Zakaj biti razumni v naših pričakovanjih?

URESNIČENI upi in hrepenenja nas navdajajo z zadovoljstvom. Res pa je, da se mnogo naših sanj in pričakovanj ne uresniči tako, kot si to želimo. Zaradi ponavljajočih se razočaranj v življenju smo lahko ogorčeni nase in celo na druge. Neki moder mož je primerno opazil: »Predolgo upanje dela srce bolno.« (Pregovori 13:12)

Kateri so nekateri dejavniki, ki lahko vodijo v razočaranje? Kako si lahko prizadevamo biti razumni v naših pričakovanjih? In zakaj nam je v korist, če tako ravnamo?

Pričakovanja in razočaranja

Zaradi današnjega hitrega tempa življenja se zdi, da bolj ko skušamo biti s čim na tekočem, bolj nam vse uhaja iz rok. Od nas se lahko zahteva zelo veliko časa in energije, in ko nam ne uspe narediti reči, ki smo jih hoteli, se kaj rado zgodi, da si začnemo očitati. Lahko začnemo celo meniti, da druge s tem razočaramo. Cynthia, žena in mati, ki pozna pritiske starševstva, pravi: »To, da pri korigiranju svojih otrok nisem dosledna in čutim, da jih ne vzgajam zadostno, me jezi.« Najstnica Stephanie pa glede svojega izobraževanja pravi: »Nimam dovolj časa, da bi naredila vse, kar bi rada, in to v meni vzbuja občutek nepotrpežljivosti.«

Nerazumno visoka pričakovanja se lahko kaj hitro sprevržejo v perfekcionizem, to pa lahko povzroči veliko razočaranje. Mladi poročeni mož, Ben, priznava: »Ko preiskujem svoja dejanja, misli ali občutke, vedno vidim, kako bi se lahko v tem izboljšal. Nenehno stremim za popolnostjo, zaradi tega pa sem nepotrpežljiv, razočaran in nezadovoljen.« Krščanska žena, Gail, pravi: »Perfekcionistično razmišljanje ne dopušča neuspeha. Hočemo biti supermame in superžene. Da bi bile srečne, moramo biti produktivne, zato nas vsako tratenje moči jezi.«

Še en dejavnik, ki lahko vodi do osebnega razočaranja, je slabšanje zdravja in starost. Z manjšo okretnostjo in pojemanjem energije se večajo naše omejitve, in to prispeva k razočaranosti. »Bila sem nejevoljna nad sabo, ker nisem mogla več delati reči, ki so bile, preden sem zbolela, tako enostavne in običajne,« priznava Elizabeth.

Omenjeni zgledi nam prikažejo, kaj vse lahko sproži občutke razočaranja. Če takšnih občutkov ne nadzorujemo, nas lahko pripeljejo celo do mišljenja, da nas drugi ne cenijo. Katere pozitivne korake lahko torej naredimo, da bi se spoprijeli z razočaranji in razvili razumna pričakovanja?

Kako razviti razumna pričakovanja

Kot prvo se spomnimo, da je Jehova razumen in razumevajoč. Besede iz Psalma 103:14 nas spomnijo: »On pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah.« Ker Jehova pozna naše zmožnosti in omejitve, od nas pričakuje le toliko, kolikor lahko damo. Nekaj, kar pa od nas res zahteva, je to, da ‚hodimo ponižno [skromno, NW] z Bogom svojim‘. (Miha 6:8)

 Jehova nas prav tako spodbuja, naj se obrnemo k njemu v molitvi. (Rimljanom 12:12; 1. Tesaloničanom 5:17) Kako pa nam to pomaga? Molitev utrdi in uravnovesi naše razmišljanje. Z gorečo molitvijo priznamo, da potrebujemo pomoč – je znak skromnosti in ponižnosti. Jehova se željno odzove na naše molitve in nam podeli svoj sveti duh, katerega sadovi so med drugim ljubezen, blagost, dobrotljivost in samoobvladanje. (Lukež 11:13; Galatom 5:22, 23, SSP) Molitev tudi blaži zaskrbljenost in razočaranje. Z molitvijo »dobiš tolažbo, ki je ne moreš dobiti nikjer drugje«, pravi Elizabeth. Kevin se strinja: »Molim za mirno srce in jasen um, tako da se lahko spoprimem s problemom. Jehova me nikoli ne razočara.« Apostol Pavel se je zavedal dragocene vrednosti molitve. Zato je tudi priporočal: »Naj se Bogu naznanjajo želje vaše [. . .] in mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 4:6, 7) Da, komuniciranje z Jehovom zares prispeva k temu, da razvijemo razumna pričakovanja od sebe in drugih.

