Evangeliji – zgodovina ali mit?

ZGODBA o Jezusu Nazarečanu – mladem možu, ki je spremenil tok človeške zgodovine – je po vsem svetu vpletena v samo strukturo družbe. Je del formalne in neformalne izobrazbe ljudi. Mnogi cenijo evangelije kot vir brezčasnih resnic in rekov, kot je: »Vaš ‚da‘ naj bo ‚da‘, vaš ‚ne‘ naj bo ‚ne‘.« (Matevž 5:37, Ekumenska izdaja) Morda je na evangelijskih poročilih temeljil pouk, ki so vam ga dajali starši, pa naj so bili kristjani ali ne.

Evangeliji so milijonom iskrenih Kristusovih sledilcev priskrbeli opis moža, za katerega so ti kristjani pripravljeni trpeti in umreti. Evangeliji tudi dajejo podlago in navdih za pogum, zdržljivost, vero in upanje. Ali se torej ne bi strinjali, da bi bili potrebni neovrgljivi dokazi, če naj bi ta poročila ovrgli kot gole izmislice? Če upoštevate, kako zelo so evangelijska poročila že vplivala in še vplivajo na človekovo miselnost in vedenje, ali ne bi zahtevali prepričljivega dokaza, če bi kdo hotel vreči dvom na njihovo verodostojnost?

Vabimo vas, da razmislite o nekaj miselno izzivalnih vprašanjih glede evangelijev. Poglejte, kaj mislijo o njih nekateri raziskovalci evangelijev, čeprav se vsi ne izpovedujejo za kristjane. Potem lahko na podlagi tega, kar boste izvedeli, naredite svoje sklepe.

VPRAŠANJA V RAZMISLEK

◆ Ali bi evangeliji lahko bili mojstrska domislica?

Robert Funk, ustanovitelj seminarja o Jezusu, pravi: »Matevž, Marko, Lukež in Janez so ‚Mesija predstavili‘ tako, da bi ustrezal krščanski doktrini, ki se je razvila po Jezusovi smrti.« Vendar ko so se pisali evangeliji, je še živelo mnogo teh, ki so slišali Jezusove izreke, opazovali njegova dejanja in ga videli po njegovem vstajenju. In ti niso obtožili evangelijskih piscev nikakršne prevare.

Razmislite o Kristusovi smrti in vstajenju. Zanesljivih poročil o Jezusovi smrti in vstajenju ne vsebujejo le evangeliji, temveč tudi prvo kanonično pismo apostola Pavla kristjanom v starem Korintu. Pisal je: »Izročil sem vam namreč najprej to, kar sem tudi prejel: da je Kristus umrl za naše grehe po pismih, in da je bil pokopan in da je bil tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim. Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi, nekaj jih je pa že pozaspalo. Potem se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. In izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni.« (1. Korinčanom 15:3–8) Te priče so bili zaščitniki zgodovinskih dejstev glede Jezusovega življenja.

Izmišljanja, o katerem govorijo sodobni kritiki, v Krščanskih grških spisih ni najti. Pojavi pa se v listinah iz drugega stoletja n. š. Določene nesvetopisemske zgodbe o Kristusu so tako nastale takrat, ko se je med skupnostmi, ki so se odtujile od občine apostolov,  razvijalo odpadništvo od pravega krščanstva. (Dejanja 20:28–30)

◆ Ali bi evangeliji lahko bili legende?

Pisatelj in kritik C. S. Lewis je ugotovil, da bi na evangelije stežka gledal zgolj kot na legende. »Kot literarni zgodovinar sem popolnoma prepričan, da kar koli evangeliji že so, to gotovo niso legende,« je napisal. »Niso dovolj umetniški, da bi bili legende. [. . .] Večina Jezusovega življenja nam ni znana in nihče, ki bi sestavljal kako legendo, tega ne bi dovolil.« Zanimivo je tudi, da je znani zgodovinar H. G. Wells, ki se sicer ni imel za kristjana, priznal: »Vsi štirje [evangelijski pisci] soglasno upodabljajo zelo določno osebnost; izražajo [. . .] prepričanje o resničnosti.«

Pretehtajte primer, ko se je obujeni Jezus pojavil pred svojimi učenci. Dober sestavljalec legend bi verjetno uprizoril Jezusa, kako se spektakularno vrne, ima pomemben govor ali se koplje v luči in sijaju. Evangelijski pisci pa namesto tega enostavno opisujejo, da je stal pred svojimi učenci in jih vprašal: »Otroci, imate li kake jedi?« (Janez 21:5) Učenjak Gregg Easterbrook sklene: »To so tiste drobne stvari, ki govorijo v prid pristnega poročanja, ne pa sestavljanja mita.«

Obtožba, da so evangeliji legende, zadene še ob eno oviro, ob dosledno rabinsko metodo poučevanja, ki je bila v modi v času pisanja evangelijev. Po tej metodi so se dosledno učili na pamet – stvari so si vtisnjevali v spomin šablonsko oziroma s ponavljanjem. To podpira točno in skrbno prenašanje Jezusovih izrekov in del, nikakor pa ne ustvaritve olepšane različice.

