Jehova je večji od našega srca
Jehova je večji od našega srca
»PO VOLJI SO GOSPODU tisti, ki se ga bojé,« je zapisal psalmist. Stvarnik se resnično veseli, ko gleda vsakega svojega človeškega služabnika, da se trudi podpirati Njegova pravična merila. Svoje zvestovdane blagoslavlja, jih spodbuja in v dneh obupa tolaži. Ve, da so njegovi častilci nepopolni, zato je v svojih pričakovanjih do njih stvaren. (Psalm 147:11)
Morda nam ni težko verjeti, da Jehova močno ljubi svoje služabnike na splošno. Vendar se zdi, da so nekateri tako zelo zaskrbljeni zaradi svojih pomanjkljivosti, da jih po njihovem prepričanju Jehova ne bi nikoli mogel imeti rad. »Preveč sem nepopoln, da bi me Jehova imel rad,« morda sklenejo. Seveda ima vsak od nas kdaj pa kdaj negativne občutke. Toda za nekatere je videti, da bijejo stalni boj z občutki ničvrednosti.
Občutki malodušja
V biblijskih časih so nekateri zvesti služabniki trpeli zaradi velikega malodušja. Job je sovražil življenje in mislil, da ga je Bog zapustil. Psalm 38:7, SSPv NW 38:6; 1. Samuelova 1:7, 10; Job 29:2, 4, 5; Filipljanom 2:25, 26)
Ana, ki je postala mati Samuela, je bila nekoč – ker ni imela otrok – povsem obupana, in je bridko jokala. David je bil ‚sključen do konca‘ in Epafrodit nesrečen, ker so novice o njegovi bolezni užalostile brate. (Kaj pa današnji kristjani? Nekaterim morda bolezen, starost ali druge osebne okoliščine preprečujejo, da bi naredili v sveti službi toliko, kolikor si želijo. Zato lahko nazadnje sklenejo, da so se izneverili Jehovu in sovernikom. Nekateri pa se morda stalno krivijo za pretekle napake in dvomijo o tem, da jim je Jehova odpustil. Drugi, ki prihajajo iz težavnega družinskega okolja, so morda prepričani, da preprosto niso vredni ljubezni. Kako je to mogoče?
Nekateri odraščajo v družinah, v katerih ne prevladuje duh ljubezni, temveč sebičnost, sarkazem in strah. Morda nikoli niso poznali očeta, ki bi jih močno ljubil, ki bi iskal priložnosti za pohvalo in spodbudo, ki bi spregledal slabo vedenje in bil pripravljen odpustiti celo resnejše napake ter ob čigar toplini bi se vsa družina počutila varna. Ker niso nikoli imeli ljubečega zemeljskega očeta, morda stežka razumejo, kaj pomeni imeti ljubečega nebeškega Očeta.
Fritz na primer piše: »Na moje otroštvo in mladost je močno vplival oče s svojim neljubeznivim vedenjem. * Nikoli ni izrekel pohvale in nikoli se mu nisem počutil blizkega. V resnici sem se ga večinoma bal.« Fritz, ki je sedaj v svojih 50-ih letih, ima tako še vedno manjvrednostne občutke. Margarette pa razlaga: »Moja starša sta bila hladna in neljubeča. Ko sem začela preučevati Biblijo, sem si stežka predstavljala, kakšen je ljubeči oče.«
Naj je vzrok za take občutke takšen ali drugačen, pomeni lahko, da nas včasih k služenju Bogu ne vzgibava prvenstveno ljubezen, temveč predvsem krivda oziroma strah. Naše najboljše se nikoli ne zdi dovolj dobro. V želji, da bi ugajali Jehovu in našim sovernikom, imamo morda občutek, da ne moremo narediti vsega, kar bi radi. Zato morda ne dosegamo svojih ciljev, krivimo sami sebe in smo obupani.
Kaj lahko storimo? Morda se moramo spomniti, kako širokosrčen je Jehova. Ta ljubeči vidik Božje osebnosti je razumel apostol Janez.
