so odkrito obsodili sami Hebrejski spisi. (5. Mojzesova 13:1–5; 18:9–13)

Kako veseli smo, da imamo Biblijino jasno sporočilo in pouk, ki nam lahko pomagata spoznati Boga! To je veliko veliko boljše kakor pa skušati kaj izvedeti o našem Stvarniku tako, da bi iskali skrita sporočila, ki so plod osebne interpretacije in domišljije ob pomoči računalnika. (Matevž 7:24, 25)

[Podčrtna opomba]