Ali lahko najdete notranji mir?

Leta 1854 je ameriški pisatelj Henry Thoreau napisal: »Množice živijo v tihem obupu.«

V njegovih dneh očitno večina ljudi ni imela notranjega miru. Toda to je bilo pred skoraj 150 leti. Ali je danes kaj drugače ali pa Thoreaujeve besede še vedno držijo? Kako je z vami osebno? Ali ste zadovoljni, mirni? Ali pa ste negotovi, se sprašujete o prihodnosti, ste ‚tiho obupani‘, če preubesedimo Thoreaujeve besede?

NA SVETU je žal veliko stvari, ki ljudem jemljejo notranji mir. Omenimo jih samo nekaj. V številnih državah nezaposlenost in nizki dohodki prinašajo revščino ter z njo gospodarski obup. Drugod mnogi večino svoje moči porabijo, ko se ženejo za bogastvom in imetjem. Toda s tem povezan tekmovalni življenjski slog pogosto prinaša zaskrbljenost, ne miru. Ljudem jemljejo mir tudi bolezen, vojna, zločini, krivica in zatiranje.

Iskali so notranji mir

Mnogi niso pripravljeni mirno sprejeti sveta takšnega, kakršen je. Antônio * je bil vodja sindikata v velikanski tovarni v Sao Paulu v Braziliji. V upanju, da bo izboljšal življenjske razmere, je sodeloval v protestih in demonstracijah, toda to mu ni prineslo duševnega miru.

Nekateri upajo, da jim bo nekoliko miru v življenje prinesel zakonski stan, vendar so lahko razočarani. Marcos je bil uspešen poslovnež. Začel je sodelovati v politiki in postal župan nekega industrijskega mesta. Toda njegovo družinsko življenje je bila polomija. Ko so otroci odšli zdoma, sta se z ženo ločila zaradi neuskladljivih razlik.

Gerson, otrok z ulice, iz Salvadorja v Braziliji, si je želel dogodivščin. Gnalo ga je od mesta do mesta,  potoval pa je z vozniki tovornjakov. Ni trajalo dolgo, ko je postal zasvojen z drogami, in da je lahko denarno podpiral svojo razvado, je ropal ljudi. Večkrat ga je ujela policija. Čeprav je bil agresivne in nasilne narave, je hrepenel po notranjem miru. Ali ga bo sploh lahko našel?

Vanii je umrla mama, ko je bila še majhna, in Vania je postala odgovorna za dom, hkrati je morala skrbeti za svojo bolno sestrico. Hodila je v cerkev, toda počutila se je, kakor da jo je Bog zapustil. Nikakor ni imela duševnega miru.

Tu je še Marcelo. Želel se je samo lepo imeti. Rad se je zabaval z drugimi mladimi – plesal je, popival in jemal droge. Nekoč pa se je zapletel v pretep in poškodoval drugega mladeniča. Kasneje ga je preganjalo obžalovanje za to, kar je naredil, in molil je k Bogu za pomoč. Tudi on si je želel duševni mir.

Ta doživetja kažejo, kako lahko nekatere okoliščine uničijo duševni mir. Ali so si lahko omenjeni sindikalni vodja, politik, otrok z ulice, preobremenjena hči in ljubitelj zabav kakor koli pridobili notranji mir, po katerem so koprneli? Ali se lahko iz njihovega doživetja kaj naučimo? Odgovor na obe vprašanji je pritrdilen, kar bomo lahko videli v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 3]

Ali hrepenite po notranjem miru?