Spremenljiva podoba »krščanstva« – ali je sprejemljiva za Boga?

RECIMO, da ste umetniku naročili, naj naslika vaš portret. Ko konča, ste navdušeni; podobnost je popolna. Pomislite, da bodo vaši otroci, vnuki in njihovi vnuki ta portret gledali z velikim ponosom.

Toda nekaj rodov pozneje eden od vaših potomcev meni, da visoko čelo na portretu ni preveč lepo, zato poskrbi, da se doslika nekaj las. Drugemu ni všeč oblika nosu, zato jo da spremeniti. Z naslednjimi rodovi nastopijo druge »izboljšave«, tako da vam je portret naposled komaj kaj podoben. Če bi vedeli, da se bo to zgodilo, kako bi se počutili? Brez dvoma bi bili ogorčeni.

Zgodba o tem portretu je žal v bistvu zgodba o tako imenovani krščanski cerkvi. Zgodovina kaže, da se je uradna podoba »krščanstva« kmalu po smrti Kristusovih apostolov začela spreminjati, prav kakor je bilo napovedano v Bibliji. (Matevž 13:24–30, 37–43; Dejanja 20:30) *

Biblijska načela je seveda čisto prav aplicirati na različne kulture in dobe. Povsem nekaj drugega pa je spreminjati biblijske nauke, da bi se ti ujemali s splošno razširjenim mišljenjem. Vendar se je zgodilo natanko to. Razmislite denimo o spremembah, ki so jih naredili na nekaterih pomembnih področjih.

Cerkev se združi z državo

Jezus je učil, da je njegovo vladarstvo ali Kraljestvo nebeško, ki bo ob določenem času uničilo vsa človeška vladarstva in zakraljevalo nad vso zemljo. (Daniel 2:44; Matevž 6:9, 10) Ne bo vladalo po človeških političnih sistemih. »Moje kraljestvo ni od tega sveta,« je dejal Jezus. (Janez 17:16; 18:36) Jezusovi učenci se torej niso vpletali v politiko, vseeno pa so bili poslušni zakonom.

Toda do dni rimskega cesarja Konstantina v četrtem stoletju so mnogi deklarirani kristjani, ki so čakali na Kristusovo vrnitev in ustanovitev Božjega kraljestva, postali nepotrpežljivi. Njihovo stališče do politike se je postopoma spremenilo. »Pred Konstantinom,« piše v knjigi Europe—A History, »kristjani niso skušali privzeti [politične] moči kot sredstva, po katerem bi pospeševali svoje namene. Po Konstantinu pa sta krščanstvo in politika hodila z roko v roki.« Preoblikovano krščanstvo je postalo uradna »splošno veljavna« ali »katoliška« vera rimskega imperija.

 Enciklopedija Great Ages of Man izjavlja, da je zaradi te poroke cerkve z državo »leta 385 A. D., le 80 let po zadnjem velikem valu preganjanja kristjanov, Cerkev sama začela moriti krivoverce, in njeni duhovniki so v rokah imeli moč, skoraj enakovredno cesarjevi«. Tako se je začela doba, v kateri je prepričevanje kot sredstvo spreobračanja zasenčil meč, ponižne oznanjevalce iz prvega stoletja pa je zamenjala oblasti željna duhovščina, naslavljana s častnimi nazivi. (Matevž 23:9, 10; 28:19, 20) Zgodovinar H. G. Wells je pisal o »velikih razlikah med« krščanstvom v četrtem stoletju »in poučevanjem Jezusa iz Nazareta«. Te ‚velike razlike‘ so vplivale tudi na temeljne nauke o Bogu in Kristusu.

Preoblikovanje Boga

Kristus in njegovi učenci so učili, da je samo »eden Bog, Oče,« razpoznan z osebnim imenom Jehova, ki se v zgodnjih biblijskih rokopisih pojavlja kakih 7000-krat. (1. Korinčanom 8:6; Psalm 83:18) Jezusa je ustvaril Bog; je »prvorojenec izmed vseh stvarjenj«, pravi katoliški Douayjev prevod Biblije v Listu Kološanom 1:15. Tako je Jezus kot ustvarjeno bitje odkrito rekel: »Oče je večji od mene.« (Janez 14:28)

Toda v tretjem stoletju so določeni vplivni duhovniki, očarani nad trinitarskim naukom poganskega grškega filozofa Platona, začeli preoblikovati Boga, tako da bi se ujemal s trinitarsko formulo. V naslednjih stoletjih je ta doktrina nesvetopisemsko povzdignila Jezusa na enakovreden položaj z Jehovom, Božji sveti duh oziroma dejavno silo pa napravila za osebo.

