Ali je biblijska morala najboljša?

»DRUŽBA potrebuje ogrodje temeljnih vrednot, ki daje varnost in vodstvo njenim članom,« je izjavil neki izkušen nemški pisec in televizijski napovedovalec. To je vsekakor razumljivo. Človeška družba je lahko stabilna in uspešna le, če imajo ljudje trdno podlago široko sprejetih meril, ki dajejo vedeti, kaj je prav oziroma narobe, dobro oziroma slabo. Vprašanje je: Kakšna merila so najboljša za družbo in njene člane?

Če se za merila sprejme moralne vrednote iz Biblije, bi morale te posameznikom pomagati živeti stabilno, srečno življenje. Zato bi v širšem smislu družba ljudi, v kateri spoštujejo te vrednote, postala srečnejša in stabilnejša. Ali je tako? Raziščimo, kaj ima Biblija povedati o dveh pomembnih vprašanjih: zvestobi v zakonu in poštenosti v vsakdanjem življenju.

Držite se svojega zakonskega tovariša

Naš Stvarnik je ustvaril Adama, nato pa za njegovo partnerko še Evo. Njuna zveza je bil prvi zakon v zgodovini in naj bi bila trajno razmerje. Bog je dejal: »Zapusti mož očeta svojega in mater svojo in držal se bo žene svoje.« Kakih 4000 let pozneje je Jezus Kristus ponovil  to zakonsko merilo za vse svoje sledilce. Poleg tega je obsodil zunajzakonska spolna razmerja. (1. Mojzesova 1:27, 28; 2:24; Matevž 5:27–30; 19:5)

Pomembna ključa do srečnega zakona sta po Bibliji ljubezen in spoštovanje med obema partnerjema. Mož, ki je družinski poglavar, bi moral izkazovati nesebično ljubezen tako, da bi si prizadeval za ženino najboljše. Z njo naj bi živel »po spoznanju« in do nje ne bi smel biti ‚osoren‘. Žena naj bi možu skazovala »veliko spoštovanje« (NW). Če zakonska tovariša ravnata po teh načelih, se lahko ogneta večini težav zakonske zveze oziroma jih premagata. Mož se bo hotel držati svoje žene in žena svojega moža. (1. Petrov 3:1–7; Kološanom 3:18, 19; Efežanom 5:22–33)

Ali biblijsko merilo o tem, da se človek zvesto drži zakonca, prispeva k srečnemu zakonu? No, pretehtajte ugotovitve raziskave, ki so jo naredili v Nemčiji. Ljudi so vprašali, kateri dejavniki so pomembni za dober zakon. Na vrhu seznama je bila medsebojna zvestoba. Ali se ne bi strinjali, da so ljudje veliko srečnejši, kadar vedo, da je njihov zakonec zvest?

Kaj, če se pojavijo težave?

Kaj pa, če so med možem in ženo resna nesoglasja? Kaj, če njuna ljubezen ugasne? Ali v takih okoliščinah ni najboljše končati zakona? Ali pa je ravnanje po biblijskem merilu, naj se človek zvesto drži svojega zakonca, še vedno razumno?

Biblijski pisci so priznali, da bodo vsi zakonski pari imeli težave zaradi človeške nepopolnosti. (1. Korinčanom 7:28) Vendar pari, ki se ravnajo po biblijskih moralnih merilih, skušajo odpuščati in skupaj reševati težave. Seveda so okoliščine – kot je prešuštvo ali telesna zloraba – ko lahko kristjan upravičeno razmisli o ločitvi oziroma razvezi. (Matevž 5:32; 19:9) Toda prenagljeno razdreti zakon brez zelo resnega razloga ali z namenom poročiti se z drugim razodeva sebično omalovaževanje drugih. To posamezniku nikakor ne prinese stabilnosti oziroma sreče v življenje. Poglejmo si primer.

Peter je občutil, da je v njegovem zakonu ugasnila tista nekdanja iskra. * Zato je zapustil ženo in začel živeti z Moniko, ki je tudi pustila svojega moža. Kako se je izteklo? Peter je čez nekaj mesecev priznal, da življenje z Moniko »ni ravno tako lahko, kot sem si zamišljal«. Zakaj ne? V novem partnerstvu so bile človeške slabosti ravno tako očitne kakor v starem. Da je bila stvar še slabša, ga je njegova prenagljena in sebična odločitev pripeljala v hude denarne težave. Vrhu tega sta bila Monikina otroka čustveno strta zaradi korenite spremembe v njunem družinskem življenju.

Ta izkušnja kaže, da je zapustiti ladjo takrat, ko zakon zajame neurje, redko rešitev. Če pa zakonca po drugi strani kljub viharju živita po moralnih vrednotah Božje Besede, Biblije, lahko pogosto obdržita zakon na površju in zaplujeta v mirnejše vode. V primeru Thomasa in Doris se je to zgodilo.

Thomas in Doris sta bila poročena že dobrih 30 let, ko je Thomas začel popivati. Doris je padla v depresijo in pogovarjala sta se o razvezi. Zaupala se je neki Jehovovi priči. Ta ji je pokazala, kaj Biblija pravi o zakonu, ter jo spodbudila, naj nikar ne hiti v ločitev, ampak naj najprej sodeluje z možem, da bi poskusila najti rešitev. Doris je to naredila. Čez nekaj mesecev nista več razmišljala o razvezi. Skupaj sta si prizadevala reševati težave. Z ravnanjem po biblijskih nasvetih se je njun zakon okrepil in vzela sta si čas ter uredila stvari.

