Vstajenjsko upanje je zanesljivo!

»Imam upanje v Boga, [. . .] da bode vstajenje mrtvim.« (DEJANJA 24:15)

1. Zakaj lahko upamo v vstajenje?

JEHOVA nam daje tehtne razloge za upanje v vstajenje. Zagotavlja nam, da bodo mrtvi vstali, da bodo zopet oživeli. In njegov namen glede tistih, ki so umrli, se bo zagotovo izpolnil. (Izaija 55:11; Lukež 18:27) Pravzaprav je Bog že pokazal svojo moč, da more obujati mrtve.

2. Kako nam lahko vstajenjsko upanje koristi?

² Vera v to, da je Bog po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, poskrbel za vstajenje mrtvih, nam lahko v težkih časih vliva moči. Zanesljivost vstajenjskega upanja nam lahko prav tako pomaga, da ostanemo značajni do našega nebeškega Očeta, tudi če bi morali zato umreti. Naše vstajenjsko upanje se bo verjetno okrepilo, ko bomo pregledali biblijska poročila o posameznikih, ki so bili obujeni v življenje. Vsi ti čudeži so bili izvršeni po moči, ki je prihajala od Suverenega gospoda Jehova.

Svoje mrtve so dobili od mrtvih obujene

3. Kaj je Elija z Božjo močjo naredil, ko je umrl sin vdove iz Sarepte?

³ Apostol Pavel je v razburljivem poročilu o veri Jehovovih predkrščanskih prič zapisal:  »Žene so dobivale mrtve svoje od mrtvih obujene.« (Hebrejcem 11:35; 12:1) Ena od teh žena je bila revna vdova iz feničanskega mesta Sarepte. Ker je izkazala gostoljubje Božjemu preroku Eliju, je bilo s čudežem poskrbljeno, da ji med lakoto, ki bi sicer terjala življenje nje in njenega sina, ni zmanjkalo ne moke ne olja. Ko je otrok kasneje umrl, ga je Elija položil na posteljo, molil, se trikrat razprostrl nad njim ter prosil: »GOSPOD, Bog moj, prosim, naj se vrne tega dečka duša zopet vanj!« In Bog je res povzročil, da se je duša oziroma življenje vrnilo v dečka. (1. kraljev 17:8–24) Zamislite si, kako radostna je bila ta vdova, ko je bila za svojo vero nagrajena z vstajenjem svojega dragega sina – s prvim v Bibliji zapisanim vstajenjem!

4. Kakšen čudež je Elizej naredil v Sunamu?

⁴ Druga žena, ki je dobila svojega mrtvega z vstajenjem, je živela v mestu Sunam. Bila je žena postaranega moža in je izkazala prijaznost preroku Elizeju ter njegovemu služabniku. Nagrajena je bila s sinom. Potem pa je čez nekaj let k sebi poklicala tega preroka in ta je pri njej doma našel mrtvega dečka. Zatem ko je Elizej zmolil in naredil določene korake, »se je ogrelo dečkovo meso«. »Deček kihne sedemkrat, potem odpre oči.« To vstajenje je nedvomno močno razveselilo tako mater kot njenega sina. (2. kraljev 4:8–37; 8:1–6) Toda koliko srečnejša bosta, ko bosta oživela na zemlji v ‚boljšem vstajenju‘, takšnem, ki jima bo dalo možnost, da jima nikoli več ne bo treba umreti! Kakšen razlog za hvaležnost ljubečemu Bogu vstajenja, Jehovu! (Hebrejcem 11:⁠35)

5. Kako je bil Elizej celo po svoji smrti vpleten pri čudežu?

⁵ Celo zatem, ko je Elizej umrl in so ga pokopali, je Bog po svetem duhu dal njegovim kostem moč. Takole beremo: »Zgodi se, ko so [neki Izraelci] pokopavali nekega moža, da iznenada zagledajo [. . .] četo [Moabcev]; in vržejo moža v grob Elizejev. In brž, ko se dotakne [mrtvi] mož kosti Elizejevih, oživi in stopi na noge svoje.« (2. kraljev 13:20, 21) Kako presenečen in vesel je moral biti ta mož! Zamislite si radost, ki jo bomo občutili, ko bodo naši dragi, skladno z zanesljivim namenom Boga Jehova, oživeli!

