Spoštovanje do avtoritete – zakaj ga ni?

»Kljubovanje postavljeni avtoriteti, verski in svetni, družbeni in politični, se bo nekega dne kot svetovni pojav prav lahko štelo med pomembnejše dogodke zadnjega desetletja.«

OD TISOČ devetsto šestdesetih let, od desetletja, o katerem je govorila zgodovinarka in filozofinja Hannah Arendt, je minilo že kar nekaj let. Val nespoštovanja avtoritete je danes narasel kot še nikoli.

Neko nedavno poročilo v londonskem The Timesu na primer izjavlja: »Nekateri starši nočejo sprejeti avtoritete učitelja nad svojim otrokom in kadar ta skuša otroka disciplinirati, se pritožujejo.« Kadar otroke v šoli disciplinirajo, pogosto njihovi starši ne gredo tja zgolj zato, da bi učiteljem grozili, temveč jih tudi napadajo.

Predstavnik Narodnega združenja ravnateljev v Britaniji je, kot citirajo, dejal: »Javnost govori ‚Imam pravice‘, ne pa tudi ‚Imam odgovornosti‘.« Nekateri starši otrokom niso vcepili zdravega spoštovanja do avtoritete niti jih ne korigirajo, hkrati pa nočejo pustiti, da bi to naredili drugi. Otrokom, ki razglašajo svoje »pravice«, je dopuščeno, da se posmehujejo avtoriteti staršev in učiteljev, in posledice lahko predvidimo: »nova generacija, ki ne spoštuje avtoritete, in zelo malo ve, kaj je prav in kaj narobe,« piše kolumnistka Margarette Driscoll.

Revija Time je v članku »Izgubljena generacija« opozorila na razočaranje mnogih mladostnikov iz Rusije, ko je citirala besede nekega zelo priljubljenega reperja: »Kako lahko človek, ki se rodi na tem svetu, kjer nič ne traja dolgo in ni nič pravičnega, zaupa v družbo?« Sociolog Mikhail Topalov je k temu razmišljanju pripomnil: »Ti otroci niso neumni. Videli so, kako je država lagala njihovim staršem, videli so, kako so njihovi starši izgubili svoje prihranke in službo. Ali lahko pričakujemo, da bodo spoštovali avtoriteto?«

Napačno pa bi bilo skleniti, da je nezaupanje do avtoritete značilno le za mlajšo generacijo. Danes ljudje vseh starosti gledajo na kakršno koli avtoriteto z nezaupanjem in celo s prezirom. Ali to pomeni, da ne moremo zaupati nobeni avtoriteti? Ta je definirana kot »moč oziroma pravica do nadzorovanja, sojenja oziroma prepovedovanja dejanj drugih,« in če se jo prav uveljavlja, je lahko sila k dobremu. Koristi lahko posameznikom in skupnosti. Kako, bo pretehtano v naslednjem članku.