Življenjska zgodba

»O ko bi imel vero, ki ne bi omahnila«!

PRIPOVEDUJE HERBERT MÜLLER

Nekaj mesecev po tem, ko je Hitlerjeva vojska zavzela Nizozemsko, so delovanje Jehovovih prič prepovedali. Nedolgo zatem se je moje ime že znašlo na nacističnem seznamu najbolj iskanih ljudi. Lovili so me kot žival.

ENKRAT sem bil zaradi skrivanja in bežanja tako izmučen, da sem svoji ženi dejal, da bi mi bilo verjetno celo v olajšanje, če bi me vojska ujela. Potem pa sem se spomnil besed neke pesmi: »O ko bi imel vero, ki ne bi omahnila, čeprav bi name pritiskali vsi nasprotniki.« * Ob premišljevanju o tej pesmi se mi je obnovila moč, spomnil pa sem se tudi svojih staršev v Nemčiji in dneva, ko so mi prijatelji to pesem zapeli v slovo. Ali naj vam povem nekatere od teh spominov?

Zgled mojih staršev

Rodil sem se leta 1913 v mestu Copitz v Nemčiji, moja starša pa sta bila takrat člana evangeličanske cerkve. * Sedem let kasneje, leta 1920, je oče izstopil iz cerkve. Šestega aprila je zaprosil za Kirchenaustrittsbescheinigung (Izjava o izpisu iz cerkve). Mestni matičar je eno izpolnil. Vendar je oče čez en teden znova prišel k njemu in mu pojasnil, da na izjavi ni imena njegove hčerke. Matičar je izpolnil še en dokument, na katerega je napisal, da izpis iz cerkve velja tudi za Martho Margaretho Müller. Takrat je bila Margaretha, moja sestra, stara eno leto in pol. Ko je šlo za služenje Jehovu, se oče ni zadovoljil s polovičarstvom!

Istega leta so starša krstili Preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče.  Oče je naju z Margaretho vzgajal strogo, vendar pa sva zaradi njegove zvestovdanosti Jehovu lažje sprejela njegovo vodstvo. Zvestovdanost je moja starša navedla tudi k spremembam. Bilo je na primer obdobje, ko se ob nedeljah nisva smela igrati na prostem. Potem pa sta nama starša neko nedeljo leta 1925 dejala, da gremo na sprehod. S sabo smo vzeli nekaj za prigrizniti in bilo je prav prijetno. Kako drugače od časov, ko smo morali ves dan preživeti v hiši! Oče je dejal, da je na nedavnem zborovanju slišal nekaj misli, zaradi katerih je spremenil svoje gledišče o nedeljskih dejavnostih. Tudi ob drugih priložnostih je dokazal, da se je pripravljen spremeniti.

Moja starša sta bila sicer slabega zdravja, vseeno pa nista nehala oznanjevati. Ko smo na primer razdeljevali traktat Ecclesiastics Indicted (Duhovščina klicana na odgovornost), smo nekega večera skupaj z drugimi brati in sestrami iz občine z vlakom odpotovali v Regensburg, kakih 300 kilometrov iz Dresdna. Naslednji dan smo traktate razdelili po vsem mestu in se po opravljenem delu z vlakom vrnili domov. Zdoma smo bili skoraj 24 ur.

Šel sem od doma

Pri duhovni rasti mi je pomagalo tudi druženje z Jugendgruppe (mladinska skupina) v naši občini. Vsak teden se je skupina mladih, starejših od 14 let, zbrala pri nekaterih starejših bratih in sestrah v občini. Igrali smo igre in na glasbene instrumente, preučevali Biblijo ter se pogovarjali o stvarstvu in znanosti. Toda leta 1932, ko mi je bilo 19 let, sem se s skupino nehal družiti.