Glede cerkvenega privzema poganske zamisli o trojici v New Catholic Encyclopedii beremo: »Formulacija ‚en Bog v treh osebah‘ pred koncem četrtega stoletja še ni bila povsem utrjena, zagotovo pa ne popolnoma sprejeta v krščansko življenje in izpovedovanje vere. Ampak prav ta formulacija je prva potrdila pojem trinitarske dogme. Med apostolskimi očeti ni niti približno zaslediti takšne miselnosti ali predstave.«

Podobno v The Encyclopedia Americana piše: »Trinitarstvo četrtega stoletja ni točno odsevalo tistega, kar so prvi kristjani učili o Božji naravi; v resnici je šlo za odklon od tega nauka.« The Oxford Companion to the Bible trojici pravi ena od številnih »poznejših formulacij veroizpovedi«. Vendar trojica ni edina poganska zamisel, ki je bila asimilirana v cerkev.

Preoblikovanje duše

Danes je razširjeno verjetje, da imamo ljudje nesmrtno dušo, ki preživi smrt telesa. Toda ali ste vedeli, da je bil tudi ta cerkveni nauk dodan kasneje? Jezus je potrdil biblijsko resnico, da se mrtvi »ničesar ne zavedajo«, da tako rekoč spijo. (Propovednik 9:5, NW; Janez 11:11–13) Življenje bo takim povrnjeno z vstajenjem – ‚zopet bodo vstali‘ iz smrtnega sna. (Janez 5:28, 29) Če bi obstajala nesmrtna duša, ne bi bilo treba vstajenja, saj nesmrtnost izključuje smrt.

Jezus je biblijski nauk o vstajenju tudi dokazal, tako da je ljudi obujal od mrtvih. Vzemite zgled Lazarja, ki je bil štiri dni mrtev. Ko ga je Jezus obudil, je iz groba prišel živ in dihajoč človek. Ko se je Lazar zbudil iz smrti, ni vanj zopet zdrsnila nikakršna nesmrtna duša iz nebeške blaženosti. Če bi se to zgodilo, bi težko rekli, da mu je Jezus z obujenjem naredil uslugo! (Janez 11:39, 43, 44)

Odkod torej izvira teorija o nesmrtni duši? V The Westminster Dictionary of Christian Theology beremo, da imamo to zamisel »bolj po zaslugi grške filozofije kot pa biblijskega razodetja«. The Jewish Encyclopedia pojasnjuje: »Vera, da duša živi po smrti telesa, je prej  stvar filozofskega ali teološkega razmišljanja kot pa preproste vere in je na ta način tudi nikjer v Svetem pismu ne najdemo razložene.«

Ena laž pogosto vodi k drugi, in tako je tudi z naukom o nesmrtni duši. Odprl je pot poganski zamisli o večnih mukah v ognjenem peklu. * Vendar Biblija jasno pravi, da »plačilo za greh je smrt« – ne večno mučenje. (Rimljanom 6:23) Zato prevod King James Version, ko opisuje vstajenje, zapiše: »Morje je vrnilo mrtve, ki so bili v njem; in smrt in pekel sta izročila mrtve, ki so bili v njiju.« Podobno Wolfova Biblija pravi, da je ‚morje dalo mrtve, in smrt in pekel sta dala svoje mrtve‘. Da, preprosto povedano, tisti v peklu so mrtvi, po Jezusovih besedah so ‚zaspali‘. (Razodetje 20:⁠13)

Ali resnično verjamete, da nauk o večnem prekletstvu v peklu privlači ljudi k Bogu? Komajda. Ta misel se razumu pravičnih in ljubečih ljudi upira! Na drugi strani pa Biblija uči, da »Bog je ljubezen« in da mu je krutost, celo do živali, odvratna. (1. Janezov 4:8; Pregovori 12:10; Jeremija 7:31; Jona 4:11)