Božji sin je obujal mrtve

6. Kakšen čudež je Jezus naredil blizu mesta Nain in kako lahko ta dogodek vpliva na nas?

⁶ Božji sin, Jezus Kristus, nam je dal tehtne razloge za verjetje v to, da mrtvi lahko vstanejo od mrtvih, in sicer z upanjem na večno življenje. To, kar se je zgodilo blizu mesta Nain, nam lahko pomaga uvideti, da je takšen čudež mogoč z od Boga dano močjo. Nekoč je Jezus srečal žalovalce, ki so nesli truplo nekega mladeniča iz mesta, da bi ga pokopali. Bil je edinec neke vdove. Jezus ji je rekel: »Ne jokaj!« Nato se je dotaknil nosil ter dejal: »Mladenič, pravim ti, vstani!« Ob tem je vstal in začel govoriti. (Lukež 7:11–15) Ta čudež nedvomno krepi naše prepričanje, da je vstajenjsko upanje zanesljivo.

7. Kaj se je zgodilo v zvezi z Jairovo hčerko?

⁷ Razmislite tudi o dogodku, povezanim z Jairom, načelnikom sinagoge v Kafarnaumu. Jezusa je prosil, naj gre z njim in pomaga njegovi umirajoči 12-letni hčerki, katero je imel zelo rad. Kmalu zatem pa so sporočili, da je deklica umrla. Jezus je hudo prizadetega Jaira spodbudil, naj veruje, ter odšel z njim v njegovo hišo, kjer je bilo veliko ljudi, ki so jokali. Jezusu so se posmehovali, ko jim je dejal: »Deklica ni umrla, marveč spi!« Deklica je sicer res umrla, toda Jezus jim je ravno nameraval pokazati, da ljudje lahko oživijo, prav kakor bi se zbudili iz globokega spanca. Prijel jo je za roko ter dejal: »Deklica, vstani!« Takoj je vstala in »njeni starši so bili čisto iz sebe« (SSP) od navdušenja. (Marko 5:35–43; Lukež 8:49–56) Družinski člani  bodo nedvomno »čisto iz sebe«, ko bodo njihovi dragi umrli oživeli na rajski zemlji.

8. Kaj je Jezus naredil pri Lazarjevem grobu?

⁸ Lazar je bil že štiri dni mrtev, ko se je Jezus približal njegovemu grobu in dal odstraniti kamen z njegovega vhoda. Jezus je nato javno molil, tako da bi navzoči vedeli, da je odvisen od moči, ki prihaja od Boga, ter dejal z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In prišel je ven! Roke in noge je imel še vedno povezane s pogrebnimi povoji, obraz pa pokrit s prtom. »Razvežite ga in pustite, naj odide,« je dejal Jezus. Ko so mnogi od teh, ki so bili tam, da so tolažili Lazarjevi sestri, Marijo in Marto, videli ta čudež, so začeli verovati v Jezusa. (Janez 11:1–45) Mar vas to poročilo ne navdaja z upanjem, da bodo vaši dragi lahko oživeli v Božjem novem svetu?

