Življenjska zgodba

Nosilec luči mnogim narodom

ZGODBA O GEORGEU YOUNGU PRIPOVEDUJE RUTH YOUNG NICHOLSON

»Zakaj torej ta molk na naših prižnicah? [. . .] Kakšni ljudje pa naj bi bili, če bi še naprej molčali, potem ko smo dokazali resnico o stvareh, o katerih sem pisal? Ne pustimo ljudi v nevednosti, temveč oznanjujmo resnico brez opravičevanja ali nejasnosti.«

TE BESEDE so del 33 strani dolgega pisma, v katerem je moj oče prosil, naj njegovo ime izbrišejo iz cerkvenega registra. Bilo je leta 1913. Oče je vstopil v razgibano življenje, ki ga je vodilo do tega, da je kot nosilec luči služil mnogim narodom. (Filipljanom 2:15) Že od zgodnje mladosti sem pri sorodnikih ter iz zgodovinskega gradiva zbirala pripovedi o očetovih izkušnjah, prijatelji pa so mi pomagali koščke njegovega življenja sestaviti. Očetovo življenje me na mnoge načine spominja na življenje apostola Pavla. Tako kot »apostol narodov« je bil tudi oče vedno pripravljen potovati, da bi ponesel Jehovovo sporočilo ljudem vsake dežele in otoka. (Rimljanom 11:13, NW; Psalm 107:1–3) Naj vam povem njegovo zgodbo, zgodbo Georgea Younga.

Zgodnja leta

Oče je bil najmlajši sin Johna in Margaret Young, prezbiterijancev iz Škotske. Rodil se je 8. septembra 1886, kmalu po preselitvi družine iz Edinburgha na Škotskem v Britansko Kolumbijo v zahodno Kanado. Njegovi trije starejši bratje – Alexander, John in Malcolm – so se rodili na Škotskem nekaj let prej. Marion, njihova mlajša sestra, ki so jo ljubkovalno imenovali Nellie, je bila dve leti mlajša od očeta.

 Otrokom je bilo odraščanje na kmetiji v Saanichu, nedaleč od Victorie v Britanski Kolumbiji, čas veselja. Obenem so se tudi učili nositi odgovornosti. Kadar sta se tako njihova starša vrnila iz vožnje v Victorio, so bila dela zunaj hiše opravljena, hiša pa snažna.

Oče in njegovi bratje so se sčasoma začeli zanimati za rudarstvo in lesno trgovino. Bratje Young so si pridobili sloves odličnih gozdnih izvidnikov (ljudje, ki pregledujejo zemljišče, da bi ugotovili možni donos sečnje drevja) in prekupčevalcev z lesom. Oče je opravljal finančne transakcije.

Toda njegovo nagnjenje k duhovnim stvarem ga je nazadnje pripeljalo do tega, da se je odločil postati prezbiterijanski duhovnik. Približno takrat so tudi na njegovo življenje močno vplivale časopisne pridige Charlesa Tazea Russlla, prvega predsednika Zion’s Watch Tower Tract Society. Kar je izvedel, ga je navedlo k temu, da je sestavil in poslal pismo z izstopno izjavo, ki sem jo omenila na začetku.

Prijazno, toda jasno je z biblijskimi stavki ovrgel cerkvene nauke, da je človeška duša nesmrtna in da bo Bog večno mučil človeške duše v peklenskem ognju. Razgalil je tudi doktrino o trojici in dokazal, da ne izvira iz krščanstva in nima nikakršne podpore v Svetem pismu. Od takrat dalje si je v posnemanju Jezusa Kristusa prizadeval v krščanski strežbi, ponižno je rabil vse svoje sposobnosti in moč v Jehovovo slavo.

Leta 1917 je oče pod vodstvom Watch Tower Society začel služiti kot romar, kakor so takrat imenovali potujoče predstavnike Jehovovih prič. Predaval je ter predvajal film in diapozitive »Fotodrame Stvarjenje« v večjih in manjših mestih po vsej Kanadi. Gledališča so bila ob očetovih obiskih nabito polna. Urnik njegovih romarskih obiskov je Stražni stolp objavljal do 1921. leta.