Spreminjanje »portreta« dandanes

Boga in krščanstvo spreminjajo še danes. Neki profesor religij je boj v svoji protestantski cerkvi nedavno opisal kot boj »med avtoriteto Svetega pisma in veroizpovedi ter avtoriteto tujih in humanističnih ideologij, med zvestobo cerkve Kristusovemu gospostvu ter prilagajanjem in spreminjanjem krščanstva po duhu dobe. Sporno vprašanje je: Kdo določa pot cerkvi [. . .] Sveto pismo ali trenutno prevladujoča ideologija?«

Žal »trenutno prevladujoča ideologija« še vedno velikokrat zmaguje. Nobena skrivnost denimo ni, da so mnoge cerkve spremenile svoje stališče glede raznih vprašanj, da bi bile videti napredne in odprte. Precej liberalne so postale še zlasti v moralnih zadevah, kot smo omenili že v uvodnem članku. Toda Biblija nedvoumno pove, da so nečistovanje, prešuštvovanje in homoseksualnost v Božjih očeh veliki grehi in da tisti, ki to počnejo, »ne podedujejo kraljestva Božjega«. (1. Korinčanom 6:9, 10; Matevž 5:27–32; Rimljanom 1:26, 27)

Ko je apostol Pavel zapisal tu citirane besede, je bila v grško-rimskem svetu okrog njega zelo razširjena vsakršna hudobija. Lahko bi razmišljal: ‚Da, Bog je Sodomo in Gomoro zaradi velikih spolnih grehov spremenil v pepel, toda to je bilo pred 2000 leti! To prav gotovo ne velja za to razsvetljeno dobo.‘ Toda on ni racionaliziral; biblijske resnice ni hotel spriditi. (Galatom 5:19–23)

Poglejte izvirni »portret«

Jezus je takratnim judovskim verskim voditeljem povedal, da je njihovo čaščenje ‚zaman, ker kot nauke učijo človeške zapovedi‘. (Matevž 15:9, SSP) Ti duhovniki so z Jehovovo postavo po Mojzesu naredili točno tisto, kar je napravilo in še vedno dela duhovništvo tako imenovanega krščanstva s Kristusovim naukom: božansko resnico so oškropili z »barvo«, izročilom. Toda Jezus je v korist odkritosrčnih ljudi razgalil vse laži. (Marko 7:7–13) Govoril je resnico, pa naj je bila priljubljena ali ne. Njegova avtoriteta je bila vedno Božja Beseda. (Janez 17:17)

Kako zelo se Jezus razlikuje od večine današnjih ljudi, ki se izpovedujejo za kristjane! Biblija je pravzaprav napovedala: »[Ljudje bodo hlepeli po zadnjih novostih in, The Jerusalem Bible] po lastnem poželenju si [bodo] kopičili učitelje, po tem, kakor jih  ušesa srbe; in od resnice bodo odvračali ušesa in se obračali k basnim.« (2. Timoteju 4:3, 4) Te ‚basni‘, od katerih smo jih nekatere sedaj pretehtali, so duhovno uničujoče, resnica v Božji Besedi pa izgrajuje ter vodi v večno življenje. Jehovove priče vas spodbujajo, da raziščete to resnico. (Janez 4:24; 8:32; 17:3)

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 7]

Izvor naziva kristjan

Jezusovi sledilci so bili vsaj deset let po Jezusovi smrti znani kot pripadniki »Poti«. (Dejanja 9:2; 19:9, 23; 22:4; vse SSP) Zakaj? Ker je bilo njihovo življenje osredotočeno na vero v Jezusa Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje«. (Janez 14:6) Potem, nekaj časa po letu 44 n. š., pa so Jezusove učence v Sirijski Antiohiji ‚imenovali Kristjani‘. (Dejanja 11:26) Ta naziv se je hitro razširil tudi med javnimi uradniki. (Dejanja 26:28) Z novim imenom pa se krščansko življenje ni nič spremenilo, še naprej se je ravnalo po Kristusovem življenju. (1. Petrov 2:21)

[Slike na strani 7]

Jehovove priče s svojo javno strežbo usmerjajo ljudi k Božji Besedi, Bibliji

[Navedba vira slike na strani 4]

Tretja z leve: United Nations/Photo by Saw Lwin