Življenjska zgodba

Blagoslovljena s posebno dediščino

PRIPOVEDUJE CAROL ALLEN

Bila sem sama in v rokah stiskala svojo lepo novo knjigo. Grabil me je strah in po obrazu so mi tekle solze. Navsezadnje sem bila samo sedemletno dekletce, izgubljeno v tujem mestu, okrog mene pa je bilo desettisoče ljudi!

PRED kratkim, torej 60 let zatem, so me spet preplavili živi spomini na ta dogodek iz otroštva, sprožili pa so se, ko sva z možem Paulom obiskala krasno Watchtowerjevo izobraževalno središče v Pattersonu v New Yorku. Njega so tja povabili v drugi razred šole za potujoče nadzornike Jehovovih prič.

Ko sva se ozirala po s soncem obsijani sprejemni dvorani, sem opazila veliko razstavo z naslovom »ZBOROVANJA«. Nekako na sredini je bila stara črno-bela fotografija otrok, kako navdušeno mahajo z izvodi knjige iz mojega otroštva! Hitro sem prebrala napis ob sliki: »1941 – Ob začetku dopoldanskega programa v St. Louisu v Missouriju se je na glavni areni nasproti odra zbralo 15.000 otrok med 5-im in 18-im letom starosti. [. . .] Brat Rutherford je objavil izid nove knjige Children [Otroci].«

Vsak otrok je dobil svojo knjigo. Otroci so se nato vrnili na sedeže k svojim staršem, vsi razen mene. Izgubila sem se! Neki prijazen vratar me je dvignil, postavil na visoko prispevčno skrinjico in mi rekel, naj poiščem koga poznanega. Zaskrbljeno sem se razgledovala po množici, ki se je valila navzdol po širokem stopnišču. Na vsem lepem se je pojavil domač obraz! »Stric Bob! Stric Bob!« Našli so me! Bob Rainer me je nesel k mojim čakajočim zaskrbljenim staršem.

 Zgodnji dogodki, ki so oblikovali moje življenje

Ko sem gledala to razstavo, se je v meni prebudila poplava spominov o dogodkih, ki so mi oblikovali življenje in privedli do tega, da sva sedaj bila z možem v prijetnih Pattersonovih stavbah. Misli so se mi obrnile k dogodkom izpred več kot sto let, k temu, kar sem slišala zlasti od svojih starih staršev in staršev.

Decembra leta 1894 se je neki polnočasni strežnik Preučevalcev Biblije, kakor so bili takrat znani Jehovove priče, oglasil pri mojem dedku po očetovi strani, Claytonu J. Woodworthu, na njegovem domu v Scrantonu v Pensilvaniji, ZDA. Clayton se je šele pred kratkim poročil. Napisal je pismo predsedniku Watch Tower Bible and Tract Society, Charlesu Taze Russllu, ki je bilo objavljeno v angleški izdaji Stražnega stolpa, 15. junija 1895. Pojasnil je:

»Sva mlad zakonski par, ki že približno deset let pripada nominalni cerkvi; toda prepričana sva, da sedaj stopava iz njene teme v luč novega dne, ki se svita posvečenim otrokom Najvišjega. [. . .] Veliko preden sva spoznala drug drugega, sva si iskreno želela služiti Gospodu, če bi bila njegova volja, kot misijonarja na področju v tujini.«

Pozneje, leta 1903, sta k sreči prisluhnila biblijskemu sporočilu tudi Sebastian in Catherine Kresge, moja prastarša po materini strani, ki sta živela na veliki farmi v lepem hribovju Pocono Mountains v Pensilvaniji, kamor sta Watchtowerjeva predstavnika prinesla to sporočilo. Tam sta živeli tudi njuni hčeri, Cora in Mary, s svojima možema, Washingtonom in Edmundom Howllom. Watchtowerjeva predstavnika Carl Hammerle in Ray Ratcliffe sta pri njih stanovala ves teden in jih učila o mnogih stvareh. Vseh šest družinskih članov je poslušalo, preučevalo in kmalu so postali goreči Preučevalci Biblije.

