Vprašanja bralcev

Ali Jehovove priče sprejmejo vse medicinske pripravke, pridobljene iz krvi?

Temeljni odgovor je, da Jehovove priče ne sprejmemo krvi. Trdno verjamemo, da se Božji zakon glede krvi ne spreminja, da bi se ujemal z menjajočimi se mnenji. Postavljajo pa se nova vprašanja, ker lahko sedaj kri ločijo na štiri osnovne sestavine in frakcije teh sestavin. Kadar se kristjan odloča o tem, ali naj jih sprejme, bi moral gledati dlje od zdravstvenih koristi in tveganj. Pozoren bi moral biti na to, kaj pravi Biblija, in kako bo to lahko učinkovalo na njegov odnos z Vsemogočnim Bogom.

Bistvene stvari so dokaj preproste. Da bi laže videli, zakaj je tako, nekoliko pretehtajte biblijsko, zgodovinsko in zdravstveno ozadje.

Bog Jehova je našemu skupnemu predniku Noetu zapovedal, da mora na kri gledati kot na nekaj posebnega. (1. Mojzesova 9:3, 4) Pozneje je glede svetosti krvi Božji zakon Izraelu določal naslednje: »Vsakdo iz hiše Izraelove in izmed tujcev, [. . .] kdor uživa kakršnokoli kri: obličje obrnem zoper tistega, ki jé kri.« Če kak Izraelec ne bi upošteval Božjega zakona, bi lahko okužil druge, zato je Bog pristavil: »In ga iztrebim izmed ljudstva njegovega.« (3. Mojzesova 17:10) Kasneje so apostoli in starešine na shodu v Jeruzalemu odredili, da se moramo ‚zdrževati krvi‘. Ravnati po tem je enako pomembno kakor zdrževati se spolne nemorale in malikovanja. (Dejanja 15:28, 29)

Kaj je takrat pomenilo ‚zdrževati se‘? Kristjani niso uživali krvi, ne sveže ne strjene; niti niso jedli mesa neizkrvavljenih živali. Tudi jedi, ki jim je bila kri dodana, kot so krvavice, niso prišle v poštev. Z uživanjem krvi na katerega koli od teh načinov bi se prekršilo Božji zakon. (1. Samuelova 14:32, 33)

Iz pisanja Tertulijana (drugo in tretje stoletje n. š.) lahko vidimo, da večina ljudi v starih dneh ni imela nič proti uporabi krvi. V odgovor na lažne obtožbe, češ da kristjani uživajo kri, je Tertulijan omenil plemena, ki so potrjevala dogovore z okušanjem krvi. Zapisal je tudi, da »[nekateri] ob predstavi v areni pohlepno pijejo svežo kri obsojencev [. . .], da bi si zdravili padavico«.

Taki običaji (tudi če so jih nekateri Rimljani počeli iz zdravstvenih razlogov) so bili za kristjane napačni: »Naša naravna prehrana ne vsebuje niti živalske krvi,« je pisal Tertulijan. Rimljani so značajnost pravih kristjanov preizkušali s hrano, ki je vsebovala kri. Tertulijan je dodal: »Le čemu je to podobno, vas sedaj sprašujem, da ste prepričani o tem, da se bodo [kristjani] s studom obrnili stran od živalske krvi, imeli pa naj bi jih za pohlepne človeške krvi?«

Danes bi redki pomislili na to, da se s tem, ko zdravnik predlaga, naj sprejmejo kri, oporeka zakonom Vsemogočnega Boga. Jehovove priče vsekakor želimo živeti, obenem pa smo se obvezali ubogati Jehovov zakon glede krvi. Kaj to pomeni v luči trenutne medicinske prakse?

