Kaj naša dragocena dediščina pomeni vam?

»Pridite, blagoslovljeni Očeta mojega, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta.« (MATEVŽ 25:34)

1. Kaj vse ljudje podedujejo?

VSAK človek je kaj podedoval. Nekdo je morda podedoval gmotno udobno življenje. Zopet kdo drug pa življenje v revščini. V nekaterih primerih so predhodni rodovi zaradi reči, ki so jih doživeli oziroma slišali, kot dediščino zapustili močno sovraštvo do drugih etničnih skupin. Prav vsi pa imamo nekaj skupnega. Vsi smo od prvega človeka, Adama, podedovali greh. In ta dediščina navsezadnje vodi v smrt. (Propovednik 9:2, 10; Rimljanom 5:12)

2., 3. Kakšno dediščino je Jehova sprva ponudil potomcem Adama in Eve in zakaj je ti niso prejeli?

² Jehova je kot ljubeč nebeški Oče človeštvu sprva ponudil čisto drugačno dediščino – popolno večno življenje v raju. Našima prastaršema, Adamu in Evi, je omogočil popoln in brezgrešen začetek. Bog Jehova je človeštvu dal planet Zemljo kot darilo. (Psalm 115:16) Edenski vrt je priskrbel kot vzorec tega, kakšna bi lahko postala vsa zemlja, ter našima prvima staršema zaupal čudovito, privlačno nalogo. Rojevala naj bi otroke, skrbela za zemljo in vso njeno raznovrstno rastlinstvo in živalstvo ter raj razširila po vsej zemlji. (1. Mojzesova 1:28; 2:8, 9, 15) Pri tem bi sodelovali tudi njuni potomci. Kako čudovito dediščino bi jim lahko zapustila!

³ Toda če naj bi Adam in Eva ter njuni potomci uživali vse to, bi morali biti v dobrem odnosu z Bogom. Jehova so bili dolžni ljubiti ter ga ubogati, toda Adam in Eva nista cenila tega, kar jima je Bog dal, in nista poslušala njegove zapovedi. Izgubila sta svoj rajski dom in veličastne obete, ki jima jih je Bog ponujal. Zato vsega tega nista mogla zapustiti svojim potomcem. (1. Mojzesova 2:16, 17; 3:1–24)

4. Kako lahko prejmemo dediščino, ki jo je Adam zapravil?

⁴ Jehova je iz usmiljenja ukrepal, tako da bi potomci Adama in Eve lahko imeli možnost prejeti dediščino, ki jo je Adam zapravil. Kako pa? Ob času, ki ga je določil Bog, je njegov Sin, Jezus Kristus, dal svoje popolno človeško življenje v korist Adamovih potomcev. S tem jih je Kristus vse kupil. Vendar pa ti dediščine ne prejmejo kar samodejno. Morajo biti v priznanem odnosu pred Bogom, to pa lahko dosežejo tako, da verujejo v to, da je Jezusova žrtev sprava za grehe, ter da to vero dokazujejo s poslušnostjo. (Janez 3:16, 36; 1. Timoteju 2:5, 6; Hebrejcem 2:9; 5:9) Ali s svojim življenjem kažete, da cenite to pripravo?

Dediščina, posredovana po Abrahamu

5. Kako je Abraham dokazal, da ceni svoj odnos z Jehovom?

⁵ Jehova je pri izvrševanju svojega namena z zemljo na poseben način ravnal z Abrahamom. Temu zvestemu možu je naročil, naj zapusti domovino in se preseli v deželo, katero mu bo pokazal. Abraham je radovoljno ubogal. Ko je prispel tja, mu je Jehova dejal,  da bodo deželo podedovali njegovi potomci, in ne on. (1. Mojzesova 12:1, 2, 7) Kako se je Abraham odzval na to? Jehovu je bil pripravljen služiti kjer koli in kakor mu je Bog naročil, tako da bi njegovi potomci lahko prejeli svojo dediščino. Abraham je Jehovu v tuji deželi služil 100 let, vse do svoje smrti. (1. Mojzesova 12:4; 25:8–10) Ali bi vi naredili kaj takega? Jehova je za Abrahama dejal, da je njegov ‚prijatelj‘. (Izaija 41:⁠8)

6. a) Kaj je Abraham pokazal s tem, ko je bil pripravljen žrtvovati svojega sina? b) Kakšno dragoceno dediščino bi lahko Abraham zapustil svojim potomcem?