Še istega leta, 1903, sta Cora in Washington Howell imela hčer po imenu Catherine. To, kako se je ona nazadnje poročila z mojim očetom, Claytonom J. Woodworthom ml., je zanimiva in, mislim, tudi pomenljiva zgodba. Odkriva ljubeč vpogled in starševsko skrb mojega starega očeta, Claytona J. Woodwortha st.

Moj oče prejme ljubečo pomoč

Moj oče, Clayton mlajši, se je rodil v Scrantonu leta1906, približno 80 kilometrov stran od Howllove farme. V tistih zgodnjih letih se je ded Woodworth dodobra seznanil s Howllovo številno družino, pri kateri je bil pogosto deležen njihove legendarne gostoljubnosti. Veliko je pomagal tamkajšnji občini Preučevalcev Biblije. Deda so sčasoma prosili, da bi opravil poroke treh Howllovih sinov in misleč na sinovo dobro, se je dogovoril, da ga je vzel s seboj na vsako od teh porok.

Oče takrat ni dejavno sodeloval v strežbi Preučevalcev Biblije. Res je vozil deda na strežniške obiske, toda kljub njegovim spodbudam sam ni dejavno sodeloval. Pri njem je tedaj zanimanje za glasbo izpodrinilo vse drugo in nameraval je narediti poklicno kariero.

Catherine, hči Core in Washingtona Howlla, se je prav tako spopolnila v glasbi, igrala in poučevala je klavir. Toda prav ko se ji je odpirala  poklicna kariera, je težnje za tem potisnila vstran in začela sodelovati v polnočasni strežbi. Ded se ne bi mogel spomniti boljše tovarišice svojemu sinu – vsaj z mojega gledišča! Oče se je krstil in se čez šest mesecev, junija 1931, poročil z mojo mamo.

Ded je bil vedno ponosen na glasbene sposobnosti svojega sina. Bil je presrečen, ko so očeta zaprosili, da bi vadil z jedrom velikega zborovalnega orkestra za mednarodno zborovanje leta 1946 v Clevelandu, Ohio. V naslednjih letih je oče vodil orkester na številnih drugih zborovanjih Jehovovih prič.

Dedov sodni proces in življenje v zaporu

V sprejemni dvorani v Pattersonu sva s Paulom naletela tudi na razstavo, na kateri je slika, ki jo lahko vidimo na naslednji strani. Takoj sem jo prepoznala, saj mi je eno poslal že ded pred dobrimi 50 leti. On stoji čisto na desni.

Med histerijo patriotizma okrog prve svetovne vojne so teh osem Preučevalcev Biblije, tudi Josepha F. Rutherforda (sedi na sredi), predsednika Watch Tower Society, po krivici zaprli in jih pridržali brez varščine. Obtožbe proti njim so se osredinjale na izjave v sedmem zvezku zbirke Studies in the Scriptures, ki je nosil naslov The Finished Mystery. Izjave so si nepravilno razlagali kot odvračanje od sodelovanja Združenih držav v prvi svetovni vojni.

Charles Taze Russell je v večletnem obdobju napisal prvih šest zvezkov Studies in the Scriptures, vendar je umrl, preden je napisal sedmega. Njegove zapiske so tako dali dedu ter še enemu Preučevalcu Biblije, in onadva sta napisala sedmi zvezek. Ta je izšel pred koncem vojne leta 1917. Na sodnem procesu so deda in večino drugih obsodili za vsako od štirih točk obtožnice na dvajset let zapora, s tem da naj bi vse kazni prestajali sočasno.