◆ Če bi bili evangeliji legende, ali bi jih lahko sestavili tako hitro po Jezusovi smrti?

Po razpoložljivih dokazih so bili evangeliji napisani med letoma 41 in 98 n. š. Jezus je umrl leta 33 n. š., kar pomeni, da so poročila o njegovem življenju sestavili razmeroma kmalu po koncu njegove strežbe. To pa pomeni strašansko veliko oviro argumentu, da so evangelijske pripovedi samo legende. Za razvoj legend je potreben čas. Vzemite denimo Ilijado in Odisejo antičnega grškega pesnika Homerja. Nekateri menijo, da se je besedilo teh epskih legend razvijalo in se ustalilo v več stoletjih. Kaj pa evangeliji?

Zgodovinar Will Durant v svoji knjigi Caesar and Christ piše: »Da bi si nekaj preprostih ljudi moglo [. . .] izmisliti tako mogočno in priljubljeno osebnost s tako vzvišeno etiko in s tako navdihujočo vizijo o vseljudskem bratstvu, bi bil že čudež, bolj čudežen od katerega koli čudeža v evangelijih. Po dveh stoletjih višje kritike ostaja očrt Kristusovega življenja, značaja in poučevanja sorazmerno jasen ter pomeni največjo znamenitost v zgodovini zahodnega človeka.«

◆ Ali so evangelije kasneje preuredili, da bi ustrezali potrebam zgodnje krščanske skupnosti?

Nekateri kritiki zatrjujejo, da je politika zgodnje krščanske skupnosti navedla evangelijske pisce k temu, da so spremenili zgodbo o Jezusu ali k njej kaj dodali. Toda temeljito preučevanje evangelijev kaže, da ni bilo nobenega takega popravljanja. Če bi bila evangelijska poročila glede Jezusa spremenjena zaradi goljufije kristjanov v prvem stoletju, zakaj se potem v besedilu še vedno pojavljajo negativne pripombe o Judih in Nejudih?

Tak primer je zapisan v Matevževem evangeliju 6:5–7, kjer so citirane Jezusove besede: »Kadar molite, ne bodite kakor hinavci, kajti oni radi po shodnicah in po uličnih voglih stoječ molijo, da se kažejo ljudem. Resnično vam pravim: Prejeli so plačilo svoje.« Jasno je, da je s tem obtožil judovske verske voditelje. Jezus je nato dejal: »Kadar pa molite, ne  govorite mnogo kakor pogani [Nejudje], kajti oni mislijo, da bodo uslišani zaradi obilih besed svojih.« Evangelisti si s takim citiranjem Jezusa niso prizadevali pridobiti spreobrnjencev. Enostavno so zapisali izjave, ki jih je v resnici izrekel Jezus Kristus.

Razmislite tudi o evangelijskih poročilih glede žensk, ki so prišle k Jezusovemu grobu in videle, da je prazen. (Marko 16:1–8) Po besedah Gregga Easterbrooka je »v sociologiji starega bližnjega vzhoda pričevanje žensk veljalo za nezanesljivo že po naravi: tako sta moški priči zadostovali, da so neko žensko obtožili prešuštva, medtem ko se moškega ni dalo obtožiti z nobenim ženskim pričevanjem«. Da, niti Jezusovi sledilci sami niso verjeli ženskam! (Lukež 24:11) Zelo malo je torej verjetno, da bi si namerno izmislili tako zgodbo.

Velik dokaz za to, da je prilike v evangelijih povedal Jezus sam in jih niso vstavili zgodnji kristjani, je dejstvo, da prilik v poslanicah in knjigi Dejanja apostolov ni. Skrbna primerjava evangelijev s poslanicami poleg tega odkriva, da niti besed Pavla niti besed drugih piscev Grških spisov niso spreminjali in pripisovali Jezusu. Če bi zgodnja krščanska skupnost to počela, bi pričakovali, da bi v evangelijskih poročilih našli vsaj nekoliko gradiva iz poslanic. Ker pa tega ne najdemo, lahko z gotovostjo sklenemo, da je gradivo v evangelijih izvirno in verodostojno.

◆ Kaj pa dozdevna nasprotja v evangelijih?