Aprila tega leta je namreč oče prejel pismo iz urada Watch Tower Society v Magdeburgu. Skupnost je iskala nekoga, ki zna voziti avto in si želi pionirati. Vedel sem, da si starša želita, da bi pioniral, jaz pa sem menil, da ne morem. Ker sta bila starša revna, sem pri svojih 14 letih začel popravljati kolesa, šivalne stroje ter pisalne stroje in drugo pisarniško opremo. Kako neki bi mogel zapustiti družino? Potrebovala sta mojo podporo. Poleg tega nisem bil niti krščen. Oče je prisedel k meni in mi zastavil nekaj vprašanj, da bi videl, ali razumem, kaj pomeni krst. Ko sem ga z odgovori prepričal, da sem duhovno dovolj napredoval, da bi se lahko krstil, je rekel: »Moral bi se dati na razpolago za to nalogo.« To sem tudi storil.

En teden kasneje so me povabili v Magdeburg. Ko sem to povedal prijateljem v mladinski skupini, so se hoteli od mene posloviti s kako vedro pesmijo. Presenečeni so bili, ker sem izbral pesem, ki je bila po njihovem preveč resna. Kljub temu so nekateri prijeli za svojo violino, mandolino in kitaro ter v en glas zapeli: »O ko bi imel vero, ki ne bi omahnila, čeprav bi name pritiskali vsi nasprotniki; ki ne bo trepetala ob nobeni zemeljski stiski.« Tistega  dne še nisem vedel, kako pogosto me bodo te besede krepile v nadaljnjih letih.

Buren začetek

Bratje v Magdeburgu so najprej preizkusili moje vozniške sposobnosti, potem pa so meni in še štirim drugim pionirjem zaupali avtomobil, s katerim smo odpotovali v Schneifel, pokrajino blizu Belgije. Kmalu smo ugotovili, da je naš avtomobil nuja. Katoliška cerkev na tem področju je bila ogorčena nad našo navzočnostjo in vaščani, ki so jih hujskali duhovniki, so pogosto čakali, da nas preženejo. Velikokrat smo prav zaradi avta uspeli še pravočasno zbežati pred njihovimi motikami in vilami.

Po spominski slovesnosti leta 1933 nam je pokrajinski nadzornik, Paul Grossmann, povedal, da so delo Skupnosti v Nemčiji prepovedali. Nedolgo zatem so me bratje v podružničnem uradu prosili, naj se z avtomobilom pripeljem v Magdeburg, tam naložim literaturo in jo odpeljem v zvezno deželo Saško, kakih 100 kilometrov iz Magdeburga. Ko sem prišel nazaj v Magdeburg, je gestapo (nacistična tajna policija) urad Skupnosti že zaprl. Avtomobil sem pustil pri nekem bratu v Leipzigu in se vrnil domov, a ne za dolgo.

Iz urada Skupnosti v Švici so me povabili, naj začnem pionirati na Nizozemskem. Načrtoval sem, da bom odšel v enem ali dveh tednih. Toda oče mi je svetoval, naj se odpravim takoj. Poslušal sem njegov nasvet in čez nekaj ur že odšel od doma. Naslednji dan je na dom mojega očeta prišla policija, da bi me aretirala zaradi dezertacije. Bili so prepozni.

Začetki na Nizozemskem

Petnajstega avgusta leta 1933 sem prispel v pionirski dom v Heemstedu, mestu, ki leži kakih 25 kilometrov stran od Amsterdama. Naslednji dan sem šel na oznanjevanje, pa čeprav nisem znal niti besedice nizozemsko. Oborožen z oznanjevalsko kartico, na kateri je bilo natisnjeno sporočilo, sem se lotil dela. Kako me je spodbudilo, ko je neka katoličanka vzela knjigo Reconciliation (Sprava)! Istega dne sem oddal še 27 knjižic. Ob koncu tega prvega dne sem bil navdušen, da lahko znova svobodno oznanjujem.

V tistih dneh so bili pionirjem prispevki, ki so jih dobili za oddano literaturo, edini vir dohodka. S tem denarjem so si kupovali hrano in druge potrebščine. Če je ob koncu meseca ostalo še kaj denarja, so ga razdelili med pionirje za osebne stroške. Gmotno nismo imeli veliko, vendar pa je Jehova za nas skrbel tako dobro, da sem leta 1934 lahko šel na zborovanje v Švico.

