Zakaj nimajo otrok?

DELE in Fola *, zakonski par, sta živela in delala v podružnici Watch Tower Society v Nigeriji. Kmalu po začetku njunega tamkajšnjega služenja ju je obiskala Folina mati. Pripotovala je od daleč, da bi se pogovorila o nečem, zaradi česar je bila močno zaskrbljena in je prebedela veliko noči.

»Do mene sta tako dobra,« jima je rekla. »Pošiljata mi darila in me obiskujeta. Ti izrazi ljubezni mi veliko pomenijo. Obenem pa mi delajo tudi skrbi, ker se vedno sprašujem, kdo bo to delal vama, ko bosta v mojih letih. Sedaj sta poročena dve leti in nimata otrok. Ali ne mislita, da je že čas, da zapustita Betel in si ustvarita družino?«

Mati je razmišljala tako: Dele in Fola sta v Betelu preživela dovolj časa. Zdaj je čas, da razmišljata o svoji prihodnosti. Njuno delo lahko gotovo prevzamejo drugi. Ni treba, da prenehata polnočasno strežbo, toda lahko se lotita kake druge veje službe, ki jima bo dovolila imeti otroke in okusiti radosti starševstva.

Materina skrb

Materina skrb je bila razumljiva. Želja po svojih otrocih je nekaj prvinskega, običajna v vseh kulturah in dobah. Rojstvo otroka vzbudi globoka čustva radosti in upanja. »Nagrada je sad telesa,« pravi Biblija. Da, sposobnost rojevanja otrok je dragocen dar našega ljubečega Stvarnika. (Psalm 127:3, SSP)

V mnogih družbah okolica močno pritiska na zakonske pare, naj imajo otroke. V Nigeriji na primer, kjer ženske v povprečju rodijo po šest otrok, je običajno, da prijatelji mladoporočencema rečejo: »Pričakujemo, da bomo čez devet mesecev pri vaju slišali dojenčkov jok.« Nevesta in ženin lahko za poročno darilo dobita otroško posteljico. Tašče pozorno gledajo na koledar. Če nevesta v približno letu dni ni noseča, se pozanimajo, ali je kak problem, ki bi ga lahko pomagale rešiti.

Po prepričanju mnogih mater se par poroči zato, da ima otroke in nadaljuje družinsko linijo. Foli je njena mati dejala: »Zakaj si se poročila, če ne nameravaš imeti otrok? Tebe je nekdo rodil; ti bi morala roditi svoje otroke.«

Poleg tega je treba razmisliti še o praktičnih stvareh. Pri številnih afriških narodih ima država zelo malo urejenega glede skrbi za ostarele. Za priletne starše običajno skrbijo otroci, prav kakor so starši skrbeli zanje v njihovem otroštvu. Folina mati je zato razmišljala, da so njeni otroci, če ne bodo imeli svojih otrok, v nevarnosti, da bodo v kasnejših letih osamljeni, nezaželeni ter osiromašeni, in ko bodo umrli, ne bodo imeli nikogar, ki bi jih pokopal.

Po večjem delu Afrike se na to, da kdo nima otrok, gleda kot na prekletstvo. Ponekod se  od žensk celo pričakuje, da pred poroko dokažejo svojo zmožnost rojevanja otrok. Mnoge ženske, ki ne morejo zanositi, mrzlično iščejo zdravila in način zdravljenja, da bi postale plodne.

Glede na taka stališča prevladuje mnenje, da se zakonski pari, ki se namerno vzdržujejo tega, da bi imeli otroke, oropajo nečesa dobrega. Nanje se pogosto gleda kot na čudne, kratkovidne in vredne pomilovanja.

Radost in odgovornost

Jehovovo ljudstvo se zaveda, da vzgoja otrok prinaša radost, a tudi odgovornost. Biblija v Prvem listu Timoteju 5:8 pravi: »Ako pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.«

Starši morajo skrbeti za svojo družino gmotno in duhovno, kar zahteva precej časa in truda. Ne mislijo, češ, ker so otroci od Boga, je skrb zanje prepuščena Bogu. Dobro vedo, da je po biblijskih načelih vzgoja otrok polnočasna odgovornost, ki jo je Bog dodelil staršem, in naj ne bi bila zaupana drugim. (5. Mojzesova 6:6, 7)

