Ali znate čakati?

ALI si lahko predstavljate, koliko časa ljudje vsako leto porabijo samo za čakanje? Čakajo v vrsti v trgovini ali na bencinski črpalki. Čakajo na postrežbo v restavraciji. Čakajo na pregled pri zdravniku ali zobozdravniku. Čakajo na avtobuse in vlake. Res, človek v življenju porabi presenetljivo veliko časa za čakanje na to, da se kaj zgodi. Sodijo, da samo Nemci v enem letu izgubijo 4,7 milijard ur le pri čakanju v prometnih zastojih! Nekdo je izračunal, da je to toliko, kolikor znaša celotna pričakovana življenjska doba kakih 7000 ljudi.

Čakanje je lahko zelo vznemirjujoče. Zdi se, da v teh dneh ni nikoli dovolj časa za to, da bi vse postorili, in kadar pomislimo na to, kaj vse bi še morali narediti, lahko čakanje postane prava preizkušnja. Pisatelj Alexander Rose je nekoč dejal: »Čakanje je pol muke v življenju.«

Ameriški državnik Benjamin Franklin je priznal, da je lahko čakanje tudi drago. Pred dobrimi 250 leti je napisal: »Čas je denar.« Zato podjetja iščejo načine, kako se izogniti nepotrebnim zastojem med delovnimi procesi. Več izdelkov, izdelanih v krajšem času, lahko pomeni večji dobiček. Podjetja, ki neposredno strežejo javnosti, skušajo ponujati hitre storitve – hitro pripravljena hrana (fast food), avtobančništvo in še kaj – ker vedo, da ugajati stranki pomeni tudi zmanjšati čakalni čas.

Zapravljanje našega življenja

V 19. stoletju je ameriški pesnik Ralph Waldo Emerson nekoč pogodrnjal: »Koliko življenja izgubimo v čakanju!« Nedavno se je pisatelj Lance Morrow pritoževal nad dolgočasnostjo in fizično neprijetnostjo čakanja. Potem pa je govoril o »potuhnjeni bridkosti čakanja«. Kaj je to? »To, da človek vé, da mu je  najdragocenejše bogastvo, čas, delček njegovega življenja, ukradeno, nepovrnljivo izgubljeno.« Žalostno, toda resnično. Čas, ki je izgubljen zaradi čakanja, je izgubljen za vedno.

Če življenje ne bi bilo tako kratko, bi bilo čakanje seveda manjši razlog za skrb. Toda življenje je kratko. Biblijski psalmist je pred več tisoč leti pripomnil: »Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo.« (Psalm 90:10) Ne glede na to, kje živimo in kdo smo, naše življenje – dnevi, ure in minute, ki so ob rojstvu pred nami – je omejeno. In vendar se ne moremo ogniti okoliščin, ko smo prisiljeni nekaj tega dragocenega časa zapraviti, čakaje na dogodke ali ljudi.

Naučiti se čakati

Večina med nami je bila že kdaj v avtomobilu z voznikom, ki si je stalno prizadeval prehiteti vozilo pred njim. Pogosto niti ni nujno, da bi moral voznik tako kam hiteti. Toda enostavno ne more prenašati tega, da bi mu drugi voznik diktiral vožnjo. Njegova nepotrpežljivost izdaja, da se ni naučil čakati. Naučil? Da, znati čakati je nekaj, kar se moramo naučiti. S tem se nihče ne rodi. Kadar so dojenčki lačni ali se ne počutijo dobro, zahtevajo takojšnjo pozornost. Šele ko zrastejo, razumejo, da morajo včasih čakati na to, kar si želijo. Da, ker je čakanje neizogiben del življenja, je znati potrpežljivo čakati, kadar je treba, znamenje zrelosti.

Seveda so tudi situacije, ko je treba nujno ukrepati in je nepotrpežljivost razumljiva. Neki mlad soprog, ki hiti s svojo nosečo ženo v bolnišnico, ker je njun otrok že na poti, bo ob zastojih upravičeno nepotrpežljiv. Angela, ki sta priganjala Lota, naj zapusti Sodomo, nista bila pripravljena čakati, ko je on odlašal. Opustošenje se je naglo približevalo in življenje Lota ter njegove družine je bilo v nevarnosti. (1. Mojzesova 19:15, 16) Toda največkrat, kadar so ljudje prisiljeni čakati, ni v nevarnosti življenje. V takih primerih bi bilo vse veliko prijetnejše, če bi se vsakdo naučil biti potrpežljiv, četudi bi moral čakati zaradi nesposobnosti ali nezanimanja nekoga. Biti potrpežljiv bi bilo tudi lažje, če bi se vsak naučil koristno uporabiti čas pri čakanju. Na 5. strani je nekaj predlogov, kako si narediti čakanje ne le znosno, temveč tudi koristno.

