Preganjanje spodbudi rast v Antiohiji

PO ŠTEFANOVEM mučeništvu je vzplamtelo preganjanje, zato je veliko Jezusovih učencev zbežalo iz Jeruzalema. Eden od krajev, v katerega so se zatekli, je bila sirijska Antiohija, ki je ležala kakih 550 kilometrov proti severu. (Dejanja 11:19) Tamkajšnje nadaljnje dogajanje je vplivalo na ves potek krščanske zgodovine. Za to, da bi razumeli, kaj se je zgodilo, bo dobro vedeti kaj o Antiohiji.

Antiohijo sta, kar je zadevalo mesta v rimskem imperiju, po velikosti, blaginji in pomembnosti prekašala le Rim in Aleksandrija. Ta sirijska prestolnica je vladala v severovzhodnem kotu sredozemskega zaliva. Antiohija (današnja Antakya v Turčiji) je stala ob plovni reki Orontes, ki je to mesto povezovala z 32 kilometrov oddaljenim pristaniščem, Selevkijo Pieria. Antiohija je nadzorovala eno od najpomembnejših trgovskih poti med Rimom ter dolino Tigrisa in Evfrata. Kot trgovinsko središče je poslovala z vsem imperijem in v njej so se z raznimi dejavnostmi ukvarjali vsakovrstni ljudje, ki so prinašali novice o verskih gibanjih iz vseh koncev rimskega sveta.

V Antiohiji sta cveteli helenistična vera in filozofija. Vendar so »v času Kristusa,« pravi zgodovinar Glanville Downey, »stari verski kulti in filozofije postajali vse bolj stvar posameznikovega verovanja; ljudje so namreč neodvisno iskali versko zadovoljstvo za svoje težave in težnje.« (A History of Antioch in Syria) Mnogi so našli zadovoljstvo v judovskem monoteizmu, njegovih obredih in etiki.

Veliko Judov je v Antiohiji prebivalo že od ustanovitve mesta leta 300 pr. n. š. Po domnevah naj bi jih bilo od 20.000 do 60.000, kar je pomenilo več kot 10 odstotkov prebivalstva. Zgodovinar Jožef pravi, da je selevkidska dinastija kraljev spodbujala naseljevanje Judov v mestu in jim podeljevala popolne meščanske pravice. Takrat so že imeli na razpolago Hebrejske spise v grščini, kar je zbujalo zanimanje pri ljudeh, ki so bili naklonjeni judovskim mesijanskim težnjam. Med Grki se jih je zato veliko spreobrnilo. Antiohija je bila zaradi vseh teh dejavnikov plodna zemlja za pridobivanje krščanskih učencev.

Pričevati Nejudom

Večina Jezusovih preganjanih sledilcev, ki se je razpršila iz Jeruzalema, je s svojo vero seznanjala samo Jude. V Antiohiji pa so nekateri učenci s Cipra in iz Cirene govorili tudi »Grkom«.  (Dejanja 11:20) Medtem ko se je grško govorečim Judom in spreobrnjencem oznanjevalo že od binkošti leta 33 n. š., se zdi, da je bilo oznanjevanje v Antiohiji nekaj novega. Ni bilo usmerjeno le na Jude. Res je, da so Nejud Kornelij in njegova družina že postali učenci. Vendar je apostol Peter moral dobiti vizijo od Jehova, da se je prepričal, da je prav oznanjevati Nejudom oziroma ljudem narodov. (Dejanja 10:1–48)

V mestu, ki je gostilo veliko staroveško judovsko skupnost in v katerem ni bilo veliko sovražnosti med Judi in Nejudi, se je slednjim pričevalo, in ti so se ugodno odzivali na dobro novico. Antiohija je očitno ponujala pravo ozračje za tak razvoj dogodkov in ‚veliko število jih je sprejelo vero‘. (Dejanja 11:21) In ko so spreobrnjenci, ki so prej častili poganske bogove, postali kristjani, so bili edinstveno usposobljeni za pričevanje drugim Nejudom, ki so še vedno častili poganske bogove.