 Poštenost v vsem

Zvesto se držati zakonskega tovariša zahteva značajsko moč in ljubezen do načel. Iste lastnosti se zahtevajo za to, da človek ostane pošten v nepoštenem svetu. Biblija veliko govori o poštenosti. Apostol Pavel je judovskim kristjanom v prvem stoletju pisal: »Hočemo pošteno živeti in ravnati v vsem.« (Hebrejcem 13:18) Kaj to pomeni?

Pošten človek govori resnico in ne pozna prevare. Do drugih ravna nepristransko – odkrito, častno, ne varljivo ali zavajajoče. Pošten človek je poleg tega značajen, ki ne goljufa bližnjega. Pošteni ljudje prispevajo k ozračju zaupanja in trdne prepričanosti, kar vodi do zdravih nazorov in spodbuja k trdnim medčloveškim odnosom.

Ali so pošteni ljudje srečni? No, imajo razlog, da so. Kljub zelo razširjeni pokvarjenosti in sleparjenju – ali pa prav zaradi tega – drugi povečini občudujejo poštene posameznike. Po neki raziskavi, narejeni med mladimi, je poštenost vrlina, ki jo je 70 odstotkov vprašancev visoko ovrednotilo. A ne glede na to, koliko smo stari, je za nas poštenost ena od najpomembnejših lastnosti pri tistih, ki jih imamo za prijatelje.

Christine je od svojega 12 leta kradla, kakor so jo učili. Z leti je postala izurjena žeparka. »Ob nekaterih dneh sem domov prinesla tudi do 5000 nemških mark gotovine,« razlaga. Christine pa so večkrat prijeli in živela je v stalni nevarnosti, da jo bodo poslali v zapor. Ko so ji Jehovove priče pojasnili, kaj piše v Bibliji glede poštenosti, so jo pritegnila biblijska moralna merila. Naučila se je ubogati opomin: »Kdor je kradel, ne kradi več.« (Efežanom 4:28)

Ko se je Christine krstila za Jehovovo pričo, ni bila več tatica. Prizadevala si je biti poštena v vsem, ker Priče zelo poudarjajo poštenost in druge krščanske lastnosti. V časopisu Lausitzer Rundschau so poročali: »V veri Prič zelo visoko vrednotijo moralne pojme, kot so poštenost, zmernost in ljubezen do bližnjega.« Kaj meni Christine o spremembi v svojem življenju? »Sedaj, odkar sem nehala krasti, sem veliko srečnejša. Počutim se, da sem spoštovanja vredna članica družbe.«

Koristi za vso družbo

Ljudje, ki so zvesti svojemu zakoncu in pošteni, niso le sami srečnejši, temveč so tudi na sploh koristni za družbo. Delodajalci imajo raje delavce, ki ne goljufajo. Vsi imamo radi zaupanja vredne sosede in radi nakupujemo v trgovinah, ki jih vodijo pošteni poslovneži. Ali ne spoštujemo politikov, policistov in sodnikov, ki se ogibajo nepoštenosti? Za skupnost je zelo dobro, kadar se njeni člani vedejo pošteno zaradi načel in ne le takrat, kadar jim je to prikladno.

Zvesti zakonci so tudi temelj trdnih družin. In večina bi se strinjala z evropskim politikom, ki je izjavil: »[Tradicionalna] družina ostaja vse do danes najpomembnejši pristan človekove varnosti in namena.« V mirnem družinskem jedru imajo odrasli in otroci najboljšo priložnost, da se počutijo čustveno varne. Tisti, ki so zvesti v zakonu, tako pomagajo graditi trdno družbo.

Razmislite o tem, kako zelo bi koristilo vsakomur, če ne bi bilo več zapuščenih zakoncev, sodišč za razvezo ali zadev glede dodelitve otrok. In kaj, če ne bi bilo žeparjev, tatov po trgovinah, poneverjevalcev, nepoštenih uslužbencev ali goljufivih znanstvenikov? Ali to zveni zgolj kot sen? Tistim, ki se zavzeto zanimajo za Biblijo in za to, kaj ona pravi o naši prihodnosti, to ni sen. Božja Beseda obljublja, da bo Jehovovo mesijansko kraljestvo kmalu prevzelo vlado nad vso človeško družbo na  zemlji. Pod tem Kraljestvom se bodo vsi podložniki učili živeti v skladu z biblijskimi moralnimi merili. Takrat bodo ‚pravični podedovali deželo in prebivali večno v njej‘. (Psalm 37:29)

Biblijska morala je najboljša morala

Milijoni, ki so natančneje raziskali Sveto pismo, so doumeli, da biblijski nasveti temeljijo na Božji modrosti, ki je veliko višja od človekovega razmišljanja. Zanje je Biblija vredna zaupanja in uporabna za življenje v sodobnem svetu. Vedo, da je ravnanje po nasvetih iz Božje Besede za njihovo najboljše.

Ti posamezniki si zato jemljejo k srcu biblijski nasvet: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.« (Pregovori 3:5, 6) Če tako ravnajo, si zelo izboljšajo življenje in koristijo še drugim okrog njih. In razvijejo trdno zaupanje v ‚prihodnje življenje‘, ko bo po biblijski morali živelo vse človeštvo. (1. Timoteju 4:8)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

V zakonskem viharju lahko življenje po biblijskih merilih pogosto obdrži zakon na površju in ga privede v mirnejše vode

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Kljub razširjeni nepoštenosti – ali pa prav zaradi nje – drugi povečini občudujejo poštene ljudi