Ko so po drugi svetovni vojni postale običajne transfuzije polne krvi, so Jehovove priče vedeli, da so te v nasprotju z Božjim zakonom – kar še vedno verjamemo. Zdravstvo pa se je sčasoma spremenilo in se še spreminja. Večina transfuzij danes ni polna kri, ampak ena od njenih osnovnih sestavin: 1. rdeče krvničke; 2. bele krvničke; 3. krvne ploščice; 4. plazma (serum), tekoči del. Odvisno od bolnikovega stanja, utegne zdravnik predpisati rdeče krvničke, bele krvničke, krvne ploščice ali pa plazmo. Transfundiranje teh glavnih sestavin omogoča, da lahko eno enoto krvi razdelijo več bolnikom. Jehovove priče menijo, da se s sprejemom polne krvi oziroma katere koli od teh štirih osnovnih sestavin krši Božji zakon. Pomenljivo je, da jih ravnanje po tej na Bibliji temelječi drži ščiti pred mnogimi nevarnostmi, tudi pred boleznimi, kot sta hepatitis in aids, ki se prenašata s krvjo.

Vendar ker je mogoče kri obdelati naprej od teh osnovnih sestavin, se pojavljajo vprašanja o frakcijah, pridobljenih iz teh krvnih sestavin.  Kako uporabljajo te frakcije in kaj bi moral kristjan pretehtati, ko se odloča o njih?

Kri je kompleksna. Že v plazmi, ki je 90 odstotkov iz vode, je na desetine hormonov, anorganskih soli, encimov in hranilnih snovi, med katerimi so minerali in sladkor. Plazma prenaša tudi beljakovine, kot so albumin, strjevalni faktorji in protitelesa za boj proti boleznim. Tehnologi osamijo in uporabljajo mnoge plazemske beljakovine. Strjevalni faktor VIII denimo dajejo hemofilikom, ki zlahka krvavijo. Če je nekdo izpostavljen določenim boleznim, zdravniki utegnejo predpisati injekcije gamaglobulina, ekstrahiranega iz krvne plazme že imunih ljudi. V zdravstvu uporabljajo še druge plazemske beljakovine, toda kar je tu omenjeno, kaže, kako lahko osnovno krvno sestavino (plazmo) obdelajo, da pridobijo frakcije. *

Tako kakor lahko iz krvne plazme pridobijo razne frakcije, lahko tudi iz drugih osnovnih sestavin (rdečih krvničk, belih krvničk, krvnih ploščic) osamijo manjše delce. Bele krvne celice so na primer lahko vir interferonov in interlevkinov, s katerimi zdravijo nekatere virusne infekcije in vrste raka. Iz krvnih ploščic ekstrahirajo faktor za celjenje ran. Prihajajo pa še druga zdravila, ki bodo (vsaj sprva) vsebovala ekstrakte iz krvnih sestavin. Takšna zdravljenja niso transfuzije osnovnih sestavin; običajno namreč gre za dele ali frakcije teh sestavin. Ali naj bi kristjani pri zdravljenju sprejeli te frakcije? Ne moremo reči. Biblija ne pove natanko, zato bi se moral kristjan o tem odločiti sam pred Bogom na podlagi svoje vesti.

Nekateri bodo zavrnili vse, kar je pridobljeno iz krvi (celo frakcije, namenjene dajanju začasne pasivne imunosti). Tako razumejo Božjo zapoved, naj se ‚zdržujejo krvi‘. Razmišljajo o tem, da je Božji zakon Izraelu zahteval, naj živalsko kri ‚izlijejo na zemljo‘. (5. Mojzesova 12:22–24) Kakšno povezavo ima to? No, za pripravo gamaglobulina, na krvi temelječih strjevalnih faktorjev in še česa, je treba kri zbrati in obdelati. Nekateri kristjani zato te pripravke zavračajo, tako kot zavračajo transfuzije polne krvi oziroma njenih štirih osnovnih sestavin. Njihovo iskreno stališče vesti bi morali spoštovati.

Drugi kristjani se odločijo drugače. Tudi oni zavračajo transfuzije polne krvi, rdečih krvničk, belih krvničk, krvnih ploščic oziroma plazme. Utegnejo pa dovoliti, da jih zdravnik zdravi s frakcijo, ekstrahirano iz osnovnih sestavin. Tudi tu lahko pride do razlik. Neki kristjan morda sprejme gamaglobulinske injekcije, toda v injekcijo, ki vsebuje kaj, kar je ekstrahirano iz rdečih oziroma belih krvničk, morda privoli ali pa ne. Kaj pa na splošno utegne voditi nekatere kristjane k sklepu, da bi lahko sprejeli krvne frakcije?