Občasno pa potrebujemo takojšnjo tolažbo. Beseda ob pravem času je dobra. Zaupen pogovor z zrelim prijateljem, ki mu zaupamo, nam lahko pomaga, da dobimo svež pogled na reči, zaradi katerih smo razočarani ali zaskrbljeni. (Pregovori 15:23; 17:17; 27:9) Mladi, ki se bojujejo z razočaranji, spoznajo, da jim iskanje starševskih nasvetov pomaga postati uravnovešeni. Kandi s cenjenjem priznava: »Zaradi ljubečega vodstva staršev sem postala bolj razumna in uravnovešena, pa tudi drugi se raje družijo z mano.« Da, opomin v Pregovorih 1:8, 9 je še kako času primeren: »Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk in ne zametuj nauka matere svoje: kajti krasen venec je to glavi tvoji in verižica zlata tvojemu grlu.«

Posledice perfekcionističnega razmišljanja dobro povzame naslednji rek: »Pričakovati, da bomo življenje prikrojili našim željam, pomeni vabiti razočaranje.« Da bi se temu ognili, moramo spremeniti svoje mišljenje. S ponižnostjo in skromnostjo, namreč da stvarno gledamo na svoje omejitve, bomo prav gotovo ohranjali uravnovešena in razumna pričakovanja. List Rimljanom 12:3 nas primerno svari, ‚naj ne mislimo o sebi več, nego se spodobi misliti‘. Poleg tega nas List Filipljanom 2:3 spodbuja, naj bomo ponižni in imamo druge za višje od sebe.

Prej omenjena Elizabeth je bila zaradi bolezni nejevoljna nad sabo. Potrebovala je čas, da je začela gledati na stvari tako, kot nanje gleda Jehova, in da jo je spoznanje, da Jehova ne pozabi naše službe, potolažilo. Colina je izčrpavajoča bolezen priklenila na posteljo. Sprva je razmišljal, da je njegova strežba skoraj nepomembna v primerjavi s tem, kar je delal prej, ko je bil še zdrav. Toda s poglobljenim premišljevanjem o svetopisemskih stavkih, kot je Drugi list Korinčanom 8:12, se je lahko otresel takšnih občutkov. Ta vrstica pravi: »Če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, ne po tem, česar nima.« »Čeprav lahko dam mnogo manj,« pravi Colin, »pa še vedno lahko dam in Jehova to sprejema.« List Hebrejcem 6:10 nas spomni: »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.«

Kako pa lahko ugotovimo, ali so naša pričakovanja razumna? Vprašajte se: ‚Ali se moja pričakovanja skladajo z Božjimi?‘ V Listu Galatom 6:4 piše: »Svoje delo naj vsakdo izkuša, in tedaj bo imel na samem sebi kaj hvaliti in ne na drugem.« Spomnite se, da je Jezus dejal: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Da, kot kristjani moramo nositi breme, vendar je to ‚prijetno‘ in »lahko«, in Jezus je obljubil, da nas bo okrepilo, če se ga bomo naučili prav nositi. (Matevž 11:28–30, SSP)

 Razumna pričakovanja nagrajujejo

Če medtem, ko si prizadevamo razvijati razumna pričakovanja, poslušamo nasvete iz Božje Besede in se po njih ravnamo, smo že takoj in trajno nagrajeni. Kot prvo to na nas koristno vpliva v telesnem pogledu. Jennifer, ki ji Jehovovi opomini koristijo, priznava: »Imam več energije in navdušenja za življenje.« Pregovori 4:21, 22 nas ustrezno spodbujajo, naj pazimo na Jehovove besede z našimi očmi in srcem, »kajti življenje so njim, ki jih dosežejo, in zdravje vsemu njih telesu«.

Nagrajeni smo še z duševnim in čustvenim dobrim počutjem. »Kadar se s svojim umom in srcem posvetim Božji Besedi, spoznavam, da sem vedno srečnejša,« pravi Theresa. Resda bomo v življenju še vedno doživljali razočaranja, vendar jih bomo laže prenašali. »Približajte se Bogu, in približa se vam,« spodbuja Jakobov list 4:8. Jehova nam tudi obljublja, da nam bo dal moč, da se bomo spoprijeli z izzivi v življenju, ter nas blagoslovil z mirom. (Psalm 29:11)

Če imamo razumna pričakovanja, lahko ostajamo duhovno trdni. Tudi to je blagoslov. Omogoča nam, da se lahko osredotočamo na pomembnejše reči v življenju. (Filipljanom 1:10, NW) Naši cilji so potem stvarni in dosegljivi, to pa nam prinaša večjo radost in zadovoljstvo. Ker vemo, da bo Jehova poskrbel, da se bodo stvari kar najbolje uredile, se mu bomo bolj pripravljeni zaupati. »Ponižajte se torej pod mogočno roko Božjo, da vas poviša ob času svojem,« pravi Peter. (1. Petrov 5:6) Ali je lahko še kaj bolj nagrajujoče od tega, da nam Jehova izkaže čast?

[Slike na strani 31]

Če razvijamo razumna pričakovanja, nam to lahko pomaga spoprijeti se z razočaranji in nezadovoljstvom