Ovce poslušajo glas njegov

NEKATERI se sprašujejo: »Ali ovce res poznajo glas točno svojega pastirja?« Včasih so več čred čez noč zaprli v isto ovčjo stajo, kjer jih je pazil vratar. Ko so zjutraj prišli pastirji, so klicali vsak svojo čredo, ovce pa so se odzvale samo na klice svojega pastirja. Pastir jih je na čelu črede odvedel na pašo. (Janez 10:1–5) V devetnajstem stoletju je W. M. Thomson iz osebnih opažanj v Siriji in Palestini v knjigo The Land and the Book zapisal: »[Ovce] so tako krotke in tako naučene, da z največjo pokornostjo sledijo svojemu varuhu. Ta jih vodi iz ograde ali bivališča v vasi tja, kamor hoče. Ker je na takem kraju veliko čred, vsak pastir ubere drugo pot in njegova naloga je najti pašo za ovce. Treba pa jih je naučiti, da mu sledijo in da ne zaidejo na neograjena žitna polja, ki tako vabljivo ležijo na obeh straneh. Vsaka med njimi, ki torej zatava, se gotovo zaplete v težave. Pastir kdaj pa kdaj predirljivo zakliče, da jih spomni na svojo navzočnost. Poznajo njegov glas in gredo za njim; če pa zakliče neznanec, nenadno postanejo, dvignejo glavo v preplah ter se, če se klic ponovi, obrnejo in zbežijo, ker neznančevega glasu ne poznajo. To ni izmislica iz prilike; je preprosto dejstvo. Poskus sem naredil večkrat. Pastir gre naprej, ne samo zato, da pokaže pot, temveč da tudi vidi, ali je prehodno in varno.«

J. L. Porter v svojem delu The Giant Cities of Bashan and Syria’s Holy Places podobno opaža: »Pastirji so svoje črede vodili ven skozi mestna vrata. Vse so jim bile na očeh, mi pa smo jih gledali in poslušali z nemajhnim zanimanjem. Na tisoče ovc in koz je bilo združenih v zgoščenih, pomešanih gmotah. Pastirji so stali skupaj, dokler niso vse prišle ven. Nato so se ločili, vsak pastir je šel po drugi poti in se med hojo oglašal z rezkimi, svojskimi klici. Ovce so jih slišale. Gmote so sprva vzvalovile in se premaknile, kakor bi jih stresel neki notranji nemir, potem pa so se iz njih v smer, ki so jo ubrali pastirji, izvile konice, ki so postajale vse daljše, dokler se pomešane gmote niso razporedile v dolge, žive tokove, ki so se zlivali za svojimi vodji.«

Zvečer je pastir privedel drobnico nazaj v ovčjo stajo, se postavil k vratom in jih štel, ko so te hodile skozi vrata pod njegovo pastirsko palico ali njegovimi rokami. (3. Mojzesova 27:32; Jeremija 33:13)