‚Bog je večji od našega srca‘
Ob koncu prvega stoletja n. š. je Janez sovernikom pisal: »In v tem spoznamo, da smo iz resnice, in pred njim bomo pomirili srca svoja, da, ako nas srce naše obsoja, je Bog večji od srca našega in pozna vse.« Zakaj je Janez napisal te besede? (1. Janezov 3:19, 20)
Janez se je jasno zavedal možnosti, da se lahko kak Jehovov služabnik obsoja v srcu. Morda je kdaj to občutil tudi sam. Kot mladeniča z ognjevitim temperamentom ga je Jezus Kristus občasno pokaral, da je prestrog z drugimi. Jezus je v resnici njemu in njegovemu bratu Jakobu nadel »ime Boanerges, to je: sinova groma«. (Marko 3:17; Lukež 9:49–56)
V naslednjih 60 letih se je Janez omehčal in postal uravnovešen, ljubezniv in usmiljen kristjan. Do takrat, ko je kot zadnji preostali apostol napisal prvo navdihnjeno pismo, je že vedel, da Jehova ne kliče vsakega služabnika na odgovornost za vsako slabo vedenje. Ne, je topel, širokosrčen, velikodušen in sočuten Oče, ki močno ljubi vse, ki ga imajo radi in ga častijo v resnici. Janez je napisal: »Bog je ljubezen.« (1. Janezov 4:8)
Jehova se veseli našega služenja njemu
Bog pozna naše prirojene slabosti in pomanjkljivosti ter to upošteva. »On pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah,« Psalm 103:14)
je zapisal David. Jehova dobro ve, kakšen vpliv ima naše okolje pri tem, da smo postali takšni, kakršni smo. V resnici nas pozna veliko bolje, kakor se poznamo sami. (Ve, da bi mnogi od nas radi bili drugačni, ampak ne moremo premagati naših slabosti. Naš položaj bi lahko primerjali s položajem apostola Pavla, ki je zapisal: »Dobrega namreč, kar hočem, ne delam, ampak hudo, česar nočem, prav to delam.« Mi vsi bijemo isti boj. V nekaterih primerih se to lahko konča tako, da nas srce obsoja. (Rimljanom 7:19)
Vedno si zapomnimo: pomembnejše od tega, kako nase gledamo mi, je to, kako na nas gleda Jehova. Kadar koli vidi naš trud, da bi mu ugajali, se ne odzove le z blagim zadovoljstvom, temveč se veseli. (Pregovori 27:11) Čeprav je morda v naših očeh to, kar dosežemo, sorazmerno malo, ga naša pripravljenost in dober motiv radostita. On gleda prek tega, kar uspemo narediti; sprevidi, kaj želimo narediti; dobro pozna naše želje in hrepenenja. Jehova lahko bere naše srce. (Jeremija 12:3; 17:10)
Številni Jehovove priče so denimo po naravi plahi in zadržani ljudje, ki so raje v ozadju. Za take je lahko oznanjevanje dobre novice po hišah strašljiv izziv. Vendar če jih vzgibava želja, da bi služili Bogu in pomagali svojemu bližnjemu, se celo plahi naučijo pristopati k bližnjim in se pogovarjati o Bibliji. Morda mislijo, da naredijo malo, in to jih lahko oropa veselja. Srce jim morda namiguje, da njihova javna strežba nima vrednosti. Toda Jehova se zagotovo veseli velikega truda, ki ga ti vlagajo v svojo službo. Zraven tega ne morejo zagotovo vedeti, kdaj in kje bodo semena resnice vzklila, zrasla in obrodila sad. (Propovednik 11:6; Marko 12:41–44; 2. Korinčanom 8:12)
Drugi Priče prenašajo dolgotrajno bolezen ali se starajo. Zanje je lahko redno obiskovanje shodov v kraljestveni dvorani polno bolečine in skrbi. Ko poslušajo govor o oznanjevanju, se morda spomnijo, kaj so nekoč delali in kaj še vedno želijo narediti, pa jih bolezen zadržuje. Take morda muči krivda, ker ne morejo toliko delati po priporočilih, kolikor bi radi. Toda Jehova gotovo ceni njihovo zvestovdanost in zdržljivost. Dokler ostanejo zvestovdani, ne bo nikoli pozabil njihovega spričevala zvestosti. (Psalm 18:26, SSPv NW 18:25; 37:28)
‚Pomirimo svoje srce‘
Ko je Janez prišel v stara leta, je gotovo že veliko vedel o Božji širokosrčnosti. Spomnite se, da je zapisal: »Bog [je] večji od srca našega in pozna vse.« Janez nas je nadalje spodbujal, naj ‚pomirimo svoje srce‘. Kaj je mislil s temi besedami?