⁶ Abraham je mnogo let čakal, da je dobil sina, Izaka, katerega je nato nadvse ljubil. Potem ko je deček očitno zrasel v mladeniča, je Jehova Abrahamu naročil, naj mu ga daruje kot žrtev. Abraham ni vedel, da bo s tem dejanjem pravzaprav pokazal, kaj bo Bog naredil, ko bo dal svojega Sina v odkupnino. Kljub temu je ubogal in ravno ko je hotel darovati Izaka kot žrtev, ga je Jehovov angel zaustavil. (1. Mojzesova 22:9–14) Jehova je že predhodno dejal, da se bodo obljube, ki jih je dal Abrahamu, izpolnile po Izaku. Zato je Abraham očitno veroval, da bi Bog, če bi bilo to treba, Izaka lahko obudil od mrtvih, čeprav ni česa takega naredil še nikoli prej. (1. Mojzesova 17:15–18; Hebrejcem 11:17–19) Jehova je zato, ker mu Abraham ni odrekel niti svojega sina, objavil: »Blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« (1. Mojzesova 22:15–18) To je kazalo na to, da bo Seme – mesijanski rešitelj – ki je omenjeno v Prvi Mojzesovi knjigi 3:15, prišlo po Abrahamovi rodovni liniji. Kako dragoceno dediščino naj bi zapustil!

7. Kako so Abraham, Izak ter Jakob cenili svojo dediščino?

⁷ Abraham ni poznal pomena tega, kar je Jehova takrat delal; niti nista tega vedela njegov sin Izak ter vnuk Jakob, ki sta postala ‚sodediča iste obljube‘. Toda vsi so trdno zaupali v Jehova. Niso se povezali z nobenim od mestnih kraljestev v deželi, ker so pričakovali nekaj boljšega – ‚mesto, stoječe na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog‘. (Hebrejcem 11:8–10, 13–16) Kljub temu pa niso vsi Abrahamovi potomci cenili dragocenosti dediščine, ki je bila na voljo po Abrahamu.

Nekateri, ki so zaničevali dediščino

8. Kako je Ezav pokazal, da ne ceni dragocenosti tega, kar je podedoval?

⁸ Ezav, najstarejši Izakov sin, ni spoštoval svoje pravice prvorojenca. Ni cenil svetih reči. Tako je nekega dne, ko je bil lačen, prodal svojo pravico prvorojenca bratu Jakobu. Za kaj pa? Za eno jed, kruh in lečo! (1. Mojzesova  25:29–34; Hebrejcem 12:14–17) Narod, po katerem se bodo Božje obljube, ki jih je dal Abrahamu, izpolnile, je izhajal iz Jakoba, čigar ime je Bog spremenil v Izrael. Katere priložnosti so se jim odprle zaradi te dediščine?

9. Iz česa so bili Jakobovi oziroma Izraelovi potomci zaradi svoje duhovne dediščine osvobojeni?

⁹ Jakob se je v času lakote s svojo družino preselil v Egipt. Tam so se pomnožili in postali zelo številni, vendar pa so postali tudi sužnji. Toda Jehova ni pozabil svoje zaveze z Abrahamom. Ob času, ki ga je sam določil, je Izraelove sinove osvobodil iz suženjstva in jim naznanil, da jih bo popeljal v »deželo, v kateri teče mleko in med«, v deželo, ki jo je obljubil Abrahamu. (2. Mojzesova 3:7, 8; 1. Mojzesova 15:18–21)