9. Zakaj smo lahko prepričani, da Jezus sedaj lahko obuja mrtve?

⁹ Jezus je Janezu Krščevalcu, ko je bil ta v ječi, poslal naslednje ohrabrujoče sporočilo: »Slepci izpregledujejo in [. . .] mrtvi vstajajo.« (Matevž 11:4–6) Glede na to, da je Jezus, ko je bil na zemlji, obujal mrtve, lahko z močjo od Boga to nedvomno počne tudi kot mogočno duhovno bitje. Jezus je »vstajenje in življenje« in kako tolažilno je vedeti, da bodo v bližnji prihodnosti ‚vsi, ki so v grobih, zaslišali njegov glas in prišli ven‘! (Janez 5:28, 29; 11:25)

Nadaljnja vstajenja utrjujejo naše upanje

10. Kako bi vi opisali prvo vstajenje v Bibliji, ki ga je izvršil kak apostol?

¹⁰ Ko je Jezus razposlal apostole oznanjevat o Kraljestvu, jim je dejal: »Mrtve obujajte.« (Matevž 10:5–8) Da pa bi to lahko delali, so se seveda morali zanašati na Božjo moč. V Jopi je leta 36 n. š. bogaboječa ženska Dorka (Tabita) zaspala v smrt. K dobrim delom, ki jih je naredila, je spadalo tudi izdelovanje oblačil za vdove v potrebi, in te so ob njeni smrti močno jokale. Učenci so jo pripravili za pokop ter poklicali apostola Petra, morda za tolažbo. (Dejanja 9:32–38) Peter je vse izgnal iz zgornje izbe, molil ter dejal: »Tabita, vstani!« Odprla je oči, sedla, prijela Petra za roko in ta jo je vzdignil. V Bibliji je to vstajenje prvo, ki ga je izvršil kak apostol, in mnoge je navedlo k temu, da so postali verni. (Dejanja 9:39–42) Prav tako pa daje tudi nam še dodatni razlog za upanje v vstajenje.

11. Katero je bilo zadnje vstajenje, zapisano v Bibliji?

¹¹ Zadnje vstajenje, zapisano v Bibliji, se je zgodilo v Troadi. Ko se je Pavel na svojem tretjem  misijonarskem potovanju zaustavil v tem kraju, je podaljšal svoj govor do polnoči. Neki mladenič po imenu Evtih je zaradi utrujenosti ter morda tudi zaradi toplote mnogih svetilk in prenatrpanosti prostora, kjer so bili zbrani, zaspal ter padel z okna s tretjega nadstropja. »Vzdignejo ga mrtvega«, ne le nezavestnega. Pavel se je sklonil nadenj, ga objel ter dejal opazovalcem: »Pomirite se; kajti duša njegova je v njem.« Pavel je s tem hotel reči, da je mladenič oživel. Prisotni so bili »ne malo potolaženi«. (Dejanja 20:7–12) Današnjim Božjim služabnikom je v veliko tolažbo spoznanje, da bodo njihovi nekdanji tovariši v Božji službi doživeli izpolnitev vstajenjskega upanja.

Vstajenjsko upanje obstaja že zelo dolgo

12. Kakšno prepričanje je izrazil Pavel, ko je bil pri rimskem namestniku Feliksu?

¹² Pavel je med zaslišanjem pri rimskem namestniku Feliksu pričeval: »Verujem v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih, in zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični.« (Dejanja 24:14, 15, SSP) Kako deli Božje Besede, kot je ‚postava‘, merijo na vstajenje mrtvih?

13. Zakaj lahko rečemo, da je Bog, ko je izrekel prvo prerokbo, meril na vstajenje?

¹³ Sam Bog je meril na vstajenje, ko je v Edenu izrekel prvo prerokbo. Ko je obsodil ‚staro kačo‘, Satana Hudiča, je dejal: »Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (Razodetje 12:9; 1. Mojzesova 3:14, 15) Ženinemu semenu je bila peta strta s tem, ko so usmrtili Jezusa Kristusa. Če naj bi to Seme zatem strlo glavo kači, bi Kristus moral biti obujen od mrtvih.

14. V katerem smislu Jehova »ni Bog mrtvih, ampak živih«?

¹⁴ Jezus je objavil: »Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu, ko imenuje Gospoda Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.« (Lukež 20:27, 37, 38; 2. Mojzesova 3:6) Abraham, Izak in Jakob so mrtvi, toda Božji namen, da jih bo obudil, se bo tako zanesljivo izpolnil, da so za Boga ti ljudje, kakor bi bili živi.

