Klic na pomoč

»BOG me je pozabil!« je vzkliknila neka Brazilka. Po nenadni smrti moža se ji je zdelo, da njeno življenje nima več smisla. Ali ste že kdaj skušali tolažiti koga, ki je bil tako potrt ali je morda klical na pomoč?

Nekateri postanejo tako obupani, da končajo svoje življenje, in med njimi je veliko mladih. Po besedah iz časopisa Folha de S. Paulo neka študija v Braziliji kaže, da se je »število samomorov med mladimi povečalo za 26 odstotkov«. Razmislite denimo o primeru Walterja *, mladeniča iz São Paula. Ni imel staršev, doma, zasebnosti, niti prijateljev, na katere bi se lahko zanesel. Da bi svoji bedi naredil konec, se je odločil skočiti z mosta.

Edna, mati samohranilka, je že imela dva otroka, ko je spoznala drugega moža. Čez samo mesec dni so začeli živeti skupaj na domu njegove matere, ki se je ukvarjala s spiritizmom in je bila alkoholičarka. Edna je rodila še enega otroka, začela čezmerno uživati alkohol in postala tako potrta, da si je skušala vzeti življenje. Nazadnje je izgubila skrbništvo nad svojimi otroki.

Kaj pa starejši ljudje? Maria se je običajno rada šalila in je bila zgovorna. Ko pa je bila starejša, jo je pričelo skrbeti zaradi svoje službe bolniške sestre. Bala se je namreč, da bi naredila napake. Postala je potrta. Skušala se je sama ozdraviti, nato pa je poiskala zdravniško pomoč in zdelo se je, da ji je predpisano zdravljenje pomagalo. Ko pa je pri 57 letih izgubila službo, se je je polastila takšna potrtost, da ni videla izhoda. Maria je začela razmišljati o samomoru.

»Približno 10 odstotkov depresivnih ljudi skuša narediti samomor,« pravi profesor José Alberto Del Porto z Univerze v São Paulu. »Težko je verjeti, da več ljudi umre zaradi samomora kakor umora, toda to je žalostno dejstvo,« poroča ameriški minister za zdravstvo dr. David Satcher.

Poskus samomora je včasih pravzaprav klic na pomoč. In družinski člani ter prijatelji bi gotovo želeli prav ukrepati do nekoga, ki je  izgubil upanje. Seveda mu ne bo pomagalo govoriti nekako tako: »Nehaj se smiliti samemu sebi«, »Veliko ljudi je na slabšem, kakor si ti« ali »Vsak od nas ima kdaj pa kdaj slab dan«. Zakaj namesto tega ne bi bili pravi prijatelji in dobri poslušalci? Da, skušajte pomagati obupanemu videti, da je življenje vredno živeti.

Francoski pisatelj Voltaire je napisal: »Človek, ki se danes v napadu melanholije ubije, bi želel živeti, če bi počakal še kak teden.« Kako lahko torej ljudje v obupu spoznajo, da je vredno živeti?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 3]

Vse več mladih in odraslih naredi samomor

[Slika na strani 4]

Kako lahko pomagate komu, ki je izgubil upanje?