Zvesta sopotnica

Na zborovanju sem videl 18-letno Eriko Finke. Poznal sem jo še od doma, saj je bila prijateljica moje sestre Margarethe. Name je naredila vtis s tem, ko je vedno stala trdno na strani resnice. Nedolgo po njenem krstu leta 1932 je nekdo obvestil gestapo, da ni hotela reči »Heil Hitler!«. Gestapo jo je poiskal in od nje zahteval, naj pove, zakaj je to odklonila. Erika je policistu na postaji prebrala besede iz Dejanja apostolov 17:3 in pojasnila, da je Bog za rešitelja postavil samo enega moža, Jezusa Kristusa. »Ali so kje še drugi, ki verjamejo kot ti?« je hotel  vedeti policist. Erika ni hotela povedati nobenega imena. Ko ji je policist grozil, da jo bo dal pripreti, mu je rekla, da bi raje umrla, kakor pa povedala imena. Zastrmel se je vanjo, potem pa zavpil: »Takoj ven. Pojdi domov. Heil Hitler!«

Po zborovanju sem se vrnil na Nizozemsko, Erika pa je ostala v Švici. Vendar sva oba čutila, da se je najino prijateljstvo poglobilo. Erika je bila še vedno v Švici, ko je izvedela, da jo doma išče gestapo. Odločila se je, da bo ostala v Švici in pionirala. Nekaj mesecev kasneje jo je Skupnost prosila, naj gre v Španijo. Pionirala je v Madridu, nato v Bilbau, kasneje pa še v San Sebastiánu. Tam sta se skupaj z njeno partnerko, pionirko, zaradi preganjanja, ki ga je podpihovala duhovščina, znašli v zaporu. Leta 1935 jima je bilo ukazano, naj odideta iz Španije. Erika je prišla na Nizozemsko in še istega leta sva se poročila.

Na obzorju so se kazali oblaki vojne

Po poroki sva pionirala v Heemstedu, potem pa sva se preselila v Rotterdam. Tam se nama je leta 1937 rodil sin Wolfgang. Eno leto kasneje smo se preselili v Groningen, na sever Nizozemske. Stanovali smo skupaj z nemškimi pionirji Ferdinandom in Helgo Holtorf ter njuno hčerjo. Julija 1938 nama je Skupnost sporočila, da je nizozemska vlada izdala svarilo, da Pričam, ki so nemški državljani, ni več dovoljeno oznanjevati. Nekako ob istem času sem bil postavljen za conskega služabnika (okrajnega nadzornika), in naša družina se je preselila na Lichtdrager (Nosilec luči), ladjo Skupnosti, na kateri so stanovali pionirji, ki so oznanjevali na severu Nizozemske. Z družino sem preživel malo časa, saj sem kolesaril od ene občine do druge, da sem spodbujal bratovščino, naj še naprej oznanjujejo. In to so tudi delali. Nekateri so postali celo še bolj dejavni. En tak dober zgled je Wim Kettelarij.

Prvič sem ga srečal, ko je bil še mladenič, ki je resnico sicer prepoznal, vendar je bil zelo zaposlen kot delavec na kmetiji. »Če bi rad imel čas za služenje Jehovu,« sem mu svetoval, »si poišči drugo službo.« In to je tudi storil. Ko sva se kasneje znova srečala, sem ga spodbudil k pioniranju. »Toda jaz moram delati, da bi imel kaj jesti,« je odgovoril. »Saj boš jedel,« sem mu zagotovil. »Jehova bo poskrbel zate.« Wim je začel pionirati. Kasneje, celo med drugo svetovno vojno, je služil kot potujoči nadzornik. Danes je v svojih 80-ih letih in je še vedno goreč Pričevalec. Jehova je res skrbel zanj.

