Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Na tihomorske otoke na delo!

Na tihomorske otoke na delo!

Na tihomorske otoke na delo!

V ČAKALNICAH na mednarodnih letališčih mest Brisbane in Sydney v Avstraliji je vrvelo od večjega razburjenja kot običajno. Skupina 46 ljudi je bila pripravljena na vzlet proti s soncem obsijani Zahodni Samoi, koder se je nameravala sestati z ostalimi 39-imi iz Nove Zelandije, s Havajev in iz Združenih držav. Njihova prtljaga je bila kar se da nenavadna – povečini orodje, kot so kladiva, žage in svedri – nikakor ne stvari, ki bi jih človek običajno vzel na potovanje na kak privlačen tihomorski otok. Toda tudi njihovo poslanstvo je bilo vse prej kot običajno.

Potovali so na svoje stroške in nameravali preživeti dva tedna kot neplačani prostovoljci pri gradbenem programu, ki ga je nadzorovala Regionalna inženirska služba iz podružnice Jehovovih prič v Avstraliji. Program je financiran s prostovoljnimi prispevki ter obsega gradnjo kraljestvenih in zborskih dvoran, misijonarskih domov ter podružničnih oziroma prevajalskih objektov za hitro rastoče občine Jehovovih prič na tihomorskih otokih. Spoznajmo nekatere delavce, ki so v svoji domovini bili v ekipah za gradnjo kraljestvenih dvoran.

Max je krovec iz Cowre v Novem južnem Walesu v Avstraliji. Je poročen in ima pet otrok. Arnold je s Havajev. Z ženo imata dva sina, sam pa je še pionir oziroma polnočasni strežnik. Tako kot Max služi v domači občini kot starešina. Ta moža, ki sta značilna za večino v tem programu, očitno nista prostovoljca zato, ker bi imela preveč časa. Vendar onadva in njuna družina vidijo potrebo ter bi radi naredili, kar lahko, da bi pomagali.

Delavci različnih narodnosti skrbijo za pomembno potrebo

Med kraji, kjer potrebujejo njihove veščine in usluge, je bil Tuvalu in Tuvalujci, tihomorski narod kakih 10.500 ljudi, živijo na oddaljeni skupini devetih koralnih otokov v bližini ekvatorja ter severozahodno od Zahodne Samoe. Vsak od teh otokov meri v povprečju 2,5 kvadratnih kilometrov. Leta 1994 je tamkajšnjih 61 Prič nujno potrebovalo novo kraljestveno dvorano in večji prevajalski urad.

Na tem delu tropskega Tihega oceana je treba konstruirati in graditi stavbe, ki bi se upirale pogostim divjim nevihtam in ciklonom. Toda na otokih ni na razpolago veliko kvalitetnega gradbenega materiala. Rešitev? Vsak sestavni del – od strešne kritine in ostrešja do pohištva in zaves, straniščnih školjk in razpršilnikov za prho, celo vijake in žeblje – so prepeljali v zabojnikih iz Avstralije.

Preden je ves material prispel, je mala predhodna ekipa pripravila zemljišče in položila temelj. Nato so nastopili mednarodni delavci, da so postavili, popleskali in opremili stavbe.

Zgodilo se je, da je vsa ta dejavnost v Tuvaluju sprožila srd krajevnega duhovnika in ta je po radiu razglasil, da Priče postavljajo »babilonski stolp«! Kakšna pa so bila dejstva? »Ko so ljudje, ki so gradili biblični babilonski stolp, spoznali, da se med sabo ne morejo več razumeti, ker jim je Bog zmešal jezike, so morali opustiti projekt in stolp je ostal nedokončan,« pravi prostovoljni delavec Graeme. (1. Mojzesova 11:1–9) »Kadar pa se dela za Boga Jehova, je ravno obratno. Kljub jezikovnim in kulturnim razlikam se projekte vedno konča.« In tako je bil končan tudi ta – v samo dveh tednih. Res, posvetitvene slovesnosti se je udeležilo 163 ljudi, tudi žena ministrskega predsednika.

Doug, nadzornik projekta, se tega dogodka spominja tako: »Bilo je veselje delati s prostovoljci iz drugih dežel. Imamo različne načine opravljanja stvari, različno terminologijo, celo različne merske sisteme, vendar nam nobena od teh reči ni povzročala težav.« Ker je bil doslej že pri kar nekaj takih projektih, dodaja: »To me utrjuje v mišljenju, da lahko Jehovovo ljudstvo s podporo Jehova postavi zgradbo kjer koli na zemlji, ne glede na to, kako oddaljeno ali zahtevno je morda zemljišče. Res je, da imamo veliko nadarjenih ljudi, toda to omogoča Jehovov duh.«

Božji duh tudi navaja družine Prič na teh otokih, da priskrbijo hrano in prenočišča, kar je za nekatere precejšnja žrtev. In ti, ki so deležni takega gostoljubja, to zelo cenijo. Ken iz Melbourna, Avstralije, je delal na podobnem projektu v Francoski Polineziji in pravi: »Prišli smo kot služabniki, toda z nami so ravnali kot s kralji.« Kjer je mogoče, pri gradnji pomagajo tudi krajevni Priče. Na Salomonovih otokih so ženske na roko mešale beton. Sto mož in žena se je povzpelo visoko na z dežjem namočene gore in znosilo v dolino več kot 40 ton lesa. Za delo so vneto poprijeli tudi mladi. Delavec iz Nove Zelandije se spominja: »Spominjam se nekega mladega brata z otoka, ki je nosil po dve do tri vreče cementa naenkrat. In ves dan je z lopato metal pesek, v vročini in dežju.«

