Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zvesti in neustrašni kljub nacističnemu zatiranju

Zvesti in neustrašni kljub nacističnemu zatiranju

Zvesti in neustrašni kljub nacističnemu zatiranju

Sedemnajstega junija 1946 je nizozemska kraljica Wilhelmina neki družini Jehovovih prič v Amsterdamu poslala sožalno pismo. Z njim je želela izraziti svoje občudovanje sina te družine, Jacoba van Bennekoma, ki so ga med drugo svetovno vojno umorili nacisti. Pred nekaj leti se je mestni svet Doetinchema, mesta na vzhodnem delu Nizozemske, odločil, da bo neko ulico poimenoval po Bernardu Polmanu, prav tako Jehovovo pričo, umorjenim med vojno.

ZAKAJ so se nacisti med drugo svetovno vojno obrnili proti Jacobu, Bernardu in drugim Jehovovim pričam na Nizozemskem? In kaj je tem Pričam pomagalo, da so v teh letih krutega preganjanja ostali zvesti ter na koncu zaslužili spoštovanje in občudovanje rojakov ter kraljice? Da bi to ugotovili, preglejmo nekaj dogodkov, ki so vodili do soočenja Davida z Goliatom, majhne skupine Jehovovih prič z orjaškim nacističnim vojaškim strojem.

Prepovedani, toda dejavnejši kot kdaj prej

Desetega maja 1940 je nacistična vojska nenadoma napadla Nizozemsko. Ker je literatura, ki so jo razdeljevali Jehovove priče, razgaljala hudobna dejanja nacizma ter zagovarjala Božje kraljestvo, so nacisti nemudoma skušali ustaviti dejavnost Prič. Manj kot v treh tednih po nacističnem zavzetju Nizozemske so izdali skrivno odredbo, ki je prepovedovala delovanje Jehovovih prič. Desetega marca 1941 je neko časopisno poročilo to prepoved razglasilo javnosti ter Priče obtožilo, da izvajajo kampanjo »proti vsem državnim in cerkvenim ustanovam«. Posledica tega je bila, da se je lov na Priče še okrepil.

Zanimivo je, da čeprav je imel zloglasni gestapo oziroma tajna policija pod nadzorom vse cerkve, je neprizanesljivo preganjal le eno krščansko organizacijo. »Preganjanje do smrti,« pravi nizozemski zgodovinar dr. Louis de Jong, »je zadelo samo eno versko skupino – Jehovove priče.« (Het Koninkrijk der Nederlanden in de Tweede Wereldoorlog – Kraljevina Nizozemska med drugo svetovno vojno)

Pri iskanju in aretacijah Prič je z gestapom sodelovala nizozemska policija. Poleg tega je neki potujoči nadzornik, ki se je prestrašil in postal odpadnik, naciste oskrbel z informacijami o svojih nekdanjih sovernikih. Do konca aprila 1941 je bilo priprtih 113 Prič. Ali je ta silni napad ustavil oznanjevalsko dejavnost?

Odgovor najdemo v Meldungen aus den Niederlanden (Poročila iz Nizozemske), zaupnem dokumentu, ki ga je nemška Sicherheitspolizei (Varnostna policija) sestavila aprila 1941. To poročilo pravi o Jehovovih pričah naslednje: »Ta prepovedana sekta po vsej državi izvaja energično dejavnost, ima ilegalne shode ter lepi plakate z gesli, kot sta ‚Preganjanje Božjih Prič je zločin‘ in ‚Jehova bo preganjalce kaznoval z večnim uničenjem‘.« Dva tedna kasneje je isti vir poročal, da se »dejavnost Preučevalcev Biblije, kljub vse ostrejšim ukrepom Varnostne policije proti njihovemu delovanju, še naprej veča«. Da, Priče so bili kljub nevarnosti, da jih bodo prijeli, še naprej aktivni in samo v letu 1941 so ljudem oddali več kot 350.000 izvodov literature!

Zaradi česa je ta majhna, vendar naraščajoča skupina nekaj sto Prič imela pogum, da se je uprla svojim strašnim sovražnikom? Priče so se kakor staroveški zvesti prerok Izaija bali Boga in ne ljudi. Zakaj? Ker so si vzeli k srcu Jehovove pomirjevalne besede preroku Izaiju: »Jaz, jaz sam sem tolažitelj vaš. Kdo si ti, da se bojiš človeka, ki umrje?« (Izaija 51:12)

Neustrašnost terja spoštovanje

Do konca leta 1941 je število priprtih Prič naraslo na 241. Vendar jih je malo podleglo strahu pred človekom. Navajajo, da je Willy Lages, razvpiti član nemške tajne policije, dejal, da »90 odstotkov Jehovovih prič ni hotelo ničesar izdati, medtem ko je bilo pri drugih skupinah zelo malo takih, ki so imeli moč molčati«. To, kar je opazil nizozemski duhovnik Johannes J. Buskes, ki je bil zaprt z nekaterimi Pričami, potrjuje Lagesovo izjavo. Leta 1951 je zapisal:

»Takrat sem do njih razvil močno spoštovanje, in sicer zaradi njihovega zaupanja v Boga ter moči njihove vere. Nikoli ne bom pozabil mladeniča, ni mogel biti starejši od 19 let, ki je razdeljeval letake, kateri so napovedovali strmoglavljenje Hitlerja in tretjega rajha. [. . .] Če bi obljubil, da bo prenehal s to dejavnostjo, bi ga lahko že v pol leta izpustili. To je odločno zavrnil, zato so ga obsodili na prisilno delo v Nemčiji za nedoločen čas. Dobro smo vedeli, kaj to pomeni. Ko so ga naslednje jutro odpeljali in smo se poslovili od njega, sem mu dejal, da bomo mislili nanj ter molili zanj. Njegov edini odgovor je bil: ‚Ne skrbite zame. Božje kraljestvo bo zagotovo prišlo.‘ Kaj takega ne pozabiš, pa naj še tako ugovarjaš naukom teh Jehovovih prič.«

Kljub krutemu nasprotovanju je število Prič vztrajno raslo. Malo pred drugo svetovno vojno jih je bilo kakih 300, leta 1943 pa se je število povzpelo na 1379. Na žalost je do konca tega leta v različnih koncentracijskih taboriščih umrlo 54 od več kot 350 Prič, ki so bili zaprti. Leta 1944 je bilo po različnih koncentracijskih taboriščih še vedno zaprtih 141 Jehovovih prič iz Nizozemske.

Zadnje leto nacističnega preganjanja

Po dnevu D, 6. junija 1944, je nastopilo zadnje leto preganjanja Prič. V vojaškem smislu so bili nacisti in njihovi sodelavci potisnjeni ob zid. Človek bi si mislil, da bodo nacisti v takšnih razmerah nehali zasledovati nedolžne kristjane. Toda tega leta so aretirali nadaljnjih 48 Prič, umrlo pa je še 68 teh, ki so bili zaprti. Eden med njimi je bil prej omenjeni Jacob van Bennekom.

Osemnajstletni Jacob je bil med 580 osebami, ki so se leta 1941 krstili kot Jehovove priče. Kmalu za tem je pustil dobro plačano službo, ker je od njega zahtevala, da naredi kompromis glede svoje krščanske nevtralnosti. Sprejel je delo kurirja in začel služiti kot polnočasni strežnik. Med prevozom biblijske literature so ga ujeli in aretirali. Avgusta 1944 je enaindvajsetletni Jacob iz zapora v Roterdamu pisal svoji družini:

»Sem v zelo dobrem stanju in poln radosti. [. . .] Do sedaj so me štirikrat zaslišali. Prvi dve zasliševanji sta bili precej hudi in so me močno pretepli, toda z močjo od Gospoda in njegovo nezasluženo dobrotljivostjo mi je vse do sedaj uspelo, da nisem ničesar izdal. [. . .] Tukaj sem imel tudi že možnost podati govore, skupaj šest, poslušala pa sta jih 102 človeka. Nekateri med njimi se precej zanimajo in so obljubili, da bodo takoj po izpustitvi to nadaljevali.«

Štirinajstega septembra 1944 so Jacoba odpeljali v koncentracijsko taborišče v nizozemsko mesto Amersfoort. Celo tam je še naprej oznanjeval. Kako? Neki sozapornik se spominja: »Zaporniki so pobirali cigaretne ogorke, ki so jih pazniki odvrgli, za cigaretni papir pa so uporabljali strani iz Biblije. Včasih je Jacobu uspelo prebrati nekaj besed z biblijske strani, preden so si z njo zvili cigareto. Takoj nam je na temelju teh besed začel pričevati. Kmalu za tem smo Jacobu dali vzdevek ‚Mož Biblija‘.«

Oktobra 1944 je bil Jacob med veliko skupino zapornikov, ki so ji ukazali kopati pasti za tanke. Jacob je to delo zavrnil, ker mu vest ni dovoljevala podpirati vojno. Čeprav so mu pazniki nenehno grozili, se ni vdal. Trinajstega oktobra ga je neki uslužbenec iz samice odvedel nazaj na delovišče. Zopet je ostal trden. Naposled so mu ukazali, naj si izkoplje lasten grob, ter ga ustrelili.

Lov na Priče se nadaljuje

Pogumno stališče Jacoba in drugih je naciste razjezilo in začeli so še en lov na Priče. Ena izmed njihovih tarč je bil 18-letni Evert Kettelarij. Sprva se je Evertu uspelo izmuzniti in se skriti, toda kasneje so ga prijeli in hudo pretepli, da bi jim dal informacije o drugih Pričah. Vendar jim ni nič povedal in so ga tako poslali na prisilno delo v Nemčijo.