10. Kaj izrednega se je nadalje dogajalo pri gori Sinaj v zvezi z dediščino Izraelovih sinov?

¹⁰ Jehova je Izraelove sinove, ko so bili ti na poti v Obljubljeno deželo, zbral pri gori Sinaj. Tam jim je dejal: »Če boste resno poslušali glas moj in držali zavezo mojo, bodete moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa zemlja; in bodete mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Mojzesova 19:5, 6) Zatem ko je ljudstvo prostovoljno in soglasno privolilo v to, jim je Jehova dal postavo – tega ni naredil še nobenemu drugemu ljudstvu. (Psalm 147:19, 20)

11. Katere dragocene reči so med drugim spadale k duhovni dediščini Izraelovih sinov?

¹¹ Ta novi narod je imel zares izredno duhovno dediščino! Častili so edinega pravega Boga. On jih je osvobodil iz Egipta in bili so očividci strahospoštljivih dogodkov, ko jim je pri gori Sinaj dal postavo. Dediščina je bila še bogatejša, ko so po prerokih prejeli nadaljnje ‚Božje [svete, NW] izreke‘. (Rimljanom 3:1, 2) Jehova jim je določil, da bodo njegove priče. (Izaija 43:10–12) V njihovem narodu naj bi se pojavilo mesijansko seme. Postava je opozarjala nanj, po njej ga je bilo mogoče prepoznati, in morala bi jim pomagati doumeti, da to seme potrebujejo. (Galatom 3:19, 24) Še več, imeli bodo možnost služiti skupaj s tem mesijanskim semenom kot kraljestvo duhovnikov in svet narod. (Rimljanom 9:4, 5)

12. Česa Izraelci niso okusili, čeprav so vstopili v Obljubljeno deželo? Zakaj?

¹² Jehova je skladno s svojo obljubo Izraelce odpeljal v Obljubljeno deželo. Toda kot je kasneje pojasnil apostol Pavel, se ta dežela zaradi njihove nevere ni izkazala za resničen »kraj počitka«. Kot ljudstvo niso stopili v ‚Božji počitek‘, ker niso dojeli in delali v skladu z namenom Božjega dneva počitka, ki se je začel po ustvaritvi Adama in Eve. (Hebrejcem 4:3–10, Ekumenska izdaja)

13. Kaj je Izrael kot narod zapravil, ker ni cenil svoje duhovne dediščine?

¹³ Naravni Izrael bi lahko zapolnil število tistih, ki bodo služili z Mesijem v njegovem nebeškem Kraljestvu kot kraljestvo duhovnikov in svet narod. Toda niso cenili svoje dragocene dediščine. Samo preostanek naravnih Izraelcev je sprejel Mesija, ko je ta prišel. Zato jih je bilo le majhno število vštetih v napovedano kraljestvo duhovnikov. Kraljestvo se je naravnemu Izraelu odvzelo in se ‚dalo narodu, ki prinaša njegove sadove‘. (Matevž 21:43) O katerem narodu je tu govora?

Dediščina v nebesih

14., 15. a) Kako se je po Jezusovi smrti začelo blagoslavljanje narodov po Abrahamovem »semenu«? b) Kaj člani »Izraela Božjega« prejmejo kot dediščino?

¹⁴ Narod, ki mu je bilo dano Kraljestvo, je ‚Izrael Božji‘, duhovni Izrael, sestavljen iz 144.000 z duhom rojenih sledilcev Jezusa Kristusa. (Galatom 6:16; Razodetje 5:9, 10; 14:1–3) Nekateri izmed teh 144.000 so bili naravni Judje, toda večina jih je bila iz nejudovskih narodov. Tako se je začela izpolnjevati Jehovova obljuba Abrahamu, namreč da bodo po njegovem »semenu« blagoslovljeni vsi  narodi. (Dejanja 3:25, 26; Galatom 3:8, 9) V tej prvi izpolnitvi so bili ljudje narodov maziljeni s svetim duhom in Bog Jehova jih je posvojil kot duhovne sinove, brate Jezusa Kristusa. Tako so tudi oni postali drugoten del tega ‚semena‘. (Galatom 3:28, 29)

