Mi smo izmed tistih, ki verujejo

Oznanjevanje Božjega kraljestva na otokih Fidžija

JEZUS KRISTUS je nekoč govoril o dveh poteh. Ena je široka in vodi v smrt. Druga je ozka, vendar vodi v življenje. (Matevž 7:13, 14) Bog Jehova je za to, da bi ljudem dal možnost izbrati si pravo pot, namenil, da se dobra novica o Kraljestvu oznanjuje po vsem svetu. (Matevž 24:14) Tako torej ljudje vsepovsod slišijo kraljestveno sporočilo in nekateri se odločijo za življenje, s tem ko postanejo eni izmed tistih, »ki verujejo in tako rešijo dušo«. (Hebrejcem 10:39, SSP) Vabimo vas, da si preberete, kako so se za življenje odločili nekateri na Fidžiju in drugih bližnjih otokih Južnega Tihega oceana.

Zaupali so v Jehova

Mere je kraljestveno sporočilo prvič slišala še kot šolarka leta 1964. Ker je živela v samoti na nekem oddaljenem otoku, z Jehovovimi pričami ni imela veliko stikov. Vendar si je nazadnje le lahko pridobila točno biblijsko spoznanje. Takrat je že bila poročena z možem, ki je bil rodovni poglavar v svoji vasi. Ker se je odločila živeti po biblijskih načelih, so mož in sorodniki z njo ravnali surovo, sovaščani pa prezirljivo. Kljub temu se je 1991. leta krstila.

Kmalu zatem se je Merin mož Josua omehčal in celo prisedel k biblijskim pogovorom, ki jih je Mere imela s svojimi otroki. Nehal je obiskovati metodistično cerkev. Kot poglavar pa je še vedno vodil tedenske vaške sestanke. Ker je bila metodistična cerkev bistveni del vaškega življenja na Fidžiju, Josua v očeh meščanov ni bil zvestovdan. Krajevni pastor je zato Josua nagovarjal, naj se vrne k prejšnji veri.

Josua je pogumno zatrdil, da so se on in njegova družina že odločili in so odločeni častiti Boga Jehova »v duhu in resnici«. (Janez 4:24) Na naslednjem sestanku je najvišji poglavar odločil, da se odpravi Josua in njegovo družino iz vasi kot izobčence. Dali so jim sedem dni, da zapustijo otok in svojo hišo, zemljo in svoj pridelek – da, vse, kar so imeli za življenje.

Josuu in njegovi družini so priskočili na pomoč duhovni bratje in sestre na drugem otoku ter jim pomagali najti prebivališče in zemljo, da so lahko gojili pridelek. Josua in njegov najstarejši sin sta sedaj krščena, drug sin pa služi kot nekrščeni oznanjevalec dobre novice. Mere se je pred kratkim prijavila, da bi redno pionirala (polnočasna kraljestvena oznanjevalka). Zaradi odločitve, da bosta služila Jehovu, sta izgubila položaj in gmotne dobrine, toda to tako kot apostol Pavel štejeta za nič v primerjavi s tem, kar sta pridobila. (Filipljanom 3:8)

Odločitev po vesti

To, da se nekdo odloči ravnati po biblijsko šolani vesti, zahteva vero in pogum. Prav gotovo to drži pri novokrščeni Suraang, mladenki s Tarawe, enega od otokov Kiribati. Suraang je zaprosila, ali bi jo lahko oprostili sodelovanja pri enem vidiku njenega dela bolniške sestre v bolnišnici. Njena prošnja ni bila ugodno rešena in nazadnje so jo poslali na neki samoten otok, kjer naj bi skrbela za majhno zdravstveno ustanovo in tako bila odrezana od drugih sovernikov.

 Na tistem otoku je običaj, da vsi novodošli darujejo daritev tamkajšnjemu »duhu«. Ljudje verjamejo, da jih bo sicer doletela smrt. Ker Suraang ni dovolila, da bi zanjo in za njeno družbo napravili to malikovalsko dejanje, so vaščani čakali, da jo bo užaljeni duh zadušil. Ko se niti Suraang niti njeni družbi ni zgodilo nič žalega, so se ji odprle mnoge priložnosti za odlično pričevanje.

Toda za Suraang preizkušenj še ni bilo konec. Nekaterim otoškim mladeničem je bilo v izziv zapeljevati mlade obiskovalke. Toda Suraang se je ubranila njihovih poskusov zbližanja in ostala značajna do Boga. Pravzaprav je kljub svoji 24-urni pripravljenosti, da jo pokličejo kot bolničarko, zmogla služiti kot redna pionirka.

Ko se je Suraang pripravljala, da zapusti otok, so njej v čast priredili gostijo, in pred tem so vaški starešine izjavili, da je bila prva prava misijonarka pri njih. Zaradi svoje trdne odločenosti za biblijska načela so se drugi na tem otoku ugodno odzvali na kraljestveno sporočilo.

Fizični izzivi

Nekatere vasi so samotne, kar pomeni, da si mora Jehovovo ljudstvo zelo prizadevati pri sodelovanju v strežbi in obiskovanju krščanskih shodov. Razmislite o zgledu štirih krščenih Prič – enega moškega in treh žensk – ki za potovanje na shode in z njih porabijo več ur. Na svoji pešpoti prečkajo tri reke v vsako smer. Kadar je voda visoka, jo najprej preplava brat in vleče velik kuhinjski lonec, v katerem so torbe, knjige in obleke za shod. Nato splava nazaj pomagat trem sestram.

Druga skupinica, ki shode obiskuje na oddaljenem otoku Nonouti v Kiribatih, se spoprijema z drugačnimi izzivi. V hiši, kjer se sestajajo, je lahko le sedem oziroma osem ljudi. Drugi navzoči sedijo zunaj in gledajo noter skozi stene iz žične ograje. Shajališče je popolnoma razkrito pogledom drugih vaščanov, ki prihajajo iz svojih impresivnih cerkva in gredo vanje. Jehovovi služabniki se seveda zavedajo, da so v Božjih očeh resnično dragoceni ljudje, in ne stavbe. (Hagaj 2:7) Na otoku je krščena sestra, ki je starejša in ne more daleč hoditi. Vendar ji v strežbi pomaga mladenka, nekrščena oznanjevalka, ki jo potiska okrog v ročnem vozičku. Kako zelo cenita resnico!

Več kot 2100 oznanjevalcev, ki služijo na otokih Fidžija, je odločenih še naprej objavljati dobro novico o Božjem kraljestvu. In prepričani so, da bodo še mnogi postali eni izmed tistih, »ki verujejo in tako rešijo dušo«.

[Zemljevid na strani 8]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Avstralija

Fidži