Napis k sliki v sprejemni dvorani v Pattersonu pojasnjuje: »Devet mesecev po izreku sodbe proti Rutherfordu in tovarišem – in po koncu vojne – je 21. marca 1919 pritožbeno sodišče odredilo varščino za vseh osem obtožencev in 26. marca so jih v Brooklynu izpustili proti varščini 10.000 ameriških dolarjev za vsakega. Petega maja 1920 so J. F. Rutherforda in druge oprostili obtožb.«

 Osmerica je po izreku obsodilne sodbe, toda še preden so jih poslali v zvezno kaznilnico v Atlanto, Georgio, prvih nekaj dni preživela v zaporu na Raymondovi ulici v Brooklynu, New York. Od tam je ded v pismu opisoval, kako so ga dali v celico, veliko 1,8 krat 2,4 metra, »sredi nepopisne umazanije in nereda«. Opazil je: »Imaš goro časopisov in, če jih sprva nameravaš jemati zlahka, kmalu prideš do spoznanja, da so ti časopisi, milo in krpa za umivanje tvoja edina možnost za čistočo in samospoštovanje.«

Ded je vseeno obdržal svoj smisel za humor in zapor imenoval »Hôtel de Raymondie«, s pripisom: »Od tu bom šel, čim mi tu poteče rezervacija.« Opisoval je tudi svoje sprehode po dvorišču. Ko se je nekoč za trenutek ustavil, da bi se dal počesati, mu je neki žepar skušal izvleči žepno uro, toda, kot je napisal: »Verižica se je raztrgala in uro sem obdržal.« Ko sem leta 1958 obiskala Betel v Brooklynu, me je Grant Suiter, takrat tajnik in blagajnik Watch Tower Society poklical k sebi v pisarno in mi dal to uro. Še vedno jo čuvam kot zaklad.

Vpliv na očeta

Ko so dedka leta 1918 po krivici zaprli, je bil oče star šele 12 let. Babica je zaprla vrata svoje domačije ter se preselila z njim k svoji materi in njenim trem sestram. Babičino dekliško ime je bilo Arthur in družina je ponosno govorila, da je bil eden od njihovih sorodnikov, Chester Alan Arthur, 21. predsednik Združenih držav.

Potem, ko so dedka Woodwortha obsodili na dolgo zaporno kazen zaradi domnevnih zločinov proti Združenim državam, so Arthurjevi očitno menili, da je onečastil njihovo družinsko ime. Za očeta je to bil čustveno boleč čas. Morda je tako ravnanje prispevalo k temu, da se je sprva obotavljal sodelovati v javni strežbi.

Ded se je po izpustitvi iz zapora preselil z družino v veliko, z mavcem ometano hišo na Quincyjevo ulico v Scrantonu. Kot otrok sem jo dobro poznala in prav tako babičin krasni porcelan. Imenovali smo ga svete posode, ker jih ni smel pomivati nihče drug razen babice. Po babičini smrti leta 1943 je mama pogosto rabila to lepo posodo, ko je vabila v goste.

Marljiv v kraljestveni službi

V Pattersonu sem nekoč drugič naletela na sliko brata Rutherforda, kako je govoril na zborovanju 1919. leta v Cedar Pointu v Ohiu. Tam je vse spodbudil, naj goreče razglašajo Božje kraljestvo in ponujajo novo revijo, Zlati vek, katere izid so objavili na tem zborovanju. Deda so postavili za njenega odgovornega urednika in članke je zanjo pisal še v 1940-ih letih, tik preden je umrl. Leta 1937 so revijo preimenovali v Tolažba in leta 1946 v Prebudite se!.

Ded je pisal doma v Scrantonu in v glavnem Watchtowerjevem središču kakih 240 kilometrov stran v Brooklynu, pri čemer je vsakič na enem kraju preživel po dva tedna. Oče se spominja, kako je dedov pisalni stroj mnogokrat ropotal še ob petih zjutraj. Resno pa je jemal tudi odgovornost sodelovanja v dejavnosti javnega oznanjevanja. Pravzaprav je narisal kroj za telovnik, ki je imel velike notranje žepe za biblijsko literaturo. Moja 94-letna teta Naomi Howell še vedno ima enega. Oblikoval je tudi aktovko za ženske.