Naloga vzgoje otrok je posebej zahtevna v teh »zadnjih dneh«, ko so »nevarni časi«. (2. Timoteju 3:1–5) Poleg tega, da se slabšajo gospodarske razmere, se izzivi današnje vzgoje otrok povečujejo tudi zaradi vse večje brezbožnosti družbe. Kljub temu je po vsem svetu nešteto krščanskih zakonskih parov prevzelo ta izziv in uspešno vzgajajo bogovdane otroke »v Jehovovem discipliniranju in umskem uravnavanju«. (Efežanom 6:4, NW) Te starše Jehova ljubi in jih blagoslavlja za njihovo marljivo delo.

Zakaj nekateri ostanejo brez otrok

Na drugi strani mnogi krščanski zakonci nimajo otrok. Nekateri so neplodni in tudi ne posvojijo otrok. Drugi pari, ki so sposobni roditi potomstvo, pa se odločijo, da otrok ne bodo imeli. Taki pari ne ostajajo brez otrok zato, ker bi se izmikali odgovornosti ali pa bi se bali spoprijeti z izzivi starševstva. Nikakor, odločili so se, da bodo vso svojo pozornost posvetili različnim vejam polnočasne strežbe, česar jim vzgoja otrok ne bi dovolila. Nekateri služijo kot misijonarji. Drugi služijo Jehovu v potujočem delu ali pa v Betelu.

Kot vsi kristjani se zavedajo, da je treba opraviti nujno delo. Jezus je rekel: »Ta evangelij [dobra novica, NW] kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« To delo se opravlja danes. Je življenjsko pomembno, kajti »konec« bo pomenil uničenje za tiste, ki se ne zmenijo za dobro novico. (Matevž 24:14; 2. Tesaloničanom 1:7, 8)

Naš čas je podoben tistemu, ko so Noe in njegova družina zgradili velikansko ladjo, s katero so si rešili življenje v vesoljnem potopu. (1. Mojzesova 6:13–16; Matevž 24:37) Čeprav so bili vsi trije Noetovi sinovi poročeni, niso imeli otrok, dokler ni bil potop mimo. En razlog za to je bil morda ta, da so želeli vso svojo pozornost in moč posvetiti delu, ki so ga imeli. Kot drugo pa so se morda obotavljali roditi otroke v izrojenem in nasilnem svetu, kjer se je ‚množila hudobnost človekova in so bili vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas‘. (1. Mojzesova 6:5)

To ne pomeni, da je danes narobe imeti otroke, toda mnogi krščanski zakonski pari se odpovejo otrokom, zato da se lahko še bolj zaposlijo v nujnem delu, ki ga je Jehova dal svojemu ljudstvu. Nekateri pari so z rojstvom otrok nekoliko počakali, drugi so se odločili biti brez njih in razmišljajo o možnosti, da jih bodo lahko imeli v Jehovovem pravičnem novem svetu. Ali je to kratkovidno? Ali v življenju kaj zamujajo? Ali naj bi jih pomilovali?

 Varno in radostno življenje

Prej omenjena Dele in Fola sta zdaj poročena že več kot deset let in ostajata odločena, da bosta še naprej brez otrok. »Sorodniki še vedno pritiskajo na naju, da bi imela otroke,« pravi Dele. »Najbolj jih skrbi najina varnost v prihodnosti. Vedno jim poveva, da ceniva njihovo skrb, taktno pa jim tudi razloživa, da sva pri svojem delu zelo srečna. Kar se tiče varnosti, poveva, da zaupava v Jehova, ki skrbi za blaginjo vseh, ki mu ostanejo zvesti in lojalni. Pojasniva tudi, da otroci še niso zagotovilo, da bodo starši deležni njihove skrbi, ko se bodo postarali. Nekateri kaj malo skrbijo za svoje starše, drugi ne morejo pomagati, zopet drugi pa umrejo še pred starši. Na drugi strani pa imamo z Jehovom zanesljivo prihodnost.«

Dele in njemu podobni s prepričanjem zaupajo v obljubo, ki jo je Jehova dal svojim zvestim služabnikom: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te.« (Hebrejcem 13:5) Verjamejo tudi, da »ni prekratka roka GOSPODOVA, da ne more rešiti, tudi uho njegovo ni gluho, da ne more slišati«. (Izaija 59:1)