Kritiki že dolgo trdijo, da so evangeliji polni nasprotij. Zgodovinar Durant si je prizadeval evangelijska poročila preiskati iz čisto objektivnega gledišča – kot zgodovinske dokumente. Pravi, da so v njih dozdevna nasprotja, vendar sklene: »Nasprotja so malenkostna in nebistvena; v pomembnih stvareh se sinoptični evangeliji presenetljivo dobro ujemajo in oblikujejo skladno predstavo o Kristusu.«

Dozdevna nasprotja v evangelijskih poročilih se pogosto zlahka reši. Ponazorimo: V Matevževem evangeliju 8:5 piše, da je ‚k [Jezusu] pristopil stotnik in ga zaprosil‘, naj mu ozdravi služabnika. V Lukeževem evangeliju 7:3 pa beremo, da je stotnik ‚poslal k [Jezusu] starejšine Judov, proseč ga, naj pride in mu ozdravi hlapca‘. Stotnik je poslal starešine kot svoje zastopnike. Matevž pravi, da je Jezusa prosil stotnik sam, ker je svojo prošnjo izrazil po starešinah, ki so služili kot njegovi govorniki. To je samo en zgled, ki kaže, da se domnevne nedoslednosti v evangelijih lahko reši.

 Kaj pa obtožbe višje kritike, da evangeliji ne izpolnjujejo kriterijev resnične zgodovine? Durant nadaljuje: »Višja kritika je v navdušenju nad svojimi odkritji uporabila za Novo zavezo tako stroge teste verodostojnosti, da bi po njih stotine starodavnih velikih osebnosti – na primer Hamurabi, David, Sokrat – zdrknili med legende. Evangelisti so kljub svojim predsodkom in nekdanjim teološkim idejam zapisali mnoge dogodke, ki bi jih pisci, ki bi si to zgolj izmislili, zamolčali: tekmovanje apostolov za višje položaje v Kraljestvu, njihov beg po prijetju Jezusa, Petrovo zatajevanje [. . .] Nihče, ki bere o teh dogodkih, ne more dvomiti o resničnosti oseb za njimi.«

◆ Ali sodobno krščanstvo predstavlja evangelijskega Jezusa?

Na seminarju o Jezusu so dejali, da jih pri preiskovanju evangelijev »ne vežejo nareki cerkvenih koncilov«. Toda zgodovinar Wells je uvidel, da je med tem, kaj o Jezusovih naukih govorijo evangeliji in kaj tako imenovano krščanstvo, velik prepad. Napisal je: »Nobenega dokaza ni, da bi Jezusovi apostoli kdaj slišali za trojico – vsaj od njega ne. [. . .] Niti ni [Jezus] rekel besedice o čaščenju svoje matere Marije, v preobleki Izide, Nebeške kraljice. Vse, kar je v čaščenju in rabi najbolj značilno krščansko, je prezrl.« Človek potemtakem vrednosti evangelijev ne more soditi na podlagi učenja tako imenovanega krščanstva.

KAKŠEN JE VAŠ SKLEP?

Kaj po premišljevanju o vseh teh točkah menite vi? Ali obstaja resničen, prepričljiv dokaz, da  so evangeliji zgolj mit? Po mnenju mnogih so vprašanja in dvomi glede verodostojnosti evangelijev majavi in neprepričjivi. Za to, da bi si oblikovali osebno mnenje, morate brati evangelije z dovzetnim umom. (Dejanja 17:11) Ko boste razmišljali o tem, kako skladno, pošteno in točno evangeliji predstavljajo Jezusovo osebnost, boste spoznali, da ta poročila zagotovo niso zbirka pravljic. *

Če boste skrbno preiskovali Biblijo in udejanjali njene nasvete, boste videli, kako vam lahko izboljša življenje. (Janez 6:68) To še zlasti velja za Jezusove izreke, zapisane v evangelijih. In ne le to, iz njih lahko izveste tudi za čudovito prihodnost, ki je namenjena poslušnemu človeštvu. (Janez 3:16; 17:3, 17)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 7]

Pričanja o verodostojnem poročanju

PRED nekaj leti je avstralski tekstopisec, nekoč biblijski kritik, priznal: »Prvič v življenju sem storil nekaj, kar je pravzaprav prva naloga poročevalca: preveril sem svoja dejstva. [. . .] Bil sem osupel, kajti to, kar sem bral [v evangelijskih poročilih], ni bila legenda niti ne naturalistična izmislica. Bilo je poročanje. Poročila iz prve in druge roke o izrednih dogodkih [. . .] Poročanje ima svoje značilnosti in te značilnosti evangeliji imajo.«

Podobno je E. M. Blaiklock, profesor klasike na Aucklandski univerzi, potrdil: »Imam se za zgodovinarja. Moj pristop h klasiki je zgodovinski. In povem vam, da so pričevanja o Kristusovem življenju, smrti in vstajenju bolje dokazana od večine dejstev iz staroveške zgodovine.«

[Zemljevid/slike na strani 8, 9]

(Lega besedila – glej publikacijo)

FENICIJA

GALILEJA

Jordan

JUDEJA

[Slike]

»Pričevanja o Kristusovem [so] bolje dokazana od večine življenju, smrti in vstajenju dejstev iz staroveške zgodovine.« PROFESOR E. M. BLAIKLOCK

[Vir slike]

Zemljevida v ozadju: Based on a map copyrighted by Pictorial Archive (Near Eastern History) Est. and Survey of Israel.