 Nekoč je dedu partner pri strežbi po nekem živahnem biblijskem pogovoru rekel: »C. J., nekaj si ga polomil.«

»Kaj pa?« je vprašal ded. Pregledal je svoj telovnik. Oba žepa sta bila prazna.

»Pozabil si ponuditi naročnino na Zlati vek.« Pošteno sta se nasmejala temu, kako je odgovorni urednik pozabil ponuditi svojo revijo.

Spomini na odraščanje

Spominjam se, kako sem kot otrok sedela v dedovem naročju, imela svojo majhno roko v njegovi, on pa mi je pripovedoval »Zgodbo o prstih«. Začel je pri »palcu Petru«, prešel h »kazalcu Klemnu« in pri tem o vsakem prstu povedal kaj posebnega. Nato je pazljivo skrčil vse prste in poučil: »Skupno delo je njihova moč, drug drugemu so v pomoč.«

Ko sta se moja starša poročila, sta se preselila v Cleveland, Ohio, in se tesno spoprijateljila z Edom in Mary Hooper. Njuni družini sta bili Preučevalci Biblije že od preloma stoletja. Starša, stric Ed in teta Mary, kakor sem ju imenovala, so bili neločljivi. Hooperjeva sta izgubila svojo edinko, ko je bila še dojenček, in ko sem torej 1934. leta prišla jaz, sem postala njuna posebna »hči«. Vzgajana v tako duhovno bogatem okolju sem se Bogu posvetila in se krstila, preden sem dopolnila osem let.

K mojim zgodnjim letom je sodilo branje Biblije. Eden od najljubših svetopisemskih odlomkov mi je bil opis življenja v Božjem novem svetu v Izaiju 11:6–9. Prvič sem si celo Biblijo prizadevala prebrati leta 1944, ko sem dobila izvod biblijskega prevoda American Standard Version, ki so ga objavili v posebni izdaji na zborovanju v Buffalu v New Yorku. Kako vznemirljivo je bilo brati ta prevod, v katerem so Božje ime, Jehova, vrnili na njemu pripadajoče mesto, v »Stari zavezi« skoraj 7000-krat!

Konci tedna so bili srečni časi. Starša in Hooperjevi so me jemali s seboj na oznanjevanje na podeželje. Spakirali smo kosilo in ob kakem potoku imeli piknik. Nato smo šli h komu na farmo, na biblijski govor na prostem, na katerega smo povabili vse sosede. Živeli smo preprosto. Razveseljevali smo se kot družine. Številni od teh zgodnjih družinskih prijateljev so pozneje postali potujoči nadzorniki, tudi Ed Hooper, Bob Rainer in njegova sinova. Richard Rainer v spremstvu svoje žene Linde še vedno opravlja to delo.

Posebej srečni časi so bila poletja. Preživljala sem jih na farmi Howllovih skupaj s sestričnama. Leta 1949 se je sestrična Grace poročila z Malcolmom Allenom. Niti sanjalo se mi ni, da se bom leta pozneje omožila z njegovim bratom. Mlajša sestrična Marion je misijonarila v Urugvaju. Leta 1966 se je poročila s Howardom Hilbornom. Obe sestrični sta s svojima soprogoma veliko let služili v svetovnem središču v Brooklynu.

Ded in moje diplomiranje

Ded je bil v mojih višješolskih letih dober dopisovalec. V svoja pisma je prilagal veliko starih družinskih fotografij z zadaj natipkanimi natančnimi podatki ter pripovedoval družinsko zgodovino. Tako sem tudi dobila svoj izvod fotografije o njem in drugih, ki so jih po krivici poslali v zapor.

Proti koncu leta 1951 je ded izgubil glas zaradi raka na grlu. Njegov bister razum je bil nedotaknjen, vendar je moral s seboj nositi beležko, v katero je zapisoval svoje besede. Naš razred na višji šoli naj bi diplomiral sredi diplomskega roka, januarja 1952. Zgodaj decembra sem dedu poslala osnutek za moj govor ob podelitvi diplom. Naredil je nekaj uredniških zaznamkov in nato na zadnjo stran zapisal besedi, ki sta mi segli prav do srca: »Ded radosten.« Svojo zemeljsko pot je končal v 81. letu starosti, 18. decembra 1951. * Še vedno skrbno hranim ta obledeli osnutek tega mojega govora s tistima besedama na zadnji strani.

