Tolažba je tako zelo potrebna!
Tolažba je tako zelo potrebna!
»Glej, solze stiskanih, in niso imeli tolažitelja; in na strani njih tlačiteljev je bila moč in ni jim bilo tolažitelja.« (PROPOVEDNIK 4:1)
ALI iščete tolažbo? Ali hrepenite po žarku utehe, ki bi predrl temne oblake obupa? Ali hlepite po kaki drobtinici olajšanja, da bi si osladili življenje, ki ga grenijo bridko trpljenje in neprijetne izkušnje?
Vsi kdaj pa kdaj neizmerno potrebujemo tolažbo in spodbudo. V življenju je namreč toliko stvari, ki žalostijo. Vsi potrebujemo zaščito, toplino, objem. Nekateri od nas so se postarali in to jim ne prinaša veselja. Drugi so močno razočarani nad življenjem, ki se ni obrnilo tako, kot so upali. Spet druge je pretresel kak zdravniški izvid.
Poleg tega bi malokdo zanikal dejstvo, da dogodki v našem času ustvarjajo velikansko potrebo po tolažbi in upanju. Samo v prejšnjem stoletju je v vojni umrlo več kot sto milijonov ljudi. * Skoraj vsi so za seboj pustili žalujočo družino – matere in očete, sestre in brate, vdove in sirote – in ti so neizmerno potrebovali tolažbo. Danes več kot milijarda ljudi živi v skrajni revščini. Polovica svetovnega prebivalstva nima zagotovljenega zdravljenja in nujnih zdravil. Po ulicah onesnaženih velemest tavajo milijoni zapuščenih otrok in mnogi od njih uživajo mamila ter se ukvarjajo s prostitucijo. Milijoni beguncev pešajo v strašnih taboriščih.
Toda naj številke še tako bodejo v oči, ne odkrivajo posamične bolečine in žalosti, ki ju nekateri doživljajo v svojem življenju. Razmislite denimo o Svetlani, mladenki z Balkana, ki se je rodila v skrajni revščini. * »Da bi prišli do denarja,« pravi, »sta me starša poslala prosjačit ali krast. Družinsko življenje se je tako pokvarilo, da sem postala žrtev krvoskrunstva. Našla sem si delo natakarice in mati, ki je dobivala moj zasluženi denar, je govorila, da se bo ubila, če bom kdaj izgubila službo. Vse to me je vodilo v prostitucijo. Stara sem bila komaj 13 let. Čez čas sem zanosila in splavila. Pri petnajstih letih sem bila videti kakor kaka tridesetletnica.«
Laimonis, mladenič iz Latvije, govori o potrebi po tolažbi in o črnih spominih, zaradi katerih je postal zagrenjen. Pri 29 letih je doživel prometno nesrečo in ostal paraliziran od pasu navzdol. Bil je povsem obupan, zato se je zatekel k alkoholu. Po petih letih je bil razvalina – paraliziran alkoholik brez prihodnosti. Od kod bi lahko dobil tolažbo?
Razmislite tudi o Angie. Njen mož je imel tri možganske operacije in bil po njih sprva delno paraliziran. Pet let po zadnji operaciji je nato doživel zelo hudo nesrečo, v kateri bi skoraj umrl. Ko je žena vstopila v sobo za nujno medicinsko pomoč in videla moža, kako zaradi hude poškodbe glave leži v komi, je vedela, da se napoveduje nesreča. Njo in njeno družino čaka težavna pot. Kako bi lahko našla podporo in spodbudo?
Pred leti se je za Pat neki zimski dan, kot je bilo videti, začel čisto običajno. Vendar so naslednji trije dnevi izginili iz njenega spomina. Pozneje ji je mož povedal, da je po hudih bolečinah v prsih doživela popoln srčni zastoj. Srce ji je začelo bíti zelo hitro in neenakomerno ter se nato povsem ustavilo. Nehala je dihati. »Pravzaprav sem bila klinično mrtva,« pravi Pat. Toda nekako je preživela. O svojem dolgem bivanju v bolnišnici pravi: »Bala sem se tistih številnih testov, še posebej ko so skušali povzročiti, da bi moje srce trepetalo in se ustavilo, kakor se je zgodilo na začetku.« Kaj ji je moglo v tem težavnem času dati potrebno tolažbo in podporo?
Joe in Rebecca sta v prometni nesreči izgubila devetnajstletnega sina. »Nikoli se nama ni bilo treba ukvarjati s čim tako razdejalnim,« pravita. »Čeprav sva prej žalovala z drugimi nad njihovo izgubo, v resnici nisva čutila tiste velike srčne bolečine, ki jo čutiva sedaj.« Le kaj bi moglo ublažiti tako ‚veliko srčno bolečino‘ – izredno žalost zaradi izgube nekoga, ki ga imate srčno radi?
Vsi ti posamezniki in še milijoni drugih so resnično našli velik vir tolažbe in olajšanja. Če želite izvedeti, kako lahko ta vir koristi tudi vam, prosimo, berite naprej.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 5 Dejansko število umrlega vojaškega osebja in civilistov ni znano. V knjigi Facts About the American Wars iz leta 1998 denimo o samo drugi svetovni vojni piše: »Po podatkih večine virov je skupno število umrlih v drugi svetovni vojni (vojakov in civilistov) 50 milijonov, toda mnogi, ki so to temo podrobneje preučevali, menijo, da je točnejša številka še večja – tudi do dvakrat toliko.«
^ odst. 6 Ime je spremenjeno.
[Navedbe virov slik na strani 3]
UNITED NATIONS/PHOTO BY J. K. ISAAC
UN PHOTO 146150 BY O. MONSEN