Občina v Jeruzalemu je ob prejemu novic o dogajanju v Antiohiji poslala tja Barnaba, da zadevo razišče. Ta izbira je bila modra in ljubeča. Barnaba je bil Ciprčan, tako kot nekateri od tistih, ki so začeli oznanjevati Nejudom. Med Nejudi v Antiohiji se je počutil sproščenega. Oni pa so nanj gledali kot na člana skupnosti, ki so jo poznali. *Delo, ki se je tam opravljalo, je lahko razumel. Ko je torej ‚prišel in videl milost Božjo, se razveseli in opominja vse, naj s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu‘ in »veliko ljudstva se tu pridruži Gospodu«. (Dejanja 11:22–24)

»Ta zgodnejša misija v Antiohiji je bila morda uspešna zato,« omenja zgodovinar Downey, »ker se misijonarjem v tem mestu ni bilo treba bati judovskih fanatikov, s kakršnimi so se srečevali v Jeruzalemu; poleg tega je temu mestu kot prestolnici Sirije vladal vojaški poveljnik, zato je bil v njem večji javni red in manj je bilo možnosti za nasilje drhali, do kakršnega je prihajalo v Jeruzalemu, kjer se je zdelo, da prokuratorji Judeje (vsaj v tem obdobju) ne morejo zadržati judovskih fanatikov.«

Barnaba je v teh ugodnih okoliščinah in ob obilici dela najbrž uvidel, da potrebuje pomoč, in je pomislil na svojega prijatelja Savla. Zakaj Savla oziroma Pavla? Očitno zato, ker je Pavel, čeprav ni bil eden od 12 apostolov, prejel apostolstvo narodom. (Dejanja 9:15, 27; Rimljanom 1:5; Razodetje 21:14) Pavel je bil zato ravno pravšnji tovariš pri oznanjevanju dobre novice v nejudovskem mestu Antiohija. (Galatom 1:16) Barnaba je torej šel v Tars, poiskal Savla in ga privedel v Antiohijo. (Dejanja 11:25, 26; glej okvir na straneh 26 in 27.)

Po Božji previdnosti imenovani kristjani

Barnaba in Savel sta leto dni »poučevala veliko množico. In v Antiohiji so [po Božji previdnosti, NW] učence najprej začeli imenovati kristjane.« Malo verjetno je, da bi Judje prvi imenovali Jezusove sledilce za kristjane (grško) oziroma mesijaniste (hebrejsko), saj so Jezusa zavračali kot Mesija oziroma Kristusa in ga potemtakem ne bi na tiho priznali s tem, da bi njegove sledilce imenovali kristjane. Nekateri mislijo, da so jim vzdevek kristjani nadeli pogani za šalo ali iz posmeha. Toda Biblija pokaže, da jim je ime kristjani dal Bog. (Dejanja 11:26, SSP)

Glagol, ki je uporabljen v zvezi z novim imenom, katerega se večinoma prevaja s »so bili imenovani«, je v Krščanskih grških spisih  vedno povezan z nečim nadnaravnim, preroškim oziroma božanskim. Strokovnjaki ga zato prevajajo z »izgovoriti orakelj«, »izreči božanski razglas« ali »dati Božje povelje oziroma opomin, učiti iz nebes«. Ker so bili Jezusovi sledilci imenovani kristjani »po Božji previdnosti«, je Jehova mogoče narekoval Savlu in Barnabu, naj data to ime.

Novo ime se je prijelo. Jezusovih učencev niso mogli več zamenjevati s katero od judovskih sekt, od katerih so se zelo razlikovali. Okrog leta 58 n. š. so rimski uradniki že zelo dobro vedeli, kdo so kristjani. (Dejanja 26:28) Po besedah zgodovinarja Tacita je bilo to ime leta 64 n. š. običajno tudi med množicami v Rimu.

Jehova uporablja svoje zveste

Dobra novica je v Antiohiji zelo napredovala. Antiohija je z Jehovovim blagoslovom in odločenostjo Jezusovih sledilcev, da še naprej oznanjujejo, postala središče krščanstva v prvem stoletju. Tamkajšnjo občino je Bog uporabil za odskočno desko, od koder se je dobra novica razširila v daljne dežele. Iz Antiohije se je denimo apostol Pavel vsakič odpravil na novo misijonarsko potovanje.

