Ponižni Josija je užival Jehovovo naklonjenost

PETLETNEGA judovskega princa Josija je najbrž strah. Njegova mati Jedida žaluje. Joče zato, ker je umrl Josijev ded, kralj Manasej. (2. kraljev 21:18)

Sedaj bo v Judu kraljeval Josijev oče Amon. (2. letopisov 33:20) Dve leti kasneje (659 pr. n. š.) Amona umorijo njegovi služabniki. Ljudstvo pobije zarotnike in na prestol postavijo mladega Josija. (2. kraljev 21:24; 2. letopisov 33:25) Zaradi mnogih oltarjev, ki so jih ljudje med Amonovo vlado imeli na strehah in se pred njimi klanjali lažnim bogovom, se je Josija privadil vonju kadila, ki je polnil jeruzalemski zrak. Videti je bilo poganske duhovnike, kako hodijo naokrog, in častilce – celo nekatere, ki so trdili, da častijo Jehova – kako prisegajo pri bogu Malkomu. (Zefanija 1:1, 5)

Josija ve, da je Amon ravnal brezbožno, ko je častil krive bogove. Judovski mladi kralj tudi bolje doume oznanila Božjega preroka Zefanija. Ko dopolni 15 let (652 pr. n. š.), kraljuje že osmo leto in je odločen upoštevati Zefanijeve besede. Še kot fant začne iskati Jehova. (2. letopisov 33:21, 22; 34:3)

Josija se spusti v akcijo!

Minejo štiri leta in Josija začne iz Juda ter Jeruzalema čistiti krivo religijo (648 pr. n. š.). Uničuje podobe, Ašere in kadilne oltarje, ki so jih uporabljali pri čaščenju Baala. Podobe lažnih bogov zdrobijo v prah, tega pa nato raztresejo po grobovih tistih, ki so jim žrtvovali. Oltarje, ki so jih rabili za nečisto čaščenje, oskrunijo in nato porušijo. (2. kraljev 23:8–14)

Josijevo čiščenje je v polnem razmahu, ko pride v Jeruzalem Jeremija, sin levitskega duhovnika (647 pr. n. š.). Bog Jehova je mladega Jeremija določil za svojega preroka in ta zares odločno razglaša Jehovovo sporočilo proti krivi veri! Josija je bil približno enake starosti kot Jeremija. Ljudstvo pa kljub Josijevemu pogumnemu čiščenju in Jeremijevim neustrašnim oznanilom hitro zopet zapade v krivo čaščenje. (Jeremija 1:1–10)

Neprecenljivo odkritje!

Mine približno pet let. Petindvajsetletni Josija vlada že kakih 18 let. K sebi pokliče pisarja Safana, mestnega poglavarja Maaseja in letopisca Joaha. Kralj zapove Safanu: ‚Velikemu duhovniku Hilkiju povej, naj vzame denar, ki so ga zbrali varuhi ob vratih templja od ljudstva, in ga izroči delavcem, da lahko popravijo GOSPODOVO hišo.‘ (2. kraljev 22:3–6; 2. letopisov 34:8)

Popravljalci templja marljivo delajo že od ranega jutra. Josija je prav gotovo hvaležen Jehovu, da delavci popravljajo škodo, ki so jo nekateri njegovi pokvarjeni predniki naredili Božji hiši. Ko delo napreduje, pride Safan, da bi mu poročal o stvareh. Toda kaj je to? Safan drži neki zvitek! Razloži, da je veliki duhovnik Hilkija  našel »knjigo postave GOSPODOVE, dane po Mojzesu«. (2. letopisov 34:12–18) Kakšno odkritje: gotovo izvirnik postave!

Josija željno prisluhne vsaki besedi te knjige. Medtem ko Safan bere, skuša kralj ugotoviti, kako se vsaka zapoved nanaša nanj in na ljudstvo. Posebno velik vtis nanj naredi knjiga s tem, kako poudarja pravo čaščenje ter napove nadloge in pregnanstvo, do česar bo prišlo, če se bo ljudstvo zapletlo v krivo vero. Sedaj spozna, da niso izpolnjevali vseh Božjih zapovedi, zato si raztrga oblačila ter Hilkiju, Safanu in drugim ukaže: ‚Vprašajte Jehova glede besed te knjige; kajti velik je srd GOSPODOV, ki se je vnel zoper nas, ker naši očetje niso poslušali besed te knjige.‘ (2. kraljev 22:11–13; 2. letopisov 34:19–21)

Predaja Jehovove besede

Josijevi sli gredo k prerokinji Huldi v Jeruzalem in se vrnejo s poročilom. Hulda jim preda Jehovovo besedo, ki naznanja, da bodo nesreče, zapisane v najdeni knjigi, odpadniški narod res doletele. Ker pa se je Josija ponižal pred Bogom Jehovom, mu ne bo treba gledati te nesreče. Zbran bo k svojim očetom in v miru pokopan. (2. kraljev 22:14–20; 2. letopisov 34:22–28)