Neki winnipeški časopis je poročal, da je evangelist Young predaval 2500 ljudem in da zaradi prepolne dvorane mnogi niso mogli noter. V Ottawi je govoril o temi »Do pekla in nazaj«. Tam je neki priletni mož poročal: »Na koncu je George Young povabil na oder duhovnike, ki so sedeli v eni vrsti, da bi se z njim pogovarjali o tej temi, toda nihče se ni premaknil. Videl sem, da sem našel resnico.«

Oče je svoje romarske obiske skušal čim bolj zapolniti z duhovnimi dejavnostmi. Zatem je že hitel, da je ujel vlak za naslednji načrtovani postanek. Ko je potoval z avtomobilom, pa se je na pot proti svoji naslednji dodelitvi pogosto odpravil že veliko pred zajtrkom. Poleg njegove gorečnosti so ga poznali tudi kot sočutnega človeka, znan pa je bil tudi po krščanskih delih in velikodušnosti.

Udeležil se je mnogih zgodnjih zborovanj, med katerimi je eno posebej spomina vredno potekalo v Edmontonu v Alberti leta 1918.  Navzoča je bila vsa njegova družina, da je bila ob krstu Nellie. Prav tako so bili takrat fantje zadnjič skupaj. Malcom je čez dve leti umrl zaradi pljučnice. Ta je enako kot njegovi trije bratje ter njihov oče gojil upanje na nebeško življenje, in vsi so do smrti ostali zvesti Bogu. (Filipljanom 3:14)

Na področja v tujino

Ko je oče septembra 1921 končal oznanjevalsko potovanje po Kanadi, ga je Joseph F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society, napotil na Karibske otoke. Kjer koli je predvajal »Fotodramo Stvarjenje«, povsod so jo dobro sprejeli. Iz Trinidada je pisal: »Prostor je bil poln do zadnjega kotička in veliko ljudi so odslovili. Tudi naslednjega večera se je v stavbi gnetlo ljudi.«

Leta 1923 je bil oče nato dodeljen v Brazilijo. Tam je predaval pred velikimi občinstvi in včasih je najel prevajalce. Stražni stolp od 15. decembra 1923, v angleščini, je poročal: »Brat Young je od 1. junija do 30. septembra imel 21 javnih shodov, ki se jih je udeležilo skupaj 3600 ljudi; vodil je 48 razrednih shodov s 1100 navzočimi; razdelil do 5000 izdaj brezplačne literature v portugalščini.« Ko je oče imel govor »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«, so se mnogi odzvali z zanimanjem.

Ko so bili 8. marca 1997 posvečeni novi podružnični prostori v Braziliji, je v posvetitveni brošurici pisalo: »1923: V Brazilijo pride George Young. V središču Ria de Janeira odpre podružnični urad.« Čeprav je bila biblijska literatura na razpolago v španščini, se jo je potrebovalo tudi v portugalščini, glavnem jeziku v Braziliji. Prvega oktobra 1923 je tako začel izhajati Stražni stolp v portugalščini.

V Braziliji je oče doživel veliko spomina vrednih srečanj. Nekoč je spoznal bogatega Portugalca po imenu Jacintho Pimentel Cabral, ki je ponudil svoj dom za shode. Jacintho je kmalu sprejel biblijsko resnico in kasneje postal član podružničnega osebja. Drugi je bil Manuel da Silva Jordão, mlad portugalski vrtnar. Poslušal je očetov javni govor, kar ga je navedlo, da se je vrnil v Portugalsko in služil kot kolporter, kakor so se takrat imenovali polnočasni strežniki Jehovovih prič.

Oče je v Braziliji večinoma potoval z vlakom in odkril zainteresirane posameznike. Na enem od svojih potovanj je srečal Bony in Catarino Green, pri njiju je bival približno dva tedna ter jim pojasnjeval Sveto pismo. Takrat jih je kakih sedem v družini simboliziralo svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi.

Nekoč drugič, leta 1923, se je srečal s Sarah Bellono Ferguson. Leta 1867 se je kot mlado dekle skupaj s svojim bratom Erasmusom Fultonom Smithom in ostalo družino preselila iz Združenih držav v Brazilijo. Od 1899 leta je po pošti redno dobivala revijo Stražni stolp. Očetov obisk je Sarah, njenim štirim otrokom in ženski, ki jo je oče imenoval teta Sallie, dal dolgo pričakovano možnost, da se krstijo, kar se je zgodilo 11. marca 1924.

