Bogata radodarnost veseli

APOSTOL Pavel se je kot ljubeč krščanski nadzornik iskreno zanimal za sovernike. (2. Korinčanom 11:28) Ko je tako sredi 50-ih let prvega stoletja našega štetja organiziral zbiranje denarja za kristjane v Judeji, ki so bili v potrebi, je to priložnost izkoristil za dragocen pouk o radodarnosti. Poudaril je, da Jehova zelo ceni veselo dajanje: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.« (2. Korinčanom 9:7)

V preveliki revščini, a kljub temu darežljivi

Večina kristjanov v prvem stoletju ni zasedala pomembnih položajev v družbi. Pavel je omenil, da med njimi ni bilo »mnogo mogočnih«. Bili so to, »kar je slabotnega na tem svetu«, »kar je neimenitno na tem svetu«. (1. Korinčanom 1:26–28) Na primer kristjani, ki so živeli v Makedoniji, so bili v ‚preveliki revščini‘ in ‚stiskani‘. Kljub temu so ti ponižni makedonski verniki prosili za prednost, da bi smeli finančno prispevati za ‚službo za svete‘. In po Pavlovem pričanju so dali »čez svojo moč«! (2. Korinčanom 8:1–4)

Kljub temu se takšnega radodarnega dajanja ni sodilo po količini darovanega. Pomembni so bili motivacija, pripravljenost dajati in nagib srca. Pavel je korintskim kristjanom nakazal, da sta s prispevanjem povezana um in srce. Rekel je: »Znana mi je vaša dobra volja, s katero se z vami hvalim Macedoncem, [. . .] in vaša gorečnost jih je prav mnogo izpodbodla.« ‚V srcu so se namenili‘, da bodo dali radodarno. (2. Korinčanom 9:2, 7)

‚Njihov duh jih je spodbujal‘

Apostol Pavel je morda imel v mislih zgled radodarnega dajanja iz preteklosti, namreč to, kar se je zgodilo v pustinji več kot 15 stoletij pred njegovim časom. Dvanajstero Izraelovih rodov je bilo osvobojenih iz egiptovskega suženjstva. Sedaj so bili ob vznožju gore Sinaj in Jehova jim je zapovedal, naj zgradijo shodni šotor za čaščenje ter ga opremijo s potrebščinami za čaščenje. Za to je bilo potrebnih mnogo sredstev, in narod je bil pozvan, naj prispeva.

Kako so se ti Izraelci odzvali? »Pridejo, kogarkoli je sililo srce njegovo, vsak, čigar duh je bil radovoljen [čigar duh jih je spodbujal, NW], in prineso GOSPODOV dar povzdignjenja za zgradbo shodnega šatora.« (2. Mojzesova 35:21) Ali je narod daroval radodarno? Pa še kako! Mojzesu so sporočili naslednje: »Mnogo prinaša ljudstvo, več nego je treba za izvršitev dela, ki ga je napraviti ukazal GOSPOD.« (2. Mojzesova 36:5)

Kakšno pa je bilo takrat finančno stanje Izraelcev? Še pred kratkim so bili prezira vredni sužnji, ‚tlačeni pri težaškem delu‘, imeli so ‚grenko življenje‘, življenje ‚stiske‘. (2. Mojzesova 1:11, 14; 3:7; 5:10–18) Zato je malo verjetno, da so gmotno imeli veliko. Resda so Izraelci deželo svojega sužnjevanja zapustili s čredami. (2. Mojzesova 12:32) Vendar pa živali morda ni bilo preveliko, saj so se že kmalu po odhodu iz Egipta pritoževali, da nimajo za jesti ne mesa ne kruha. (2. Mojzesova 16:⁠3)

 Od kod torej Izraelcem dragocenosti, ki so jih prispevali za gradnjo shodnega šotora? Od njihovih prejšnjih gospodarjev, Egipčanov. V Bibliji piše: »Sinovi Izraelovi [. . .] so [izprosili] od Egipčanov srebrnih in zlatih dragotin in oblačil. [. . .] [Egipčani] so jim dali, česar so prosili.« Ta radodarnost Egipčanov je bila blagoslov od Jehova, ne od faraona. Božji zapis se glasi: »GOSPOD pa je podelil ljudstvu milost v očeh Egipčanov, da so jim dali, česar so prosili.« (2. Mojzesova 12:35, 36)