Tudi ni mogoče prezreti, da bi lahko nepotrpežljivost izdajala ponosno gledišče, občutek, da je nekdo preveč pomemben, da bi moral čakati. Za vsakogar, ki ima tako stališče, so naslednje besede iz Biblije vredne razmisleka: »Boljši je potrpežljivi nego ošabni.« (Propovednik 7:8) Ošabnost oziroma ponos je resna osebnostna napaka in biblijski pregovor pravi: »Gnusoba je GOSPODU vsak prevzetni [ponosni, NW] v srcu.« (Pregovori 16:5) Za to, da bi se naučili potrpežljivosti – se naučili čakati – bomo potemtakem morda morali temeljito preiskati sebe in naše odnose z drugimi okrog nas.

Potrpežljivost bo nagrajena

Običajno nam je laže čakati, če smo prepričani, da je to, kar čakamo, vredno tega časa, in da bomo to tudi res dočakali. V tem pogledu je dobro premisliti o dejstvu, da vsi iskreni Božji častilci čakajo na izpolnitev njegovih veličastnih obljub, zapisanih v Bibliji. V od Boga navdihnjenem psalmu denimo piše: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.« Apostol Janez je v odmev te obljube zapisal: »Kdor [. . .] dela voljo Božjo, ostane vekomaj.« (Psalm 37:29; 1. Janezov 2:17) Če bi lahko večno živeli, potem čakati, jasno, ne bi bil velik problem. Toda sedaj ne živimo večno. Ali je sploh stvarno govoriti o večnem življenju?

Preden na to vprašanje odgovorimo, razmislimo o tem, da je Bog naša prva starša ustvaril  z obetom večnega življenja. In samo zato, ker sta grešila, sta izgubila ta obet, zase in za svoje otroke – tudi za nas. Vendar je takoj po njunem grehu Bog objavil, da namerava odpraviti posledice njune neposlušnosti. Obljubil je nastop ‚semena‘, za katero se je izkazalo, da je Jezus Kristus. (1. Mojzesova 3:15; Rimljanom 5:18)

Ali bo izpolnitev njegovih obljub koristila tudi nam kot posameznikom, se moramo odločiti sami. Za to bo potrebna potrpežljivost. Biblija nam pri učenju te potrpežljivosti pomaga tako, da nas spodbuja, naj poglobljeno premišljujemo o zgledu poljedelca. On seje semena in mu ne ostane drugega, kot da potrpežljivo čaka in dela, kar je v njegovi moči, da bi zaščitil pridelek, dokler ni čas za žetev. Takrat je njegova potrpežljivost nagrajena in vidi sadove svojega dela. (Jakob 5:7) Apostol Pavel omenja še en zgled potrpežljivosti. Spomni nas na zveste može in žene starih dni. Gledali so naprej, v izpolnitev Božjih namenov, morali pa so čakati na od Boga določeni čas. Pavel nas spodbuja, naj posnemamo te, »ki so zaradi vere in potrpežljivosti postali dediči obljub«. (Hebrejcem 6:11, 12, SSP)

Da, čakanje je neizogibno življenjsko dejstvo. Vendar ni treba, da je vedno vir trpljenja. Za tiste, ki pričakujejo izpolnitev Božjih obljub, je lahko vir veselja. Čas, ki ga porabijo čakaje, lahko izkoristijo tako, da negujejo tesen odnos z Bogom in delajo stvari, pri katerih se kaže njihova vera. In z molitvijo, preučevanjem in poglobljenim razmišljanjem lahko negujejo neomajno zaupanje v to, da se bo vse, kar je obljubil Bog, ob svojem času izpolnilo.

[Okvir/slike na strani 5]

UBLAŽITE MUKO ČAKANJA!

Mislite že vnaprej! Če veste, da boste morali čakati, bodite pripravljeni brati, pisati, plesti, kvačkati ali početi kaj drugega koristnega.

Izkoristite čas za poglobljeno razmišljanje, kar je v našem drvečem svetu vse bolj težko.

Blizu telefona imejte kako čtivo, ki ga lahko prebirate, kadar morate čakati; v petih ali desetih minutah lahko preberete že nekaj strani.

Kadar čakate v skupini, izkoristite priložnost, če je primerno, da se začnete pogovarjati z drugimi in si izmenjate izgrajujoče misli.

Za čas nepričakovanega čakanja v avtomobilu imejte v njem kako beležko ali čtivo.

Zaprite oči, sprostite se ali molite.

POZITIVNO ČAKANJE JE POVEČINI STVAR STALIŠČA IN VNAPREJŠNJEGA RAZMISLEKA.