Nedolgo zatem je oče oznanjeval tudi v drugih južnoameriških državah. Osmega novembra 1924 je iz Peruja pisal: »Pravkar sem v Limi in Callaou končal z razdeljevanjem 17.000 traktatov.« Potem se je odpravil razdeljevat traktate v Bolivijo. O tamkajšnjem obisku je napisal: »Naš Oče blagoslavlja trud. Pomagal mi je neki Indijanec. Doma je ob gornjem toku Amazonke. S seboj je vzel 1000 traktatov in nekaj knjig.«

Z očetovimi prizadevanji so bila semena biblijske resnice razsejana v mnogih deželah Srednje in Južne Amerike. Stražni stolp je 1. decembra 1924 poročal: »George Young je sedaj že dobri dve leti v Južni Ameriki. [. . .] Ta dragi brat je imel prednost prinesti sporočilo resnice v Punta Arenas ob Magellanovem prelivu.« Oče je tudi začel oznanjevalstvo v deželah, kot so Kostarika, Panama in Venezuela.  Pri tem je vztrajal, čeprav se je okužil z malarijo in se mu je zdravje poslabšalo.

Nato v Evropo

Marca 1925 se je oče vkrcal na ladjo za Evropo, v upanju, da bo razdelil 300.000 biblijskih traktatov v Španiji in Portugalski. Dogovoril se je tudi z bratom Rutherfordom, da bi ta tja prišel podat javne govore. Ko pa je oče prispel v Španijo, je izrazil zadržke nad tem, da bi brat Rutherford imel ta predavanja, zaradi tamkajšnje verske nestrpnosti.

Brat Rutherford je v odgovor citiral Izaija 51:16: »Položil sem besede svoje v usta tvoja in zakril sem te z roke svoje senco, da zgradim nebesa in ustanovim zemljo ter rečem Sionu: Ljudstvo si moje.« Na to je oče sklenil: »Ni dvoma, Gospodova volja je, da grem naprej in rezultate prepustim njemu.«

Desetega maja 1925 je brat Rutherford predaval s pomočjo prevajalca v gledališču Novedades v Barceloni. Navzočih je bilo več kot 2000 ljudi, med katerimi sta bila na odru tudi državnik in izredni varnostnik. Podobno je bilo tudi v Madridu, s 1200 navzočimi. Govori so vzbudili zanimanje, ki se je končalo z ustanovitvijo podružnične pisarne v Španiji, kar se je po poročilu v 1978 Yearbook of Jehovah’s Witnesses zgodilo »pod vodstvom Georgea Younga«.

Trinajstega maja 1925 je brat Rutherford predaval v Lizboni na Portugalskem. Tudi ta obisk je bil zelo uspešen, čeprav je duhovščina skušala z glasnimi vzkliki in razbijanjem stolov ustaviti shod. Po predavanjih brata Rutherforda v Španiji in na Portugalskem je oče še naprej predvajal »Fotodramo« ter skrbel za to, da se je v teh krajih tiskalo in razdeljevalo biblijsko literaturo. Leta 1927 je poročal, da se dobro novico »razglaša v vsakem večjem in manjšem mestu v Španiji«.

Oznanjevanje v Sovjetski zvezi

Očetova naslednja misijonarska dodelitev je bila Sovjetska zveza, kamor je prispel 28. avgusta 1928. V pismu, z datumom 10. oktober 1928, deloma piše:

 »Odkar sem prišel v Rusijo, resnično lahko z vsem srcem molim ‚Pridi tvoje kraljestvo‘. Učim se jezika, vendar gre počasi. Moj prevajalec je izjemen človek, Žid, vendar verjame v Kristusa in ima rad Biblijo. Doživel sem marsikaj zanimivega, toda ne vem, kako dolgo bom lahko še ostal. Prejšnji teden so mi sporočili, naj odidem v 24 urah, vendar sem stvari uredil, tako da sem lahko še tu.«

Povezal se je z nekaterimi Preučevalci Biblije v Harkovu, ki je danes eno večjih mest v Ukrajini, in ob tamkajšnjem prisrčnem srečanju so iz njihovih oči privrele solze radosti. Vsak večer so do polnoči imeli majhno zborovanje. Oče je o tem srečanju z brati in sestrami kasneje pisal: »Ubogi bratje, tistih malo knjig, kar jih imajo, jim zasegajo, in oblasti jim niso naklonjene, vendar so srečni.«

Očetovo strežbo v Sovjetski zvezi omenja posebna brošurica, ki so jo 21. junija 1997 dobili tisti, ki so se udeležili posvetitve novih podružničnih stavb v St. Peterburgu v Rusiji. V brošuri piše, da je bil oče poslan v Moskvo, ter poroča, da je pridobil dovoljenje, da »za razdelitev v Rusiji izdela 15.000 knjižic Freedom for the Peoples in Where Are the Dead?«.