Zamislite si, kako so se Izraelci počutili. Generacije Izraelcev so trpele zaradi hudega suženjstva in pomanjkanja. Sedaj pa so bili svobodni in imeli so mnogo materialnih dobrin. Kako bi se jim zdelo, če bi se odpovedali delu tega imetja? Morda so menili, da so si ga zaslužili in ga imajo pravico zadržati. Toda ko so bili pozvani, naj z denarnimi prispevki podprejo čisto čaščenje, so to tudi storili, pa ne nejevoljno ali skopo! Niso pozabili, da je bil Jehova tisti, ki jim je omogočil, da so prišli do teh gmotnih reči. Zato so prispevali obilo srebra, zlata in živine. Bili so »radovoljnega srca«. ‚Njihovo srce jih je sililo.‘ ‚Njihov duh jih je spodbujal.‘ To je bila zares ‚prostovoljna daritev GOSPODU‘. (2. Mojzesova 25:1–9; 35:4–9, 20–29; 36:3–7)

Pripravljenost dati

To, koliko kdo dá, ni nujno tudi dejanski odsev njegove radodarnosti. Jezus Kristus je nekoč opazoval, kako so ljudje dajali denar v tempeljske nabiralnike. Bogataši so vanje metali veliko kovancev, toda na Jezusa je naredila vtis revna vdova, ki je v nabiralnik vrgla dva novčiča zelo majhne vrednosti. Rekel je: »Ta uboga vdova [je] vrgla več nego vsi [. . .] od uboštva svojega [je] vrgla ves živež svoj, ki ga je imela.« (Lukež 21:1–4; Marko 12:41–44)

To, kar je Pavel pisal Korinčanom, je bilo v soglasju s tem, kar je hotel povedati Jezus. Glede prispevanja za pomoč revnim sovernikom je Pavel zapisal: »Če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, ne po tem, česar nima.« (2. Korinčanom 8:12) Da, prispevanje ni stvar tekmovanja ali primerjanja. Posameznik daje skladno s svojimi zmožnostmi, in Jehova je vesel take darežljivosti.

Jehova sicer ne more obogatiti nihče, saj je on lastnik vsega, vseeno pa je možnost prispevanja prednost, s katero lahko častilci dokažejo svojo ljubezen do njega. (1. letopisov 29:14–17) Prispevki, ki jih posameznik dá s pravim stališčem in za širjenje pravega čaščenja, ne pa zato, da bi se s tem bahal, oziroma zaradi drugih sebičnih motivov, prinašajo  radost in tudi Božji blagoslov. (Matevž 6:1–4) Jezus je rekel: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35, SSP) Tudi mi lahko občutimo to srečo, če v Jehovovi službi razdajamo svoje moči ter del naših gmotnih dobrin prispevamo za podporo pravega čaščenja in pomoč tistim, ki so je potrebni. (1. Korinčanom 16:1, 2)

Današnja pripravljenost dati

Jehovove priče danes so navdušeni, ko opazujejo vsesvetovni napredek pri oznanjevanju ‚tega evangelija kraljestva‘. (Matevž 24:14) V zadnjem desetletju 20. stoletja je s krstom več kot 3,000.000 posameznikov simboliziralo svojo posvečenost Bogu Jehovu, ustanovljenih pa je bilo 30.000 novih občin. Da, tretjina vseh občin Jehovovih prič, ki obstajajo danes, je nastala v zadnjih desetih letih! Večina tega napredka je rezultat marljivega dela iskrenih kristjanov in kristjank, ki dajejo svoj čas in energijo, da obiskujejo svoje bližnje in jim govorijo o Jehovovih namenih. En del napredka je rezultat dela misijonarjev, ki gredo od doma in odpotujejo v daljne dežele, da bi pomagali oznanjevati o Kraljestvu. Zaradi takšnega napredka so nastali novi okraji, potrebno pa je bilo postaviti tudi nove okrajne nadzornike. Poleg tega je bilo potrebnih več Biblij za oznanjevanje in osebno preučevanje. Treba je bilo natisniti tudi več literature. In v državi za državo je bilo treba povečati podružnične prostore oziroma jih nadomestiti z večjimi poslopji. Vse te dodatne potrebe so pokrili prostovoljni prispevki Jehovovega ljudstva.