¹⁵ Jezus je pred svojo smrtjo bodočim judovskim članom tega naroda predstavil novo zavezo, ki bo potrjena z njegovo krvjo. Tisti, ki so sprejeti v to zavezo, bodo na podlagi vere v to veljavno žrtev postali ‚za večno popolni‘. (Hebrejcem 10:14–18) Lahko bodo »razglašeni za pravične« (NW) in lahko jim bodo odpuščeni grehi. (1. Korinčanom 6:11) Tako so v tem smislu kakor Adam, preden je grešil. Vendar pa naj ne bi živeli v zemeljskem raju. Jezus je dejal, da jim bo pripravil prostor v nebesih. (Janez 14:2, 3) Ti se odrečejo svojim zemeljskim obetom, zato da prejmejo ‚dediščino, ki jim je shranjena v nebesih‘. (1. Petrov 1:4) Kaj pa tam delajo? Jezus je pojasnil: »Z vami sklepam zavezo za kraljestvo.« (Lukež 22:29, NW)

16. Katera čudovita naloga čaka maziljene kristjane?

¹⁶ Tisti, ki bodo vladali s Kristusom, bodo iz nebes med drugim pomagali z zemlje odstraniti vse sledove upora zoper Jehovovo suverenost. (Razodetje 2:26, 27) Kot drugotni del duhovnega Abrahamovega semena bodo pomagali blagoslavljati ljudi iz vseh narodov s popolnim življenjem. (Rimljanom 8:17–21) Kako dragoceno dediščino imajo! (Efežanom 1:16–18)

17. Katere vidike svoje dediščine uživajo maziljeni kristjani, dokler so še za zemlji?

¹⁷ Toda za Jezusove maziljene sledilce dediščina ni omejena le na prihodnost. Jezus jim je, kakor ni mogel nihče drug, pomagal spoznati Jehova, edinega pravega Boga. (Matevž 11:27; Janez 17:3, 26) Z besedami in zgledom jih je poučil, kaj pomeni ‚zaupati v [Jehova]‘ (SSP) in kaj spada k poslušnosti njemu. (Hebrejcem 2:13; 5:7–9) Jezus jim je zaupal resnico glede Božjega namena in jim zagotovil, da jih bo sveti duh vodil do tega, da bodo ta namen še bolje razumeli. (Janez 14:24–26) V um in srce jim je vtisnil pomembnost Božjega kraljestva. (Matevž 6:10, 33) Zaupal pa jim je tudi nalogo, da pričujejo in pridobivajo v učence ljudi v Jeruzalemu, Judeji, Samariji ter do skrajnih mej sveta. (Matevž 24:14; 28:19, 20; Dejanja 1:8, SSP)

Dragocena dediščina za veliko množico

18. Kako se Jehovova obljuba, da bodo po Abrahamovem »semenu« blagoslovljeni vsi narodi, izpolnjuje danes?

¹⁸ Celotno število duhovnega Izraela, ‚male črede‘ kraljestvenih dedičev, je bilo verjetno že zbrano. (Lukež 12:32) Jehova sedaj že desetletja usmerja pozornost na zbiranje velike množice drugih ljudi iz vseh narodov. Tako se Jehovova obljuba Abrahamu, da bodo po njegovem ‚semenu‘ blagoslovljeni vsi narodi, izpolnjuje v velikem obsegu. Radostno je, da ti blagoslovljeni posamezniki prav tako opravljajo sveto službo Jehovu in priznavajo, da je njihova rešitev odvisna od vere v Božje jagnje, Jezusa Kristusa. (Razodetje 7:9, 10) Ali ste sprejeli Jehovovo ljubeče povabilo, da bi bili del te srečne skupine?

