Zakaj je toliko podkupovanja?

»ne jemlji podkupnine, kajti podkupnina dela slepe tiste, ki vidijo, in sprevrača zadeve pravičnih.« (2. Mojzesova 23:8, SSP)

PRED tri tisoč petsto leti je Mojzesova postava obsodila podkupovanje. V stoletjih za tem so se zakoni proti podkupovanju hitro množili. Toda zakonodaji podkupovanja ni uspelo zaustaviti. Vsak dan se izroči na milijone podkupnin in posledice trpi več milijard ljudi.

Podkupovanje je postalo tako razširjeno in prefinjeno, da grozi, da bo spodkopalo sam temelj družbe. V nekaterih državah se skoraj nič ne naredi brez podkupnine. Nekdo bo s podkupitvijo pravega človeka naredil izpit, prišel do vozniškega dovoljenja, si pridobil kako pogodbo ali dobil tožbo. »Podkupovanje je kakor hudo onesnaževanje, ki jemlje ljudem voljo,« toži Arnaud Montebourg, pravnik v Parizu.

Podkupovanje se še zlasti naglo širi v trgovskem svetu. Nekatere družbe oddeljujejo tretjino vsega svojega dobička samo za izplačila podkupljivim državnim uradnikom. Britanska revija The Economist poroča, da se od 25 milijard ameriških dolarjev, kolikor se jih vsako leto porabi v mednarodni trgovini z orožjem, kar 10 odstotkov rabi za podkupovanje potencialnih odjemalcev. Ker so se razsežnosti podkupovanja povečale, posledice postajajo uničujoče. »Kapitalizem znancev« – nepoštene poslovne navade, da se daje prednost maloštevilnim privilegirancem, ki imajo dobre zveze – naj bi v zadnjem desetletju razdejal gospodarstva celih držav.

Zaradi podkupovanja in posledičnega gospodarskega propada neogibno najbolj trpijo revni – tisti, ki povečini ne morejo nikogar podkupiti. V The Economistu jedrnato pove, da je »podkupovanje zgolj ena od oblik zatiranja«. Ali se to zatiranje lahko premaga ali pa se podkupovanju ni mogoče ogniti? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej razpoznati nekaj temeljnih vzrokov za podkupovanje.

Kateri so vzroki za podkupovanje?

Zakaj se ljudje raje odločijo za podkupovanje kakor poštenost? Za nekatere je morda podkupovanje najlažja pot – ali v resnici edina pot – da dosežejo, kar želijo. Včasih se lahko kdo s podkupnino prikladno ogne kazni. Mnogi pa, ki opazujejo, kako se politiki, policisti in sodniki, kot je videti, ne menijo za podkupovanje ali so celo sami podkupljivi, se samo po njih zgledujejo.

Ob tem ko se podkupovanje naglo širi, ga ljudje vedno bolj sprejemajo, dokler nazadnje ne postane že način življenja. Ljudje z bedno nizkimi plačami dobivajo občutek, da nimajo  izbire. Če želijo zadovoljivo živeti, morajo zahtevati podkupnine. In kadar tisti, ki izsiljujejo podkupnine oziroma jih dajejo, da pridejo do nepoštenih koristi, ostanejo nekaznovani, je le malokdo pripravljen plavati proti toku. »Ker se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce otrok človeških polno smelosti, da delajo hudo,« je opazil kralj Salomon. (Propovednik 8:⁠11)

Plamene podkupovanja razpihujeta dve močni sili: sebičnost in pohlep. Nepošteni ljudje si zaradi sebičnosti zatiskajo oči pred tem, kako drugi trpijo zaradi njihovega podkupovanja, in tako ravnanje opravičujejo enostavno zato, ker imajo od njega koristi. Več ko si taki nepošteni nakopičijo gmotnih koristi, bolj pohlepni postanejo. »Kdor ljubi srebro, ne bo nikoli srebra sit,« je opazil Salomon, »in kdor ljubi bogastvo, ne dobi nikdar dosti.« (Propovednik 5:10) Pohlep je morda res dober za bogatenje, vendar nenehno miži pred podkupovanjem in nezakonitostjo.

Prezreti ne bi smeli še enega dejavnika, namreč vloge, ki jo ima nevidni vladar tega sveta in ga Biblija razkriva kot Satana Hudiča. (1. Janezov 5:19; Razodetje 12:9) On aktivno pospešuje podkupovanje. Največjo podkupnino, o kateri poročajo zapisi, je ponudil Satan Kristusu. ‚Vsa kraljestva sveta in njih slavo ti dam, če padeš predme in me moliš.‘ (Matevž 4:8, 9)

Vendar Jezus ni bil podkupljiv in učence je poučeval, naj ravnajo podobno. Ali bi Kristusovi nauki lahko bili učinkovito orodje v današnjem boju proti podkupovanju? To vprašanje bo razčlenil naslednji članek.