Podobno v današnjem času gorečnost in odločnost kljub nasprotovanju pomagata pri širjenju pravega krščanstva, zaradi česar lahko mnogi slišijo dobro novico in pokažejo cenjenje. * Če torej doživljate nasprotovanje, ker podpirate čisto čaščenje, mislite na to, da ima Jehova svoje razloge za to, da ga dopušča. Tako kot v prvem stoletju morajo tudi danes ljudje dobiti možnost, da slišijo o Božjem kraljestvu in se postavijo na njegovo stran. Morda je vaša odločenost, da še naprej zvesto služite Jehovu, ravno tisto, kar je potrebno, da bo nekdo prišel do točnega spoznanja resnice.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slike na straneh 26, 27]

Savlova »nema leta«

V KNJIGI Dejanja apostolov je Savel pred svojo preselitvijo v Antiohijo okrog leta 45 n. š. zadnjič omenjen takrat, ko je v Jeruzalemu spodletela zarota, da bi ga ubili, in so ga soverniki poslali v Tars. (Dejanja 9:28–30; 11:25) To pa je bilo devet let prej, približno leta 36 n. š. Kaj je delal medtem – ta čas, ki so ga poimenovali Savlova nema leta?

Savel je iz Jeruzalema šel v sirijske ter cilicijske kraje in judovske občine so slišale: »Tisti, ki nas je nekdaj preganjal, sedaj kot blagovestje oznanjuje vero, ki jo je nekdaj zatiral.« (Galatom 1:21–23) To poročilo se morda nanaša na delovanje z Barnabom v Antiohiji, toda tudi pred tem Savel gotovo ni bil nedejaven. Leta 49 n. š. je bilo v Siriji in Ciliciji že kar nekaj občin. Ena je bila v Antiohiji, vendar nekateri menijo, da so druge bile plod delovanja Savla med njegovimi tako imenovanimi nemimi leti. (Dejanja 11:26; 15:23, 41)

Nekateri strokovnjaki menijo, da naj bi dramatični dogodki v Savlovem življenju sodili v to isto obdobje. V njegovo misijonarsko življenjsko pot bi bilo sicer težko umestiti mnoge nadloge, ki jih je prestal kot ‚Kristusov služabnik‘. (2. Korinčanom 11:23–27) Kdaj je Savel od Judov dobil petkrat po 39 udarcev? Kje so ga trikrat šibali? Kje je bil ‚obilno‘ v ječah? V Rimu je bil priprt šele pozneje. Poročilo imamo o enem dogodku, ko so ga pretepli in zaprli – v Filipih. Kaj pa druga poročila? (Dejanja 16:22, 23) Neki pisec meni, da je Savel v tem obdobju  »tako pričeval o Kristusu v shodnicah v diaspori, da je sprožil preganjanje verskih in državnih oblasti«.

Savel je prestal štiri brodolome, vendar iz Svetega pisma izvemo podrobnosti le o enem, do katerega je prišlo potem, ko je v pismu Korinčanom že navedel svoje težave. (Dejanja 27:27–44) Druge tri je torej verjetno doživel med potovanji, o katerih ne vemo ničesar. Kateri koli od teh dogodkov oziroma kar vsi lahko sodijo v »nema leta«.

Drugo doživetje, za katerega se zdi, da sodi v to obdobje, je opisano v Drugem listu Korinčanom 12:2–5. Savel je dejal: ‚Poznam človeka v Kristusu, ki je bil pred štirinajstimi leti vzet tja v tretja nebesa, v raj in je slišal neizrečne besede, katerih ne sme človek govoriti.‘ Savel je očitno govoril o sebi. Ker je to zapisal približno leta 55 n. š., bi nas 14 let pred tem vrnilo v leto 41 n. š., v sredino »nemih let«.

Savlu je ta vizija nedvomno dala edinstven uvid. Ali naj bi se po njej usposobil za ‚apostola narodov‘? (Rimljanom 11:13, NW) Ali je vplivala na to, kako je pozneje razmišljal, pisal in govoril? Ali so leta med Savlovim spreobrnjenjem in klicem v Antiohijo služila temu, da se je usposabljal in dozorel za prihodnje odgovornosti? Naj je odgovor na ta vprašanja kakršen koli že, lahko smo prepričani, da je bil goreči Savel, ko ga je Barnaba povabil, da bi pomagal povesti delo oznanjevanja v Antiohiji, povsem usposobljen za dovršitev te naloge. (Dejanja 11:19–26)

[Zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

SIRIJA

Orontes

Antiohija

Selevkija

CIPER

SREDOZEMSKO MORJE

Jeruzalem

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slike na strani 24]

Zgoraj: Današnja Antiohija

V sredini: Pogled na južni del Selevkije

Spodaj: Pristaniški zid v Selevkiji