Po razlagi v Vine’s Expository Dictionary of Old and New Testament Words grški glagol, preveden s ‚pomiriti‘, pomeni »udejanjiti prepričanje, pregovoriti oziroma pridobiti, prepričati«. Da bi torej pomirili svoje srce, moramo, rečeno drugače, pridobiti svoje srce, ga prepričati, da bo verjelo, da nas Jehova ima rad. Kako?
Fritz, ki smo ga v tem članku omenili malo prej, že več kot 25 let služi kot starešina v eni od občin Jehovovih prič in je ugotovil, da osebno preučevanje lahko prepriča njegovo srce o Jehovovi ljubezni. »Redno in skrbno preučujem Biblijo in druge naše izdaje. To mi pomaga, da ne živim v preteklosti, temveč stalno jasno vidim čudovito prihodnost. Včasih me preteklost dohiti in občutek imam, da me Bog ne bi mogel nikoli imeti rad. Na
splošno pa vidim, da redno preučevanje krepi moje srce, veča vero ter mi pomaga biti vesel in uravnovešen.«Z branjem Biblije in poglobljenim razmišljanjem o njej se morda res ne bo spremenil naš dejanski položaj. Lahko pa se bo spremenil naš pogled nanje. S tem ko sprejemamo misli iz Božje Besede v srce, nam lahko to pomaga razmišljati tako, kot razmišlja Bog. Preučevanje nas poleg tega naredi zmožne rasti v razumevanju Božje širokosrčnosti. Postopoma lahko začnemo sprejemati, da nas Jehova ne krivi za okolje v otroštvu niti ne za naše šibkosti. Ve, da si bremen, ki jih mnogi nosimo – naj bodo to čustvena ali fizična – nismo napravili sami in to ljubeče upošteva.
Kaj pa prej omenjena Margarette? Ko je izvedela za Jehova, je tudi njej zelo koristilo preučevanje Biblije. Podobno kot Fritz je morala spremeniti svojo predstavo o očetu. Da je združila to, kar se je s preučevanjem naučila, si je pomagala z molitvijo. »Za začetek sem na Jehova gledala kot na tesnega prijatelja, ker sem imela več izkušenj z ljubečimi prijatelji kakor z ljubečim očetom. Postopoma sem se naučila svoja čustva, dvome, skrbi in težave izliti Jehovu. Znova in znova sem mu govorila v molitvi ter obenem sestavljala vse, kar sem se naučila novega o njem, podobno kot mozaik. Čez nekaj časa je moja naklonjenost do Jehova toliko zrasla, da mi je sedaj le redkokdaj težko nanj gledati kot na ljubečega Očeta,« pravi Margarette.
Rešitev od vseh bojazni
Dokler traja ta hudobna stara stvarnost, se nihče ne more nadejati tega, da bi bil brez vsakršne bojazni. Za nekatere kristjane to pomeni, da se lahko bojazen oziroma dvom o samem sebi vrne in jih spravi v stisko. Toda lahko smo prepričani, da Jehova pozna naš dober motiv in trud, ki ga vlagamo v njegovo službo. Nikoli ne bo pozabil ljubezni, ki jo izkazujemo do njegovega imena. (Hebrejcem 6:10)
Vsi zvesti ljudje lahko pričakujejo, da bodo pod mesijanskim Kraljestvom na bližajoči se novi zemlji rešeni vseh bremen Satanove stvarnosti. Kakšno olajšanje bo to! Takrat bomo videli še več dokazov Jehovove širokosrčnosti. Dotlej pa vsi bodimo prepričani, da je »Bog večji od srca našega in pozna vse«. (1. Janezov 3:20)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 8 Imeni sta spremenjeni.
[Poudarjeno besedilo na strani 30]
Jehova ni strog despot, temveč topel, širokosrčen in sočuten Oče
[Slika na strani 31]
Preučevanje Božje Besede nam pomaga razmišljati tako, kot razmišlja Bog