15. Zakaj je imel Abraham razlog, da je veroval v vstajenje?

¹⁵ Abraham je imel razlog za upanje v vstajenje, saj je Bog njemu in njegovi ženi Sari, ko sta bila že zelo stara in nista mogla več imeti otrok, čudežno obnovil njuno sposobnost razmnoževanja. To je bilo kakor vstajenje. (1. Mojzesova 18:9–11; 21:1–3; Hebrejcem 11:11, 12) Ko je bil njun sin Izak star kakih 25 let, je Bog Abrahamu naročil, naj ga žrtvuje. Ravno ko je Abraham hotel zamahniti, da bi usmrtil Izaka, pa mu je Jehovov angel zaustavil roko. Abraham je ‚pomislil, da more Bog [Izaka] zbuditi tudi iz mrtvih; zaradi tega ga je tudi prejel kakor od mrtvih obujenega.‘ (Hebrejcem 11:17–19; 1. Mojzesova 22:1–18)

16. Na kaj čaka Abraham, ki sedaj spi smrtno spanje?

¹⁶ Abraham je upal v vstajenje pod vlado Mesija, obljubljenega Semena. Božji sin je v svojem predčloveškem obstoju opazil Abrahamovo vero. Zato je kot človek Jezus Kristus Judom dejal: »Abraham, oče vaš, se je veselil, da bo videl moj dan.« (Janez 8:56–58; Pregovori 8:30, 31) Abraham sedaj spi smrtno spanje in čaka, da bo obujen na zemlji pod Božjim mesijanskim kraljestvom. (Hebrejcem 11:8–10, 13)

Pričevanje iz postave in Psalmov

17. Kako je to, »kar je zapisano v postavi«, merilo na vstajenje Jezusa Kristusa?

¹⁷ Pavlovo vstajenjsko upanje se je skladalo s tem, »kar je zapisano v postavi«. Bog je Izraelcem dejal: »Prinesite prvi snop žetve svoje k duhovniku. In on majaj [16. nisana] snop  pred GOSPODOM, da bo milo sprejet za vas.« (3. Mojzesova 23:9–14) Pavel je morda s to postavo v mislih napisal: »Kristus [je] vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali.« Kot »prvina« je bil Jezus obujen 16. nisana leta 33 n. š. Kasneje, med njegovo navzočnostjo, pa je sledilo vstajenje ‚drugotnega pridelka‘, njegovih z duhom maziljenih sledilcev. (1. Korinčanom 15:20–23; 2. Korinčanom 1:21; 1. Janezov 2:20, 27)

18. Kako je Peter pokazal, da je bilo Jezusovo vstajenje napovedano v Psalmih?

¹⁸ Psalmi prav tako govorijo v prid vstajenja. Ob binkoštih leta 33 n. š. je apostol Peter citiral iz Psalma 16:8–11, ko je dejal: »David namreč pravi glede njega [Kristusa]: ‚Gledal sem Gospoda [Jehova, NW] vedno pred seboj, ker je na desnici moji, da ne omahnem. Tega se je razveselilo srce moje in se je obradoval jezik moj, pa še tudi meso moje bo počivalo v upanju, ker ne pustiš duše moje v državi smrti in tudi ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje.‘« Peter je še dodal: »[David] je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti in tudi meso njegovo ni videlo trohnenja. Tega Jezusa je Bog obudil.« (Dejanja 2:25–32)

19., 20. Kdaj je Peter citiral besede iz Psalma 118:22 in kako so te povezane z Jezusovo smrtjo in vstajenjem?