 V članku »Vprašanja bralcev« v Stražnem stolpu, 1. junij 1990 (v angleščini), je zapisano, da plazemske beljakovine (frakcije) prehajajo iz krvi nosečnice v ločen krvni sistem njenega ploda. Mati tako prenaša imunoglobuline svojemu otroku, s čimer mu daje dragoceno imunost. Ločeno od tega pa se pri rdečih krvničkah ploda, ko te končajo svojo normalno življenjsko dobo, razgradi del, ki je prenašal kisik. Nekaj njega postane bilirubin, ki prehaja preko placente v mater in se izloči s telesnimi odpadki. Nekateri kristjani morda sklenejo, da če lahko v tem normalnem okolju krvne frakcije prehajajo v drugega človeka, potem lahko sprejmejo krvno frakcijo, pridobljeno iz krvne plazme oziroma krvničk.

Ali to, da so mnenja in odločitve vesti lahko različna, pomeni, da ta zadeva ni pomembna? Ne. Zadeva je resna. Vendar je v temelju preprosta. Opisano gradivo kaže, da Jehovove priče zavračajo transfuzije polne krvi in tudi osnovnih krvnih sestavin. Biblija kristjanom narekuje, naj se ‚zdržujejo malikom darovanega in krvi in nečistosti‘. (Dejanja 15:29) Ko pa gre za frakcije katerih koli osnovnih sestavin, se mora vsak kristjan po skrbnem in poglobljenem razmisleku v molitvi sam odločiti, na temelju svoje vesti.

Mnogi ljudje bi bili pripravljeni sprejeti vsakršno zdravljenje, ki, kot se zdi, ponuja takojšnjo korist, celo zdravljenje, katerega zdravstvena tveganja so znana, kot je to pri krvnih pripravkih. Iskren kristjan si prizadeva na to gledati širše, bolj uravnovešeno, kar zajema več kot le fizične vidike. Jehovove priče cenijo trud, da prejmejo kakovostno zdravstveno oskrbo, ter pretehtajo razmerje tveganja in koristi vsakega zdravljenja. Toda ko gre za pripravke, pridobljene iz krvi, skrbno pretehtajo to, kar pravi Bog, in svoj osebni odnos z našim Življenjedajalcem. (Psalm 36:⁠9)

Kakšen blagoslov je za kristjana, da zaupa enako kakor psalmist, ki je zapisal: »Solnce in ščit je GOSPOD, Bog, milost in slavo daje GOSPOD, dobrega ne krati njim, ki hodijo v popolnosti. GOSPOD [. . .], blagor človeku, čigar upanje je v tebe!« (Psalm 84:11, 12)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 30]

PREDLOGI, KAJ VPRAŠATI ZDRAVNIKA

Če ste pred operacijo ali zdravljenjem, v katero bi lahko sodil kak krvni pripravek, vprašajte:

Ali vse vpleteno zdravstveno osebje ve, da kot Jehovova priča narekujem, naj se mi v nobenih okoliščinah ne da krvne transfuzije (polne krvi, rdečih oziroma belih krvničk, krvnih ploščic oziroma krvne plazme?)

Če bi bilo kakršno koli predpisano zdravilo narejeno iz krvne plazme, rdečih oziroma belih krvničk ali pa krvnih ploščic, vprašajte:

Ali je zdravilo narejeno iz ene od štirih osnovnih krvnih sestavin? Če da, ali bi mi lahko pojasnili njegovo sestavo?

Koliko tega zdravila, ki so ga pridobili iz krvi, bo morda danega in kako?

Če mi vest dovoli sprejeti to frakcijo, kakšna zdravstvena tveganja obstajajo?

Če me vest navaja k temu, da to frakcijo zavrnem, katero drugo zdravljenje je še mogoče?

Ko bom o vsem še nekoliko razmislil, kdaj vas lahko obvestim o svoji odločitvi?