Potrebuje se kraljestvene dvorane

Zaradi vedno večjega števila Jehovovih prič je postalo očitno, da se med drugim zelo močno potrebuje kraljestvene dvorane. Iz raziskav, opravljenih na začetku leta 2000, je razvidno, da se v državah v razvoju, v katerih imajo ljudje malo denarja, potrebuje več kot 11.000 kraljestvenih dvoran. Ena od teh je Angola. Čeprav je v tej državi vrsto let divjala državljanska vojna, se število kraljestvenih oznanjevalcev vsako leto povprečno dvigne za 10 odstotkov. Vendar pa ima večina od 675 občin v tej veliki afriški državi shode na prostem. Imajo samo 22 kraljestvenih dvoran, od tega jih ima le 12 nekakšno streho.

Podobne okoliščine vladajo v Demokratični republiki Kongo. V glavnem mestu Kinšasa je sicer skoraj 300 občin, vendar le 10 kraljestvenih dvoran. V vsej državi bi takoj potrebovali več kot 1500 kraljestvenih dvoran. Tudi v vzhodnoevropskih državah število oznanjevalcev strmo narašča, zato po poročilih iz Rusije in Ukrajine v teh dveh državah skupaj potrebujejo na stotine kraljestvenih dvoran. Izreden porast v Latinski Ameriki je še zlasti velik v Braziliji, kjer je več kot pol milijona Prič in zelo potrebujejo več kraljestvenih dvoran.

Da bi zadovoljili potrebe v takšnih državah, Jehovove priče izvajajo pospešen program za gradnjo kraljestvenih dvoran. Program se financira z velikodušnimi prispevki bratovščine po vsem svetu, tako da bodo lahko tudi najrevnejše občine imele primeren prostor za čaščenje.

Kakor v času starega Izraela se lahko tudi danes doseže veliko, ker iskreni kristjani ‚častijo GOSPODA s svojim imetjem‘. (Pregovori 3:9, 10, SSP) Vodstveni organ Jehovovih prič bi se rad ob tej priložnosti iskreno zahvalil vsem, ki jih je srce navedlo, da so prostovoljno darovali. In prepričani smo lahko, da bo Jehovov duh še naprej spodbujal srce Njegovega ljudstva, da bo podpiralo potrebe kraljestvenega dela, ki se vedno bolj širi.

Ob tem ko se delo po vsem svetu širi, vedno iščimo priložnosti, da bi pokazali vedrost in voljnost, ko dajemo svoje moči, svoj čas in svoja sredstva. In okusimo resnično radost, ki jo prinaša takšna radodarnost.

[Okvir na strani 29]

‚MODRO GA PORABITE!‘

»Stara sem deset let. Ta denar vam pošiljam zato, da boste lahko kupili papir ali kar koli drugega za tiskanje knjig.« (Cindy)

»Z veseljem vam pošiljam ta denar, da boste lahko natisnili še več knjig za nas. Zbrala sem ga, ko sem pomagala očku. Zato ga modro porabite!« (Pam, stara sedem let)

»Hudo mi je zaradi orkana. Upam, da ste zdravi. To [dva ameriška dolarja] je ves denar, ki ga imam v svojem šparovčku.« (Allison, stara štiri leta)

»Sem Rudy in sem star 11 let. Moj brat Ralph jih ima šest. Moja sestra Judith pa je stara dve leti in pol. Tri mesece smo zbirali denar od žepnine, da bi pomagali našim bratom in sestram [na vojnem področju]. Zbrali smo 20 dolarjev, ki vam jih sedaj pošiljamo.«

»Hudo mi je za brate in sestre [ki jih je prizadel orkan]. Zaslužil sem 17 dolarjev, ko sem delal z očkom. Tega denarja vam ne pošiljam za nobeno določno stvar, zato odločitev prepuščam vam.« (Maclean, star osem let)

 [Okvir na strani 31]

Kako nekateri prostovoljno

PRISPEVAJO ZA KRALJESTVENO DELOVANJE

Mnogi prihranjen ali za to določen denar dajejo v prispevno škatlo z napisom »Prispevki za kraljestveno delovanje Skupnosti (Matevž 24:14)«. Vsak mesec občine v Sloveniji pošljejo zbrani denar na glavni urad Jehovovih prič v Ljubljani.

V Sloveniji lahko prostovoljne prispevke pošljete tudi neposredno na naslov: Jehovove priče, p. p. 2019, 1001 Ljubljana. Podarite lahko tudi nakit ali druge dragocenosti. Za podrobnosti, prosimo, vprašajte na glavni urad Jehovovih prič.