Pod prepovedjo in iskan

Maja 1940, približno eno leto zatem, ko se nama je rodil drugi otrok, hčerka Reina, se je nizozemska vojska vdala in Nizozemsko so zavzeli nacisti. Julija si je gestapo prisvojil urad in tiskarno Skupnosti. Naslednje leto je nastopil val aretacij Prič, in med drugimi so ujeli tudi mene. Ker sem bil Priča in Nemec, vojaški obveznik, si ni bilo težko zamisliti, kaj bi gestapo storil z mano. Skušal sem se sprijazniti z zamislijo, da svoje družine ne bom videl nikoli več.

Potem pa me je gestapo maja 1941 izpustil iz zapora in mi zapovedal, naj se prijavim za  vojaško službo. Kar nisem mogel verjeti. Še istega dne sem šel v ilegalo in v istem mesecu sem znova začel z okrajnim delom. Gestapo me je vpisal na svoj seznam najbolj iskanih.

Kako je shajala moja družina

Moja žena se je skupaj z otrokoma preselila v vasico Vorden v vzhodnem delu države. Da bi bilo zanje tveganje kar najmanjše, sem moral močno omejiti število obiskov doma. (Matevž 10:16) Zaradi varnosti bratje niso uporabljali mojega pravega imena, temveč le psevdonim Duitse Jan (nemški Janez). Celo moj štiriletni sin Wolfgang mi ni smel reči »očka«, temveč le »Ome Jan« (stric Janez). Zanj je bilo to čustveno zelo težko.

Ko sem bil na begu, je Erika skrbela za otroka in oznanjevala. Ko je bila Reina stara dve leti, jo je Erika posadila v košaro na kolesu in jo vzela s seboj na oznanjevanje na podeželje. Čeprav je bilo do hrane zelo težko priti, ni Eriki nikoli hudo primanjkovalo hrane za družino. (Matevž 6:33) Neki kmet, katoličan, kateremu sem nekoč popravil šivalni stroj, ji je dajal krompir. Po njem sem prav tako pošiljal Eriki sporočila. Nekoč je v neki prodajalni za izdelek plačala en gulden. Lastnik, ki je vedel, da se skriva in ne more dobiti kart za hrano, ji je dal izdelek in še dva guldna. Takšni izrazi sočutja so ji pomagali preživeti. (Hebrejcem 13:⁠5)

Delati z ramo ob rami s pogumnimi brati

Medtem sem še naprej obiskoval občine, čeprav sem bil v stiku le z odgovornimi brati. Ker mi je bil gestapo za petami, sem povsod lahko ostal le po nekaj ur. Večina bratov in sester se z mano ni smela srečati. Seznanjeni so bili samo s tistimi Pričami, ki so spadali v njihovo majhno skupino za preučevanje Biblije. Tako se je zgodilo, da sta dve telesni sestri, ki sta živeli v različnih delih istega mesta, šele po drugi svetovni vojni ugotovili, da sta med vojno postali Priči.

 Odgovoren sem bil tudi za to, da sem iskal skrivališča za literaturo Skupnosti. Poleg tega smo skrivali še papir, matrične stroje in pisalne stroje za razmnoževanje Stražnega stolpa, če bi to kdaj potrebovali. Včasih smo morali knjige Skupnosti prestaviti iz enega skrivališča v drugega. Spomnim se, da smo nekoč prestavljali 30 škatel, polnih literature, in ob tem skušali zbujati kar najmanj pozornosti – zelo naporno za živce!

Poleg tega smo organizirali prevoz hrane s kmetij na vzhodu Nizozemske v mesta na zahodu, pa čeprav je bilo to prepovedano. Hrano smo naložili na voz, ki so ga vlekli konji, in šli na zahod. Ko smo prispeli do reke, nismo mogli preko nobenega od mostov, saj so jih stražili vojaki. Zato smo tovor preložili v majhne čolne, hrano prepeljali čez reko in jo nato preložili na drug voz. Ko smo prispeli do mesta, v katero smo bili namenjeni, smo počakali do teme, konjem čez kopita nataknili nogavice in tiho odšli v občinsko skrivno skladišče hrane. Odtod so hrano razdelili bratom in sestram v potrebi.