Sodelovanje krajevnih Prič pri delu prinaša še eno korist. Podružnična pisarna The Watch Tower Society na Samoi poroča: »Otoški bratje so se naučili obrtnih veščin, ki jim pridejo prav pri gradnji kraljestvenih dvoran in pri pociklonskih popravilih ter obnovi. To jim tudi pomaga pri služenju kruha v skupnosti, kjer je to za mnoge težko.«

Gradbeni program je odlično pričevanje

Colin je bil v Honiari na Salomonovih otokih ter videl, kako gradijo zborsko dvorano. Prevzet od tega je krajevnemu podružničnemu uradu Watch Tower Society napisal tole sporočilo v pidžin angleščini: »Vsi so si edini, nihče se z nikomer ne sporeče, so tudi ena družina.« Ko se je kmalu zatem vrnil v svojo 40 kilometrov oddaljeno vas Aruligo, je skupaj s svojo družino zgradil lastno kraljestveno dvorano. Podružnici je nato poslal še eno sporočilo: »Naša kraljestvena dvorana, tudi oder, je pripravljena. Ali torej lahko imamo tukaj kakšne shode?« Za to je bilo hitro poskrbljeno in teh se redno udeleži več kot 60 ljudi.

Projekt v Tuvaluju je videl tudi svetovalec Evropske unije. »Mislim, da vam to že vsi pravijo,« je rekel nekemu delavcu, »ampak zame je to kratko malo čudež!« Neka ženska, ki je delala v telefonski centrali, je obiskovalko, ki je bila ena od prostovoljk, vprašala: »Kako to, da ste vsi tako veseli? Tu je tako vroče!« Nikoli še niso videli krščanstva na delu na tako praktičen in požrtvovalen način.

Žrtve brez obžalovanja

»Kdor seje bogato, bo tudi bogato žel,« pravi Biblija v Drugem listu Korinčanom 9:6. Delavci, njihove družine in občine še naprej velikodušno sejejo, tako da pomagajo Sopričam v Tihem oceanu. »Moja občina mi je podarila za več kot tretjino letalske vozovnice,« pravi Ross, starešina iz Kincumbra, blizu Sydneya, »in moj svak, ki je tudi šel z nami, je prispeval še 500 dolarjev.« Drugi delavec si je potovanje plačal tako, da je prodal svoj avto. Neki drug je prodal kos zemlje. Kevin je potreboval še 900 dolarjev, zato se je odločil prodati svojih 16 dveletnih golobov. Po svojem znancu je našel kupca, ki mu je zanje ponudil natanko 900 dolarjev!

»Ali je bilo to vredno letalske voznine in izgubljenih plač, kar je znašalo približno 6000 dolarjev?« so vprašali Dannyja in Cheryl. »Da! Tudi za dvojno vsoto tega zneska bi se več kot splačalo,« sta odgovorila. Alan iz Nelsona na Novi Zelandiji je pristavil: »S tem, kolikor me je stala pot na Tuvalu, bi lahko šel v Evropo in še bi mi ostalo denarja. Toda, ali bi prejel take blagoslove, se spoprijateljil s toliko ljudmi iz različnih okolij ali naredil kaj za koga drugega namesto zase? Ne! A ne glede na to; kar koli sem že dal našim otoškim bratom, oni so mi v zameno dali veliko več.«

Drugi ključ do uspešnega programa je podpora družine. Nekatere žene lahko spremljajo svoje može in celo pomagajo na gradbišču, medtem ko morajo druge skrbeti za svoje otroke, ki hodijo v šolo, ali pa za družinsko podjetje. »Moja žena je s tem, ko je bila pripravljena med mojo odsotnostjo skrbeti za otroke in gospodinjstvo,« je dejal Clay, »dala veliko večjo žrtev kot jaz.« Zares, vsi možje, ki niso mogli vzeti s seboj žene, bi na to iz srca rekli »amen«!

Od dokončanja projekta na Tuvaluju so prostovoljni delavci zgradili še kraljestvene in zborske dvorane, misijonarske domove in prevajalske urade na Fidžiju, Tongi, Papui Novi Gvineji, Novi Kaledoniji in drugih krajih. Številni projekti, tudi nekateri za lokacije v jugovzhodni Aziji, so še vedno na risalni deski. Ali bo dovolj delavcev?

Očitno to ne bo problem. »Tukaj vsak, ki je sodeloval v mednarodnih gradbenih projektih prosi, da bi se spomnili nanj pri načrtovanju naslednjega,« piše podružnica s Havajev. »Takoj, ko se vrnejo domov, pričnejo varčevati.« Kako bi lahko bil program kaj drugega kot uspešen, ko taki nesebični posvetitvi dodate Jehovov bogati blagoslov?

[Slika na strani 9]

Material za projekt

[Slike na strani 9]

Delovna ekipa na gradbišču

[Slike na strani 10]

Ko so bili projekti končani, smo se veselili tega, kar je dovršil Božji duh