Ali na vas vplivajo ciniki?

»CINIK je človek, ki nikdar ne vidi dobre lastnosti pri drugem in nikoli ne spregleda slabe. Je človeška sova, čuječa v temi in slepa za luč, ki oprezuje za golaznijo, nikoli pa ne vidi krasnega plena.« To izjavo pripisujejo ameriškemu duhovniku Henryju Wardu Beecherju iz 19. stoletja. Mnogi morda mislijo, da natanko slika duha sodobnega cinika. Toda beseda »cinik« izvira iz stare Grčije, kjer ni zaznamovala samo nekoga s takim stališčem. Dolga stoletja se je nanašala na eno od filozofskih šol.

Kako se je razvila filozofija cinikov oziroma kinikov? Kaj so učili? Ali bi bile kinikove osebnostne značilnosti zaželene pri kristjanu?

Starodavni kiniki – njihov izvor in prepričanje

Stara Grčija je bila žarišče pogovorov in razprav. V stoletjih, ki so vodila v naše štetje, so možje, kot so bili Sokrat, Platon in Aristotel, sprožili filozofije, s katerimi so si pridobili sloves. Njihovi nauki so močno vplivali na ljudi, in take zamisli se še vedno najde v zahodni kulturi.

Sokrat (470–399 pr. n. š.) je zatrjeval, da se trajne sreče ne najde s prizadevanjem za gmotnimi dobrinami niti ne v čutnih užitkih. Trdil je, da prava sreča izvira iz življenja, ki je predano iskanju kreposti. Le-to je imel za največje dobro. Da bi dosegel ta cilj, je zavračal gmotno razkošje in nepotreben trud, ker je menil, da bi ga to odvrnilo. Zavzemal se je za zmernost in samozatajevanje ob preprostem, skromnem življenju.

Sokrat je razvil način poučevanja, ki je znan kot sokratska metoda. Večina mislecev je predstavila zamisel in jo podprla z dokazi, Sokrat pa je delal obratno. Poslušal je teorije drugih filozofov in si prizadeval razkrivati pomanjkljivosti v njihovih zamislih. S takim pristopom je pospeševal kritično in prezirljivo stališče do drugih.

Med Sokratovimi sledilci je bil filozof Antisten (okrog 445–365 pr. n. š.). Skupaj s še nekaterimi drugimi je Sokratov temeljni nauk razvil korak dalje, s tem ko je govoril, da je krepost edino dobro. Po njihovem prizadevanje za užitki ni bila le odvrnitev, temveč oblika zla. Postali so skrajno antisocialni in do soljudi izražali veliko zaničevanje. Znani so postali kot kiniki. Njihovo ime verjetno izvira iz grške besede (kynikós), ki je opisovala njihovo čemerno in ošabno vedenje. Pomeni »pasji«. *

 Kako je to vplivalo na njihovo življenje

Nekatere elemente kinične filozofije, kot je nasprotovanje pridobitništvu in vdajanju lastnim željam, bi lahko same po sebi imeli za pohvalne, toda kiniki so s svojimi zamislimi šli v skrajnosti. To jasno kaže življenje najbolj znanega kinika – filozofa Diogena.

Diogen se je rodil leta 412 pr. n. š. v Sinopi, mestu ob Črnem morju. Z očetom se je preselil v Atene, kjer se je seznanil z nauki kinikov. Poučeval ga je Antisten in kinična filozofija ga je povsem prevzela. Sokrat je živel preprosto in Antisten strogo življenje. Diogen pa je živel asketsko. Baje je za to, da bi poudaril svoje odklanjanje gmotnega udobja, kratek čas živel v sodu!

Pravijo, da je Diogen v iskanju najvišje oblike dobrega pri belem dnevu hodil po Atenah s prižgano svetilko in iskal krepostnega človeka! Tako vedenje je zbujalo pozornost in bilo način, s katerim so on in drugi kiniki poučevali. Pripovedujejo, da je nekoč Aleksander Veliki Diogena vprašal, kaj si najbolj želi. Diogen naj bi mu odgovoril, da si želi samo to, da bi se Aleksander odmaknil, da mu ne bi zastiral sonca!

Diogen in drugi kiniki so živeli kot berači. Za normalne medčloveške odnose niso imeli časa in so zavračali državljanske dolžnosti. Najbrž pod vplivom sokratske metode argumentiranja so postali zelo nespoštljivi do drugih. Diogen je zaslovel po svojem jedkem sarkazmu. Kiniki so si pridobili sloves kot »pasji«, sam Diogen pa je dobil vzdevek Pes. Umrl je okrog leta 320 pr. n. š., star približno 90 let. Na njegov grob so postavili marmorjev spomenik, na katerem je upodobljen pes.

Nekatere vidike kinične filozofije so privzele še druge idejne šole. Toda sčasoma si je kinična šola zaradi ekscentričnosti, povezane z Diogenom in poznejšimi sledilci, nakopala slab sloves ter nazadnje popolnoma izginila.

Današnji ciniki – ali naj bi tudi vi imeli poteze, značilne za njih?

Današnji cinik je v The Oxford English Dictionary opisan kot »človek, ki se rad posmehuje ali išče napake. [. . .] Nekdo, kdor je nagnjen k temu, da ne verjame v iskrenost oziroma dobrotljivost človeških vzgibov in dejanj ter ima navado to izražati s porogljivostjo in sarkazmom; porogljivi dlakocepec.« Te osebnostne poteze so jasno vidne v svetu okrog nas, seveda pa niso združljive s krščansko osebnostjo. Razmislite o naslednjih biblijskih naukih in načelih.