19. Katero dediščino pričakujejo tisti ljudje izmed narodov, ki so sedaj blagoslovljeni?

¹⁹ Katero dragoceno dediščino Jehova ponuja tistim, ki niso del male črede? Ne, ne ponuja jim dediščine v nebesih. Ponuja jim dediščino, ki bi jo Adam lahko zapustil svojim potomcem, namreč obet na popolno večno življenje v raju, ki bo postopoma obdal vso zemljo. To bo svet, v katerem »smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več.« (Razodetje 21:4) Božja navdihnjena Beseda torej govori vam: »Upaj v  GOSPODA in delaj dobro, prebivaj v deželi [na zemlji, NW] in goji zvestobo. In razveseljuj se v GOSPODU, in on ti dá, česar želi srce tvoje. Še malo namreč, in brezbožnika ne bo več [. . .] Krotki pa bodo podedovali deželo [zemljo, NW] in se radovali v obilosti miru. Pravični podedujejo deželo [zemljo, NW] in prebivali bodo večno v njej.« (Psalm 37:3, 4, 10, 11, 29)

20. Kako ‚druge ovce‘ uživajo velik del duhovne dediščine maziljenih kristjanov?

²⁰ Jezusove ‚druge ovce‘ prejmejo dediščino na zemeljskem področju nebeškega Kraljestva. (Janez 10:16a) Čeprav ne bodo v nebesih, so deležni velikega dela duhovne dediščine, ki jo uživajo maziljenci. Druge ovce prejmejo razumevanje dragocenih obljub, ki so zapisane v Božji Besedi, po skupini maziljencev, po ‚zvestem in preudarnem sužnju‘ (NW). (Matevž 24:45–47; 25:34) Maziljenci skupaj z drugimi ovcami poznajo in častijo edinega pravega Boga, Jehova. (Janez 17:20, 21) Skupaj se zahvaljujejo Bogu za Jezusovo žrtev, ki pokriva grehe. Skupaj služijo kot ena čreda pod enim Pastirjem, Jezusom Kristusom. (Janez 10:16b) Vsi so del ene ljubeče, vsesvetovne bratovščine. Skupaj imajo prednost biti Priče za Jehova in njegovo Kraljestvo. Da, če ste posvečen in krščen Jehovov služabnik, potem vse to spada k vaši duhovni dediščini.

21., 22. Kako lahko vsakdo od nas pokaže, da ceni svojo duhovno dediščino?

 ²¹ Kako dragocena je ta duhovna dediščina vam? Ali jo cenite dovolj, da vam postane izpolnjevanje Božje volje najpomembnejša stvar v vašem življenju? Ali v dokaz tega upoštevate nasvete njegove Besede in njegove organizacije, da ste redno prisotni na vseh shodih krščanske občine? (Hebrejcem 10:24, 25) Ali ima ta dediščina za vas tolikšno vrednost, da vztrajno služite Bogu kljub nadlogam? Ali jo cenite dovolj, da vas utrdi, da se uprete vsakršni skušnjavi, ki bi vas lahko vodila do tega, da bi to dediščino zapravili?

²² Vsakdo od nas naj ceni duhovno dediščino, ki nam jo je dal Bog. Medtem ko imamo pogled trdno uperjen v prihajajoči raj, karseda sodelujmo v duhovnih prednostih, ki nam jih Jehova sedaj podeljuje. S tem ko resnično gradimo naše življenje na odnosu z Jehovom, prepričljivo dokazujemo, kako nam je v resnici dragocena naša od Boga dana dediščina. Bodimo med tistimi, ki razglašajo: »Poviševati te hočem, Bog moj in Kralj, in slaviti ime tvoje vedno in vekomaj.« (Psalm 145:⁠1)

Kako bi pojasnili?

• Kakšno dediščino bi nam zapustil Adam, če bi bil zvestovdan Bogu?

• Kako so Abrahamovi potomci gledali na dediščino, ki jim je bila na voljo?

• Kaj spada k dediščini Kristusovih maziljenih sledilcev?

• Kaj je dediščina velike množice in kako lahko ta pokaže, da jo resnično ceni?

[Vprašanja]

[Slike na strani 20]

Abrahamovim potomcem je bila obljubljena dragocena dediščina

[Slika na strani 23]

Ali cenite svojo duhovno dediščino?