Ali je bila Huldina prerokba točna, glede na to, da je Josija umrl v boju? (2. kraljev 23:28–30) Da, kajti ‚mir‘, v katerem je bil zbran v svoj grob, je bil povsem drugačen od »nesreče«, ki naj bi prišla nad Juda. (2. kraljev 22:20; 2. letopisov 34:28) Josija je umrl pred to nesrečo, ki se je zgodila med letoma 609 in 607 pr. n. š., ko so Babilonci oblegali in uničili Jeruzalem. In ‚biti zbran k svojim očetom‘ nujno še ne izključuje nasilne smrti. Temu primerljiv izraz se prav tako uporablja v povezavi z nasilno in nenasilno smrtjo. (5. Mojzesova 31:16; 1. kraljev 2:10; 22:34, 40)

Pravo čaščenje napreduje

Josija zbere Jeruzalemčane v templju in jim bere »vse besede knjige zaveze«, ki so jo našli v Jehovovi hiši. Nato sklene zavezo, »da bo hodil za GOSPODOM in izpolnjeval zapovedi njegove in pričevanja njegova in postave njegove iz vsega srca in iz vse duše, da ostanejo veljavne te zaveze besede, ki so zapisane v tej knjigi«. Vse ljudstvo stopi v to zavezo. (2. kraljev 23:1–3)

Kralj Josija se sedaj loti naslednje in očitno silovitejše kampanje proti malikovalstvu. V Judu odpusti duhovnike tujih bogov. Levitski duhovniki, ki so se vpletali v nečisto čaščenje, izgubijo prednost služiti pri Jehovovem oltarju in višave, ki so jih zgradili med vlado kralja Salomona, napravijo neprimerne za čaščenje. Čiščenje obsega tudi področje nekdanjega desetrodovnega Izraelovega kraljestva, ki so ga prej porazili Asirci (740 pr. n. š.).

Josija v izpolnitev besed, ki jih je 300 let pred tem izgovoril neimenovani »mož Božji«, sežge kosti Baalovih duhovnikov na oltarju, ki ga je v Betelu postavil kralj Jeroboam I. Tam in v drugih mestih odstranijo višave, malikovalske duhovnike pa žrtvujejo prav na tistih oltarjih, pri katerih so ti nekoč službovali. (1. kraljev 13:1–4; 2. kraljev 23:4–20)

Veliko praznovanje pashe

Josijeva dejanja v prid širjenja čistega čaščenja Bog podpira. Kralj je Bogu hvaležen, da ljudstvo za časa njegovega življenja ‚ne odstopi od GOSPODA, očetov svojih Boga‘. (2. letopisov 34:33) In kako bi Josija mogel pozabiti sijajen dogodek, ki se je zgodil v 18. letu njegovega vladanja?

Kralj ljudstvu zapove: »Praznujte pasho GOSPODU, Bogu svojemu, kakor je pisano v tej [nedavno najdeni] knjigi zaveze.« (2. kraljev 23:21) Josija se veseli, ko vidi odličen odziv. Sam za to obhajanje prispeva 30.000 pashalnih živali in 3000 glav goveda. Kakšna pasha! Po svojih daritvah, dobro načrtovanih pripravah in številu častilcev prekaša vse pashe, kar so jih praznovali od dni preroka Samuela. (2. kraljev 23:22, 23; 2. letopisov 35:1–19)

 Ob smrti močno objokovan

Josija preostala leta svojega 31-letnega kraljevanja (659–629 pr. n. š.) vlada kot dober kralj. Proti koncu svojega vladanja izve, da faraon Neko namerava iti preko Juda, da bi pri Karkemišu ob Evfratu prestregel babilonske vojske in tako pomagal asirskemu kralju. Josija se iz neznanega razloga odpravi, da bi se vojskoval z Egipčanom. Neko mu po slih pošlje naslednje sporočilo: »Nehaj se vtikati v boj z Bogom, ki je z menoj, da te ne pokonča.« Toda Josija se preobleče in skuša odvrniti Egipčane pri Megidu. (2. letopisov 35:20–22)

Kakšna škoda za judovskega kralja! Sovražnikovi lokostrelci zadenejo svojo tarčo in Josija zapove služabnikom: »Peljite me stran, kajti hudo sem ranjen.« Josija umaknejo z njegovega bojnega voza, ga položijo na drugega in odpeljejo proti Jeruzalemu. Tam ali na poti v mesto Josija izdihne. »Umrl je, in bil je pokopan v grobovih očetov svojih,« pravi navdihnjeno poročilo. »In ves Juda in Jeruzalem je žaloval po Josiju.« Jeremija je o njem sestavil pesem in odtlej ga opevajo v žalostinkah ob posebnih priložnostih. (2. letopisov 35:23–25)

Da, ko se je kralj Josija šel bojevat proti Egipčanom, je naredil obžalovanja vredno napako. (Psalm 130:3) Vendar si je s svojo ponižnostjo in odločnostjo za pravo čaščenje pridobil Božje odobravanje. Kako dobro Josijevo življenje kaže, da je Jehova naklonjen svojim vdanim služabnikom, ki imajo ponižno srce! (Pregovori 3:34; Jakob 4:6)

[Slika na strani 29]

Mladi kralj Josija je iskreno iskal Jehova

[Slika na strani 31]

Josija je uničil višave in pospeševal pravo čaščenje