Če bi nemška vojska odkrila takšno skladišče hrane, bi lahko bil kdo ob življenje. Kljub temu pa se je kar nekaj bratov prostovoljno javilo za pomoč. Družina Bloemink iz Amersfoorta je na primer dovolila, da je bila njihova dnevna soba skladišče za hrano, pa čeprav je hiša stala le lučaj stran od nemške garnizije! Pogumni Priče, kakršni so bili ti, so tvegali svoje življenje za svoje brate in sestre.

Jehova je nama z ženo pomagal, da sva ostala zvesta vsa ta leta pod prepovedjo. Maja 1945 je bila nemška vojska poražena in moje bežanje se je naposled le končalo. Skupnost me je prosila, naj še naprej služim kot potujoči nadzornik, dokler ne bodo na voljo drugi bratje. Leta 1947 je moje delo prevzel Bertus van der Bijl. * Takrat se nama je rodil tretji otrok in nastanili smo se na vzhodu države.

Žalost in radost

Po vojni sem izvedel, da so očeta kako leto zatem, ko sem od doma odšel na Nizozemsko, zaprli. Zaradi slabega zdravja so ga dvakrat izpustili, vendar pa so ga vsakič ponovno zaprli. Februarja 1938 so ga poslali v buchenwaldsko koncentracijsko taborišče, od tam pa v Dachau. Tam je 14. maja 1942 umrl. Trden in zvestovdan je ostal do konca.

Tudi mater so poslali v dachavsko taborišče. V njem je ostala do osvoboditve leta 1945. Ker sta oba moja starša s trdnim zgledom veliko prispevala k duhovnim blagoslovom, ki sem jih užival, mi je bilo v prednost, da je leta 1954 mati prišla živet k nam. Zraven nje je prišla tudi moja sestra Margaretha, ki je v komunistični vzhodni Nemčiji pionirala vse od leta 1945. Čeprav je bila mati bolna in ni govorila nizozemsko, je sodelovala v terenski službi, vse dokler ni oktobra 1957 v zvestobi končala svojo zemeljsko pot.

Zborovanje v Nürnbergu v Nemčiji leta 1955 je bilo nekaj posebnega. Ko smo pripotovali tja, so bratje iz Dresdna povedali Eriki, da je na zborovanju tudi njena mati. Ker je bil Dresden takrat pod vzhodnonemško oblastjo, Erika ni videla svoje matere že 21 let. Dogovorili smo se za srečanje in mati in hči sta se objeli. Kako radostno snidenje je to bilo!

Sčasoma je naša družina narasla na osem otrok. Žal je eden od najinih sinov umrl v prometni nesreči. Vendar pa nama je to, da vsi ostali najini otroci služijo Jehovu, vir velike radosti. Srečna sva, da najin sin Wolfgang z ženo služi v okrajnem delu in da njun sin prav tako služi kot okrajni nadzornik.

Hvaležen sem, da sem lahko bil priča napredka Jehovovega dela na Nizozemskem. Ko sem tam leta 1933 začel pionirati, je bilo v državi kakih sto Prič. Danes jih je več kot 30.000. Čeprav Eriki in meni telesna moč pojenja, sva še vedno odločena živeti po besedah tiste pesmi iz preteklih dni: »O ko bi imel vero, ki ne bi omahnila«.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

»Jugendgruppe« med odmorom po terenski službi

[Slika na strani 24]

Skupaj z drugimi pionirji smo obdelali področje Schneifel. Star sem bil 20 let.

[Slika na strani 25]

Z Eriko in Wolfgangom leta 1940

[Slika na strani 26]

Od leve proti desni: Moj pravnuk Jonathan in njegova žena Mirjam; Erika, jaz, moj sin Wolfgang in njegova žena Julia

[Slika na strani 26]

Neki brat, ki je bil zaprt skupaj z mojim očetom, je leta 1941 narisal to sliko očeta