¹⁹ Nekaj dni kasneje je Peter stal pred sinedrijem in zopet citiral besede iz Psalmov. Ko so ga vprašali, kako je ozdravil hromega berača, jim je dejal: »Znano bodi vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki ga pa je Bog obudil iz mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav. On [Jezus] je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati.« (Dejanja 4:10–12)

²⁰ Peter je tu citiral besede iz Psalma 118:22 ter jih naobrnil na Jezusovo smrt in vstajenje. Judje so na pobudo svojih verskih voditeljev zavrgli Jezusa. (Janez 19:14–18; Dejanja 3:14, 15) Posledica tega, da so ‚zidarji zavrgli kamen‘, je bila Kristusova smrt, toda to, da je ‚kamen postal glavni vogalnik‘, je pomenilo, da je bil obujen v duhovno slavo v nebesih. Kakor je napovedal psalmist, ‚se je to zgodilo od GOSPODA‘. (Psalm 118:23) K temu, da je »kamen« postal Glavni vogalnik, je spadalo tudi to, da je bil poveličan kot predvideni Kralj. (Efežanom 1:19, 20)

Okrepljeni z vstajenjskim upanjem

21., 22. Kakšno upanje je izrazil Job, kot je zapisano v Jobovi knjigi 14:13–15, in kako lahko to danes potolaži tiste, ki žalujejo?

²¹ Nikoli še nismo sicer osebno videli, da bi kdo vstal od mrtvih, vendar pa smo pregledali določena svetopisemska poročila, ki nam zagotavljajo, da vstajenje bo. Zato lahko gojimo upanje, ki ga je izrazil pokončni mož Job. Ko je trpel, je prosil: ‚O da bi me [Jehova] shranil v šeolu, [. . .] mi določil rok, in potem se me spomnil! Ko človek umre, bo li spet živel? [. . .] Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril;  tožilo bi se ti po svojih rok stvari.‘ (Job 14:13–15) Bogu se bo ‚tožilo po njegovih rok stvari‘, močno si bo želel obuditi Joba. To nam zares vlije upanje!

²² Kak bogaboječ družinski član lahko resno zboli, kakor je Job, in morda celo podleže sovražni smrti. Žalujoči morda točijo solze žalosti, prav kakor je Jezus objokoval Lazarjevo smrt. (Janez 11:35) Toda kako tolažilno je vedeti, da bo Bog poklical ter se bodo tisti, ki so v njegovem spominu, odzvali! Tako bo, kakor bi se vrnili s potovanja, ne bodo bolni ali oslabeli, ampak krepkega zdravja.

23. Kako so nekateri izrazili svoje zaupanje v vstajenjsko upanje?

²³ Smrt neke zveste ostarele kristjanke je sovernike spodbudila, da so napisali: »Prosimo sprejmi naše iskreno sožalje ob izgubi matere. Pretekel bo le kratek čas, ko jo bomo lahko zopet pozdravili – lepo in vitalno!« Starša, ki sta izgubila sina, sta dejala: »Kako zelo se veseliva dneva, ko bo Jason oživel! Ozrl se bo okrog sebe in videl raj, po katerem je tako hrepenel. [. . .] Kakšna spodbuda je to za nas, ki smo ga ljubili, da bi bili tudi mi tam.« Da, in kako hvaležni smo lahko, da je vstajenjsko upanje zanesljivo!

Kako bi odgovorili?

• Kako nam lahko koristi vera v to, da je Bog uredil vse potrebno za vstajenje mrtvih?

• Kateri dogodki, zapisani v Svetem pismu, nam dajejo razlog za upanje v vstajenje?

• Zakaj lahko rečemo, da vstajenjsko upanje obstaja že zelo dolgo?

• Kakšno krepilno upanje lahko gojimo glede mrtvih?

[Vprašanja]

[Slika na strani 10]

Elija je z močjo od Jehova oživil vdovinega mladega sina

[Slika na strani 12]

Ko je Jezus obudil Jairovo hčerko, sta bila njena starša čisto iz sebe od navdušenja

[Slika na strani 15]

Apostol Peter je ob binkoštih leta 33 n. š. pogumno pričal, da je Jezus vstal od mrtvih