Istega meseca, oktobra 1944, je policija skušala dobiti Evertovega svaka, Bernarda Luimesa. Ko so ga našli, sta bila z njim še dva Pričevalca – Antonie Rehmeijer in Albertus Bos. Albertus je že preživel 14 mesecev v koncentracijskem taborišču. Kljub temu je po izpustitvi zopet začel goreče oznanjevati. Nacisti so te tri može najprej neusmiljeno pretepli, nato pa jih ustrelili. Njihova trupla so našli in znova pokopali šele po koncu vojne. Kmalu po vojni je več krajevnih časopisov poročalo o tej usmrtitvi. V enem od njih je pisalo, da so trije Pričevalci dosledno odklanjali vsakršno delo za naciste, ki je bilo v nasprotju z Božjim zakonom, ter dodal, da so »za to morali plačati s svojim življenjem«.

Medtem so 10. novembra 1944 aretirali prej omenjenega Bernarda Polmana in ga poslali delat na neki vojaški projekt. Med prisilnimi delavci je bil edini Priča in edini, ki ni hotel opravljati tega dela. Stražarji so ga skušali na razne načine pripraviti do tega, da bi naredil kompromis. Niso mu dajali hrane. Med drugim so ga tudi kruto pretepli s palicami, lopato ter puškinim kopitom. Poleg tega so ga prisilili, da je bredel skozi ledeno vodo, ki mu je segala do kolen, in ga nato zaprli v vlažno klet, kjer je moral prenočiti v mokrih oblačilih. Kljub temu Bernard ni popustil.

V tem času so dvema njegovima sestrama, ki nista bili Jehovovi priči, dovolili, da ga obiščeta. Nagovarjali sta ga naj si premisli, vendar ga to nikakor ni omajalo. Ko sta ga vprašali, ali lahko kaj storita zanj, jima je predlagal, naj gresta domov in preučujeta Biblijo. Preganjalci so nato dovolili, da ga obišče njegova noseča žena, ker so upali, da bo ona zlomila njegov odpor. Vendar so ga njena navzočnost in pogumne besede le še bolj okrepile v odločitvi, da ostane zvest Bogu. Sedemnajstega novembra 1944 ga je pet njegovih mučiteljev ustrelilo, medtem ko so vsi drugi prisilni delavci to opazovali. Celo potem, ko je bil Bernard že mrtev in njegovo telo prerešetano s kroglami, je poveljujoči častnik tako pobesnel, da je izvlekel revolver ter ga ustrelil skozi obe očesi.

Čeprav je to surovo ravnanje šokiralo Priče, ki so izvedeli za usmrtitev, so ostali zvesti in neustrašni ter še naprej opravljali svojo krščansko dejavnost. Neka majhna občina Jehovovih prič, ki je bila blizu področja, kjer so ubili Bernarda, je nedolgo po usmrtitvi poročala: »Ta mesec smo kljub zelo viharnemu vremenu in težavam, ki jih je Satan položil na našo pot, uspeli povečati našo dejavnost. Število ur, ki smo jih preživeli na področju, se je povzpelo s 429 na 765. [. . .] Med oznanjevanjem je neki brat srečal moža, kateremu je lahko dobro pričeval. Mož ga je vprašal, ali je to ista vera, kot jo je imel človek, ki so ga ustrelili. Ko mu je brat pritrdil, je mož vzkliknil: ‚Kakšen mož, kakšna vera! Takšnega človeka jaz imenujem junak v veri!‘«

Jehova se jih bo spomnil

Maja 1945 so bili nacisti premagani in izgnani iz Nizozemske. Kljub neusmiljenemu preganjanju med vojno se je število Jehovovih prič povzpelo z nekaj sto na več kot 2000. Zgodovinar dr. de Jong, govoreč o teh Pričah med vojno, priznava: »Velika večina se kljub grožnjam in mučenju ni odrekla svoje vere.«

Torej se nekatere svetne oblasti čisto upravičeno spominjajo Jehovovih prič po pogumnem stališču, ki so ga imeli kljub nacistični oblasti. Še pomembnejše pa je, da se bosta odličnega spričevala teh medvojnih Prič spominjala Jehova in Jezus. (Hebrejcem 6:10) Med bližajočim se tisočletnim vladanjem Jezusa Kristusa bodo ti zvesti in neustrašni Priče, ki so dali svoje življenje v Božji službi, vstali iz spominskih grobnic ter se jim bo obetalo večno življenje na rajski zemlji! (Janez 5:28, 29)

[Slika na strani 24]

Jacob van Bennekom

[Slika na strani 26]

Časopisni izrezek z odredbo, ki prepoveduje delovanje Jehovovih prič

[Slike na strani 27]

Desno: Bernard Luimes; spodaj: Albertus Bos (levo) in Antonie Rehmeijer; čisto spodaj: Pisarna skupnosti v Heemstedu