»Usmiljen in milostiv je GOSPOD, počasen v jezo in obilen v milosti [srčni dobrotljivosti, NW]. Ne huduje se [Ne išče napak, NW] vekomaj in večno ne drži jeze.« (Psalm 103:8, 9) Kristjanom je rečeno, naj postanejo »posnemalci Boga«. (Efežanom 5:1) Če se je Vsemogočni Bog odločil biti usmiljen in obilen v srčni dobrotljivosti, ne pa tak, ki se »rad posmehuje ali išče napake«, bi kristjani gotovo morali poskusiti enako ravnati.

Jezus Kristus, Jehovova natančna podoba, nam je ‚zapustil zgled, da hodimo po sledovih njegovih‘. (1. Petrov 2:21; Hebrejcem 1:3) Včasih je razgalil verske laži in pričal o hudobnih delih sveta. (Janez 7:7) Povedal pa je tudi pohvalne stvari o iskrenih ljudeh. O Natanaelu je denimo dejal: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače!« (Janez 1:47) Kadar je naredil čudež, se je včasih osredinil na prejemnikovo vero. (Matevž 9:22) In ko so nekateri menili, da je neka ženska izkazala cenjenje s pretiranim darilom, Jezus ni bil ciničen do njenih vzgibov, temveč je rekel: »Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, se bo povedalo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« (Matevž 26:6–13) Jezus je bil svojim sledilcem zaupen prijatelj in ljubeč tovariš, ‚ljubil jih je do konca‘. (Janez 13:⁠1)

Ker je bil Jezus popoln, bi lahko pri nepopolnih ljudeh zlahka našel napake. Toda namesto  da bi izražal nejevernost in bil dlakocepski, si je prizadeval osvežiti ljudi. (Matevž 11:29, 30, NW)

»[Ljubezen] vse veruje.« (1. Korinčanom 13:7) Ta izjava je v neposrednem nasprotju z nagnjenjem cinika, ki dvomi o vzgibih in dejanjih drugih. Na svetu je seveda polno ljudi s prikritimi vzgibi, zato je treba biti previden. (Pregovori 14:15) Vendar je ljubezen kljub temu pripravljena verjeti, ker zaupa, ni neupravičeno sumničava.

Bog svoje služabnike ljubi in jim zaupa. Njihove omejitve pozna celo bolje od njih samih. Vendar Jehova do svojega ljudstva ni nikoli sumničav in od njega ne pričakuje več, kot lahko razumno naredi. (Psalm 103:13, 14) Bog zraven tega išče dobro v ljudeh in svojim zvestovdanim, četudi nepopolnim služabnikom, zaupljivo podeljuje prednosti in avtoriteto. (1. kraljev 14:13; Psalm 82:6)

»Jaz GOSPOD preiskujem srce in preizkušam ledice, da dam vsakemu po potih njegovih, po sadu dejanj njegovih.« (Jeremija 17:10) Jehova lahko točno bere posameznikovo srce. Mi ne moremo. Zato moramo biti pazljivi pri tem, da bi drugim pripisovali določene vzgibe.

Če dovolimo, da v nas poženejo korenine cinizma in ta nazadnje prevlada v našem razmišljanju, lahko to povzroči razkol med nami in soverniki. Razbije lahko mir v krščanski občini. Posnemajmo torej zgled Jezusa, ki je bil pri ravnanju do učencev stvaren, a pozitiven. Postal je njihov zaupni prijatelj. (Janez 15:11–15)

»Kakor hočete, da bi ljudje vam storili, prav tako storite tudi vi njim.« (Lukež 6:31) Ta nasvet Jezusa Kristusa lahko udejanjamo na veliko načinov. Vsi si denimo želimo, da bi se drugi z nami pogovarjali prijazno in spoštljivo. Do drugih bi torej prav gotovo morali biti prijazni in spoštljivi. Tudi kadar je Jezus ognjevito razgalil lažne nauke verskih voditeljev, tega ni nikoli naredil cinično. (Matevž 23:13–36)

Kako se bojevati s cinizmom

Če doživljamo razočaranja, se lahko hitro pustimo vplivati cinizmu. S to težnjo se lahko bojujemo tako, da se zavedamo, da Jehova z nepopolnimi ljudmi ravna zaupljivo. To nam lahko pomaga, da druge Božje častilce sprejmemo take, kakršni so: nepopolni ljudje, ki se trudijo delati to, kar je prav.

Nekatere lahko boleče izkušnje navedejo k temu, da ne zaupajo ljudem. Res ni modro, da vse svoje zaupanje stavimo v nepopolne ljudi. (Psalm 146:3, 4) Vendar si v krščanski občini mnogi iskreno želijo biti vir spodbud. Samo pomislite na tisoče, ki so tistim, ki so izgubili svojo družino, kakor matere, očetje, sestre, brati in otroci. (Marko 10:30) Pomislite na to, kako se v stiski mnogi izkažejo za prave prijatelje. * (Pregovori 18:24)

Jezusovih sledilcev ne zaznamuje cinizem, temveč bratoljubje, kajti Jezus je dejal: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35) Izkazujmo torej ljubezen in se osredotočajmo na dobre lastnosti naših sokristjanov. Tako ravnanje nam bo pomagalo ogniti se potezam, ki so značilne za cinika.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 21]

Diogen, najbolj znani kinik

[Vir slike]

From the book Great Men and Famous Women