Ko se je vrnil iz Rusije, je bil dodeljen k romarskemu delu v Združenih državah. V Južni Dakoti je obiskal dom Nellene in Verde Pool, telesnih sester, ki sta kasneje postali misijonarki v Peruju. O očetovi neutrudni strežbi sta izrazili srčno cenjenje in dejali: »V tistih starih dneh so bratje zagotovo imeli pionirskega duha, saj so šli v tuje kraje s pičlimi posvetnimi dobrinami, toda s srcem, polnim ljubezni do Jehova, ki jih je poganjalo, da so dovršili to, kar so.«

Poroka in drugo potovanje

Oče si je več let dopisoval s Claro Hubbert z otoka Manitoulin v Ontariu. Oba sta bila navzoča na zborovanju v Columbusu v Ohiu, 26. julija 1931, ko so Preučevalci Biblije sprejeli ime Jehovove priče. (Izaija 43:10–12) Teden dni zatem sta se poročila. Kmalu je bil oče spet zdoma, na svojem drugem misijonarskem potovanju na Karibskih otokih. Tam je pomagal organizirati shode in usposabljati druge v pohišni strežbi.

Mati je prejemala slike, razglednice in pisma iz Surinama, Sv. Kittsa in mnogih drugih krajev.  Pisma so pripovedovala o napredku oznanjevanja, včasih pa je v njih pisal tudi podatke o pticah ter drugih živalih in rastlinah v državi, kjer je bival. Junija 1932 je končal svojo nalogo na Karibih in se kot ponavadi v najcenejšem razredu ladje vrnil v Kanado. Z materjo sta nato skupaj sodelovala v polnočasnem oznanjevanju in zimo 1932/33 preživela na področju Ottawe z veliko skupino drugih polnočasnih strežnikov.

Kratko družinsko življenje

Leta 1934 se je rodil moj brat David. Ko je bil še majhen deček, je rad stopil na mamino škatlo za klobuke in vadil svoje »govore«. Vse življenje je, tako kot oče, odražal gorečnost do Jehova. Vsi trije so z avtomobilom, opremljenim z ozvočenjem na strehi, obiskovali občine od vzhodne obale Kanade do zahodne. Rodila sem se leta 1938, ko je oče služil v Britanski Kolumbiji. David se spominja, kako me je oče položil na posteljo, z materjo in njim pokleknil poleg ter se v molitvi zahvalil zame.

Pozimi leta 1939, ko je oče obiskoval občine na področju Vancouvra, smo živeli v tem mestu. Med mnogimi pismi, ki smo jih zbrali prek let, je bilo pismo od 14. januarja 1939, ki ga je napisal med postankom v Vernonu v Britanski Kolumbiji. Oče ga je naslovil Clari, Davidu in Ruth, z besedami: »Samo poljubček in objem.« V njem je bilo sporočilo za vsakogar med nami. Pripovedoval je o tem, kako velika je žetev, toda delavcev malo. (Matevž 9:37, 38)

Teden dni zatem, ko se je iz svoje dodelitve vrnil v Vancouver, se je na shodu zgrudil. Poznejša diagnoza je odkrila, da je na možganih imel rakav tumor. Njegova zemeljska pot se je končala 1. maja 1939. Bila sem stara devet mesecev in David se je bližal svojemu petemu letu. Najina ljubljena mama, ki je tudi imela nebeško upanje, je ostala zvesta Bogu do smrti 19. junija 1963.

To, kaj je oče mislil o svoji prednosti prinašanja dobre novice v mnoge države, je krasno ujeto v besede, ki jih je napisal v enem od svojih pisem materi. Deloma se glasijo: »Jehova mi je milostno dovolil iti v te dežele, da naj kot luč nosim kraljestveno sporočilo. Naj bo hvaljeno njegovo ime. Skozi slabotnost, neprimernost in šibkost sije njegova slava.«

Sedaj tudi otroci, vnuki in pravnuki Georgea in Clare Young služijo našemu ljubečemu Bogu, Jehovu. Izvedela sem, da je oče pogosto citiral List Hebrejcem 6:10, ki pravi: »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.« Tudi mi nismo pozabili očetovega dela.

[Slika na strani 23]

Moj oče na desni, s svojimi tremi brati

[Slike na strani 25]

Oče (stoji) z brati Woodworthom, Rutherfordom in Macmillanom

Spodaj: oče (skrajno levo) v skupini z bratom Russllom

[Slike na strani 26]

Oče in mati

Spodaj: njun poročni dan

[Slika na strani 27]

Z Davidom in materjo nekaj let po očetovi smrti