Če želite potrdilo o darovanem prostovoljnem prispevku, ki ga boste uporabili pri davčni olajšavi, poleg čeka oziroma denarnega nakazila pošljite svoje ime in priimek ter naslov.

POGOJNI DAROVI

Jehovovim pričam lahko daste denar tudi pogojno, kar pomeni, da se lahko darovalcu denar vrne, če bi ga kdaj potreboval. Za podrobnosti, prosimo, vprašajte na glavni urad Jehovovih prič.

NAČRTOVANJE ZA DOBRODELNE NAMENE

Poleg denarnih darov brez pridržkov in pogojnih denarnih darov lahko v prid kraljestvene službe po svetu darujete tudi drugače, na primer:

Zavarovanje: Jehovove priče, Poljanska c. 77 a, se lahko določi za dediča police življenjskega zavarovanja ali police dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Bančni računi: Bančne račune, vezane vloge ali police dodatnega pokojninskega zavarovanja se lahko s pooblastilom zaupa ali pa ob smrti zapusti Jehovovim pričam, v skladu s krajevnimi bančnimi predpisi.

Delnice in obveznice: Lahko jih podarite Jehovovim pričam, Poljanska c. 77 a, Ljubljana.

Nepremičnine: Jehovovim pričam, Poljanska c. 77 a, Ljubljana, lahko podarite nepremičnine. Preden Skupnosti podarite kakršno koli nepremičnino, se z njo posvetujte.

Oporoke: Jehovovim pričam, Poljanska c. 77 a, Ljubljana, lahko volite imetje ali denar s pravnoveljavno oporoko. Izvod oporoke, prosimo, pošljite glavnemu uradu Jehovovih prič.

V Sloveniji se lahko za nadaljnje informacije obrnete na naslov: Jehovove priče, glavni urad, Poljanska c. 77 a, p. p. 2019, 1001 Ljubljana.

KAKO SE LAHKO POMAGA

Med Jehovovimi pričami je malo premožnih in danes se morajo mnogi spopadati z gospodarskimi težavami. Da bi posameznik, družina ali občina lahko kaj prispevali, je običajno treba načrtovati. Ko so kristjani v Judeji bili v stiski in so jim krščanski verniki v Korintu želeli pomagati, je apostol Pavel slednjim svetoval: »A glede sklada za svete storite tudi vi tako, kakor sem naredil za galacijske cerkve. Prvi dan po soboti naj vsak vas pri sebi deva na stran in spravlja po svojih dohodkih, da ne bode zbiranja šele takrat, kadar pridem.« (1. Korinčanom 16:1, 2)

Tako kot si nekdo od svojega denarja spravlja prihranke za nujne primere, lahko tudi Jehovove priče – posamezniki, družine ali občine – redno prispevajo določen znesek v prid pravega čaščenja. V resnici cele občine pogosto pošiljajo presežek denarja za kraljestveno delo. To naredijo tako, da sestavijo in sprejmejo resolucije. Pri podpiranju krščanskih oznanjevalskih dejavnosti po svetu lahko s svojimi osebnimi prispevki v ta namen sodelujejo tudi radodarni posamezniki. Zaradi takšnega pravilnega dajanja so srečnejši in zadovoljni so, ker vedo, da so naredili, kar morejo.

Vse prispevke, darovane Skupnosti, se zelo ceni; vse se uporabi za širjenje dobre novice o Božjem kraljestvu. S takšnimi sredstvi se denimo vzdržuje misijonarske domove in delo v raznih deželah. Vzdržuje se tudi tiskarne za tiskanje biblijske literature in se jih tam, kjer je potrebno, tudi širi. Po zaslugi takšnih prispevkov lahko potujoči okrajni in območni nadzorniki obiskujejo krščanske občine po vsem svetu ter duhovno pomagajo bratom v veri. (Rimljanom 1:11, 12) S temi prispevki se pomaga tudi vsem drugim, ki so v polnočasni službi.

Prvi zagovorniki pravega čaščenja so prejeli nebeški blagoslov, ker so častili Jehova s svojim premoženjem. In kako srečni so bili! Če danes enako podpiramo kraljestveno delo, bomo tudi mi bogato blagoslovljeni. Zato ,poslušajmo‘ svoje srce, ko nas navaja k temu, da bi naredili vse, kar je v naši moči.