Po čem merite uspeh?

NEKI slovar uspeh definira kot »doseči bogastvo, priljubljenost ali visok položaj«. Ali je ta definicija popolna? Ali so bogastvo, priljubljenost oziroma visok položaj edino merilo uspeha? Preden odgovorite, razmislite: Jezus Kristus si v svojem življenju ni pridobil gmotnega bogastva. Ni dosegel naklonjenosti večine ljudi; pa tudi narekovalci silnic tistih dni ga niso cenili. Toda Jezus je bil uspešen. Zakaj?

Jezus je bil na zemlji »bogat pred Bogom«. (Lukež 12:21, SSP) Po vstajenju ga je Bog nagradil tako, da ga je okronal »s slavo in častjo«. Svojega Sina je »visoko povišal in mu podelil ime, ki je nad vsako ime«. (Hebrejcem 2:9; Filipljanom 2:9) Jezus je s svojim življenjem razveseljeval Jehovovo srce. (Pregovori 27:11) Njegovo zemeljsko življenje je bilo uspešno, ker je uresničilo svoj namen. Izpolnil je Božjo voljo in oslavil Božje ime. Bog ga je nato počastil  s takšnim bogastvom, priljubljenostjo in visokim položajem, kot ga nikoli ne bo uživala nobena akademska, politična ali športna osebnost. Bil je resnično najuspešnejši človek, kar jih je kdaj hodilo po zemlji.

Krščanski starši se zavedajo, da bodo njihovi otroci že sedaj deležni bogatih blagoslovov ter se veselili nepredstavljivih nagrad v bližajoči se stvarnosti, če bodo hodili po Kristusovih stopinjah in se bogatili pred Bogom tako, kot se je Jezus. Mlad človek, ki želi hoditi po Kristusovih stopinjah, za to nima boljšega načina, kot je ta, da opravlja delo, ki ga je opravljal Jezus: če je mogoče, da sodeluje v polnočasni strežbi.

Vendar v nekaterih kulturah ni v navadi, da bi mladi začeli polnočasno strežbo. Od mladeniča, ki konča šolanje, morda pričakujejo, da se polnočasno zaposli, se poroči in ustali. Mladi iz takšnega okolja se kdaj pa kdaj napačno obotavljajo stopiti v polnočasno strežbo. (Pregovori 3:27) Zakaj? Zaradi pritiska se prilagajajo prevladujočim merilom kulture. To se je zgodilo Robertu. *

Kadar kultura in vest trčita

Roberta so vzgajali kot Jehovovo pričo. A njegovo vedenje in izbira tovarišev v najstniških letih nista bila ravno najboljša. Mati je postajala zaskrbljena zaradi njega. Zato je zaprosila nekega pionirja, polnočasnega strežnika Jehovovih prič, da bi ga spodbudil. Robert pojasnjuje, kaj se je zgodilo potem.

»Resnično sem cenil, da se je ta brat pionir zanimal zame. Njegov dobri zgled je v meni prebudil željo, da bi takoj po šoli stopil na življenjsko pot pioniranja. Takrat pa je mamo zopet zaskrbelo – iz drugačnega razloga. Veste, v naši kulturi je za dekle vse v redu in prav, če začne pionirati takoj po šoli, toda od fanta se pričakuje, da si najprej zagotovi finančno varnost in potem lahko začne razmišljati o pioniranju.

Pridobil sem si poklic in odprl podjetje. Kmalu sem bil povsem prežet s poslom in samo še iz navade obiskoval shode ter oznanjeval. Vest me je vznemirjala – vedel sem, da bi lahko bolj celostno služil Jehovu. Kakor koli že, prava borba se je bilo osvoboditi tega, kar drugi pričakujejo od mene, vendar sem srečen, da sem to naredil. Sedaj sem poročen in z ženo zadnji dve leti pionirava. Pred kratkim so me v občini postavili za strežnega služabnika. Pošteno lahko rečem, da sedaj čutim pravo zadovoljstvo v služenju Jehovu z vsem srcem, z vso svojo zmožnostjo.«

Ta revija mlade vedno znova spodbuja, naj se izučijo kake obrti ali si pridobijo uporabne spretnosti – če je mogoče, še v šoli. S kakšnim ciljem? Da bi obogateli? Ne. Prvenstveno zato, da bi se lahko primerno vzdrževali kot odrasle osebe in kolikor mogoče celostno služili Jehovu, še posebej v polnočasni strežbi. Pogosto pa se zgodi, da se mladeniči in mladenke tako zapletejo v pospeševanje posvetne kariere, da jim strežba postane manj pomembna. Nekateri sploh ne pomislijo na to, da bi začeli polnočasno službo. Zakaj ne?

