Dolgo iskanje poplačano

»JEHOVA? Kdo je Jehova?« Osemletna Silvia je to ime videla v armenski Bibliji, družinski dragocenosti, ki ji jo je pokazala neka deklica. Spraševala je naokrog, toda nihče v domačem mestu Erevan, v Armeniji, ji ni znal povedati, kdo je Jehova – niti starši niti učitelji celo duhovniki v krajevni cerkvi ne.

Silvia je zrasla, končala šolo in se zaposlila, vendar še vedno ni vedela, kdo je Jehova. Kot mladostnica je morala zbežati iz Armenije in čez čas je pristala na Poljskem, v majhni sobi, kjer je živela še z drugimi begunci. Ena od njenih sostanovalk je redno dobivala obiske. »Kdo so tvoji gosti?« jo je vprašala Silvia. »So Jehovove priče in me poučujejo o Bibliji,« ji je odgovorila.

Silvii je srce poskočilo, ko je slišala ime Jehova. Končno je začela spoznavati, kdo je Jehova in kako ljubeč Bog je. Toda nedolgo zatem je morala zapustiti Poljsko. Zatočišče je poiskala prek Baltskega morja na Danskem. S seboj je nosila le malo imetja, vendar je med njim bila biblijska literatura, ki jo objavljajo Jehovove priče. Na zadnji strani neke publikacije je Silvia našla seznam naslovov podružničnih uradov Watch Tower Society. Ta je bil eden izmed njenega najpomembnejšega imetja – njena pot do Jehova!

Na Danskem so Silvio vzeli v neko begunsko taborišče in takoj je začela iskati Jehovove priče. Iz svojega seznama naslovov je videla, da je podružnični urad Watch Tower Society na Danskem v mestu Holbæk. Toda kje je bilo to? Silvio so z vlakom preselili v drugo taborišče in vlak je med potjo šel skozi Holbæk! Njeno srce je zopet poskočilo od veselja.

Kmalu zatem se je nekega sončnega dne odpravila z vlakom nazaj proti Holbæku in se s postaje odpravila proti podružničnemu uradu. Spominja se: »Ko sem stopila na vrt, sem sedla na klop in si rekla: ‚To je raj!‘« V podružnici je bila toplo pozdravljena in se na koncu dogovorila za svoj biblijski pouk.

Toda premestili so jo še nekajkrat. V vsakem naslednjem begunskem taborišču je morala vedno znova poiskati Jehovove priče in začeti biblijski pouk. Kljub temu se je po dveh letih že dovolj naučila, da je posvetila življenje Jehovu. Krstila se je in se kmalu zatem lotila polnočasne strežbe. Leta 1998 so ji danske oblasti dale azil.

Silvia ima sedaj 26 let in služi na mestu, ki jo je spominjal na raj, v podružničnem uradu Jehovovih prič na Danskem. »Kaj lahko rečem?« sedaj pripominja. »Jehova sem iskala že od malih nog. Sedaj sem ga našla. Sanjala sem o tem, da bi svoje življenje preživljala v njegovi službi, in tako sem tu, v Betelu. Molim za to, da bi to bil moj dom še prihodnja leta!«