Takoj po diplomi sem začela pionirsko službo, kot Jehovove priče imenujemo polnočasno oznanjevanje. Leta 1958 sem se udeležila velikanskega zborovanja v New York Cityju, kjer je Jenkijski  stadion in Polo Grounds ob največjem obisku polnilo 253.922 oseb iz 123 držav. Tam sem nekega dne srečala delegata iz Afrike, ki je nosil razpoznavno priponko, na kateri je pisalo »Woodworth Mills«. Ime je pred kakimi 30-imi leti dobil po mojem dedu!

Radostna nad svojo dediščino

Ko sem imela 14 let, je mati zopet začela pionirati. Umrla je 40 let zatem, leta 1988, še vedno pionirka! Oče je sodeloval v pionirskem delu, kadar je mogel. Umrl je devet mesecev pred mamo. Tisti, s katerimi smo preučevali, so postali dragi življenjski prijatelji. Nekateri od njihovih sinov so šli služit v svetovno središče v Brooklyn, drugi pa so se lotili pioniranja.

Leto 1959 je bilo zame prav posebno leto. Takrat so me predstavili Paulu Allenu. Za potujočega nadzornika je bil postavljen leta 1946, ko je diplomiral v sedmem razredu šole Gilead, šole za usposabljanje misijonarjev Jehovovih prič. Ko sva se srečala, ni nobeden od naju vedel, da bo Paul nato dodeljen v Cleveland, Ohio, kjer sem pionirala. Oče ga je imel zelo rad in prav tako mama. Poročila sva se julija 1963 na Howllovi farmi, v krogu najinih družin in z Edom Hooperjem kot predsedujočim. Sanje so se uresničile.

Paul ni nikoli imel lastnega avtomobila. Ko sva odšla iz Clevelanda proti njegovi naslednji dodelitvi, je bilo vsega najinega imetja ravno prav za v moj Volkswagnov hrošč, letnik 1961. Prijatelji so pogosto skočili k nama ob ponedeljkih, kadar sva se selila v drugo občino, da so naju videli, kako nalagava reči. Videti je bila kakor cirkuška predstava, kako so kovčki, aktovke, škatla z arhivom, pisalni stroj in še kaj izginjali v ta majhni avto.

S Paulom sva prepotovala že nešteto kilometrov ter pri tem uživala vzpone in zdržala padce današnjega življenja – vse je bilo opravljeno z močjo, ki jo lahko da samo Jehova. Vsa ta leta so bila srečna, polna ljubezni do Jehova, drug do drugega ter do starih in novih prijateljev. Višek najinega življenja doslej sta bila ta dva meseca, ki sva ju preživela v Pattersonu, kjer se je Paul usposabljal. Ko sem s tolikšne bližine opazovala Jehovovo zemeljsko organizacijo, se mi je še bolj utrdilo prepričanje, ki sem ga dobila kot del svoje dragocene duhovne dediščine: To je zares Božja organizacija. Kakšno veselje je biti že samo njen majčkeni del!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Z Edom Hooperjem malo pred zborovanjem 1941. leta v St. Louisu, kjer sem dobila osebni izvod knjige »Children«

[Slika na strani 26]

Ded leta 1948

[Slika na strani 26]

Na Howllovi farmi, kjer sta se poročila moja starša (v krogu)

[Slika na strani 27]

Osmerica Preučevalcev Biblije, ki so jih po krivici zaprli 1918. leta (ded stoji na skrajni desni)

[Slika na strani 29]

Vsega najinega svetnega imetja je bilo ravno prav za v najin volkswagen

[Slika na strani 29]

Z možem Paulom