Drugi razlog za zaupanje izvira iz tega, ko vidimo, kako Jehova podpira svoje zveste služabnike. Kralj David je napisal: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega.« Razmislite o tem. Ali poznate katerega zvestega Jehovovega služabnika, ki bi bil ‚zapuščen‘? (Psalm 37:25)

Tisti, ki so svoje življenje preživeli v služenju Jehovu in sokristjanom, se ne ozirajo nazaj z obžalovanjem, temveč o življenju razmišljajo z zadovoljstvom. Brat Iro Umah je v polnočasni službi že 45 let in sedaj služi kot potujoči nadzornik v Nigeriji. Sam pravi: »Čeprav sva z ženo brez otrok, misliva na to, da je Jehova vedno poskrbel za naju v duhovnem in gmotnem pogledu. Ničesar nama ne manjka. Ne bo naju zapustil, ko se bova postarala. Ta leta v polnočasni službi so se izkazala za najsrečnejša v najinem življenju. Hvaležna sva, da lahko služiva najinim bratom in sestram, in oni cenijo najino službo ter nama pomagajo.«

Medtem ko mnogi zakonski pari nimajo dobesednih otrok, imajo drugačne otroke: krščanske učence, ki častijo Jehova. Apostol Janez je bil star približno 100 let, ko je zapisal: »Večjega veselja nimam od tega, da slišim, da otroci moji žive v resnici.« (3. Janezov 4) Janezu je veliko veselje prinašala zvestoba njegovih ‚otrok‘, ljudi, ki jih je uvedel v ‚resnico‘.

Danes je takega veselja v obilju. Bernice iz Nigerije je poročena 19 let in po svoji odločitvi ostaja brez otrok. Zadnjih 14 let služi kot pionirka. Sedaj se bliža življenjski dobi, ko ne bo več mogla roditi, vendar ne čuti obžalovanja nad tem, da je svoje življenje posvetila pridobivanju učencev. Sama pravi: »Srečna sem, ko vidim, kako rastejo moji duhovni otroci. Četudi bi imela svoje otroke, dvomim, da bi mi bili bližji od teh, ki sem jim pomagala spoznati resnico. Do mene so, kot da bi bila njihova prava mati, pripovedujejo mi o svojih radostih in težavah ter me sprašujejo za nasvet. Dopisujemo si in se obiskujemo.

Nekateri na to, da je človek brez svojih otrok, gledajo kot na prekletstvo. Pravijo, da boste v starosti trpeli. Jaz pa na to ne gledam tako. Vem, da me bo Jehova nagrajeval in skrbel zame, dokler mu bom služila iz vse duše. Nikoli me ne bo zavrgel, tudi ko se bom postarala.«

Bog jih ljubi in ceni

Tisti, ki so rodili otroke in jih vzgojili, da »žive v resnici«, imajo velik razlog za hvaležnost. Nič presenetljivega ni, da Biblija pravi: »Silno se raduje oče pravičnega, in kdor je rodil modrega, se ga veseli. Veseli se naj oče tvoj in mati tvoja, in naj se raduje roditeljica tvoja!« (Pregovori 23:24, 25)

 Kristjani, ki pa niso doživeli veselja, da bi rodili otroke, so bili blagoslovljeni drugače. Mnogi od teh parov so imeli pomembno vlogo pri pospeševanju dela v prid Kraljestva v večjem smislu. Z leti so si pridobili izkušnje, modrost in veščine, s katerimi lahko dragoceno prispevajo h kraljestvenemu delu. Mnogi so na čelu tega dela.

Čeprav v prid Kraljestva ostajajo brez otrok, jih Jehova blagoslavlja z ljubečo duhovno družino, ki zelo ceni njihove žrtve. Je tako, kot je rekel Jezus: »Nikogar ni, ki je zapustil [dobesedno: »izpustil«] hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mene in evangelija, da ne bi prejel sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv [. . .], in v prihodnjem svetu večnega življenja.« (Marko 10:29, 30)

Kako dragoceni so Jehovu vsi, ki so zvesti! Vsem tem zvestovdanim, kateri imajo otroke in kateri jih nimajo, apostol Pavel zagotavlja: »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.« (Hebrejcem 6:10)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 23]

Zakonski pari brez otrok so blagoslovljeni z ljubečo duhovno družino