Robert s svojim pojasnilom nekoliko  osvetli zadevo. Ko se je enkrat izučil obrti, je odprl podjetje. Kmalu je bil vprežen v vsakdanjik, ki ni vodil nikamor. Nameraval si je zagotoviti finančno varnost. Toda ali kdo znotraj ali zunaj krščanske občine kdaj povsem doseže ta cilj? Kristjani bi si morali prizadevati, da bi bili finančno odgovorni, da bi marljivo skrbeli za svoje finančne obveznosti; morali pa bi se tudi zavedati, da v teh negotovih časih le redki dosežejo kdaj točko, ko se lahko zares imajo za finančno varne. Zato je Jezusova obljuba, zapisana v Matevževem evangeliju 6:33, tako tolažilna za kristjane.

Robert je srečen, da se je odločil ravnati po željah svojega srca, ne po zapovedih svoje kulture. Danes se veseli kariere v polnočasni službi. Da, polnočasna strežba je častna kariera. Robert ima v sebi mir, ker služi Jehovu, kakor pravi, »z vso svojo zmožnostjo«.

Čimbolj izkoristite svoje darove

Med Jehovovimi pričami je veliko nadarjenih ljudi. Nekateri imajo izredne umske sposobnosti; drugi so nadarjeni za ročna dela. Vsi ti darovi izvirajo od Jehova, ki daje »vsem življenje in dihanje in vse«. (Dejanja 17:25) In darovi brez življenja ne bi imeli nobene vrednosti.

Edino pravilno je torej, da svoje posvečeno življenje rabimo v Jehovovi službi. To se je odločil storiti tudi neki nadarjen mladenič. Živel je v prvem stoletju n. š. Pripadal je pomembnejši družini in svojo mladost preživljal v znanem mestu Tars v Ciliciji. Po rodu je bil sicer Jud, vendar je po očetu podedoval rimsko državljanstvo, kar mu je dajalo veliko pravic in prednosti. Ko je zrasel, je preučeval Postavo z enim od največjih »profesorjev« tistih dni – Gamalielom. Videti je bilo, da bodo ‚bogastvo, priljubljenost in visok položaj‘ v kratkem njegovi. (Dejanja 21:39; 22:3, 27, 28)

Kdo je bil ta mladenič? Imenoval se je Savel. Toda Savel je postal kristjan in nazadnje apostol Pavel. Prvotna hrepenenja je potisnil vstran in vse svoje življenje predal služenju Jehovu kot kristjan. Ni zaslovel kot odličen pravnik, temveč kot goreč oznanjevalec dobre novice. Po skoraj 30 letih misijonarjenja je prijateljem v Filipih napisal pismo. V njem je obnovil nekaj dosežkov iz časa, preden je postal kristjan, in nato dejal: »Zaradi [Jezusa Kristusa] sem vse izgubil in imam to za smeti, da pridobim Kristusa.« (Filipljanom 3:8) Ne, Pavel ni obžaloval tega, kako je rabil svoje življenje!

Kaj pa šolanje, ki ga je bil deležen pri Gamalielu? Ali mu je kdaj koristilo? Da! Prenekaterikrat je pomagal pri »zagovarjanju in utrjevanju evangelija«. Pavlovo glavno delo je bilo oznanjevanje dobre novice – česar pa se pri prejšnjem šolanju ne bi nikoli naučil. (Filipljanom 1:7; Dejanja 26:24, 25)

Podobno lahko danes nekateri pospešujejo delo v prid Kraljestva s svojimi darovi, talenti in tudi svojo izobrazbo. Amy ima denimo univerzitetno diplomo iz ekonomije in iz prava. Nekoč je imela donosno službo v pravni pisarni, danes pa služi kot neplačana prostovoljna strežnica v eni od podružnic Watch Tower Society. Amy svoje zdajšnje življenje opisuje: »Menim, da je to najboljša možna odločitev v življenju. [. . .] Prav nič si ne želim zamenjati s katerim koli od svojih sovrstnikov z univerze. Ponosna sem na pot, ki sem jo izbrala. Imam vse, kar potrebujem in si želim – zadovoljno, srečno življenje ter izpolnjujočo in zadovoljujočo kariero.«

Amy si je izbrala življenjsko pot, ki ji je prinesla duševni mir, zadovoljstvo in Jehovov blagoslov. Krščanski starši gotovo ne bi želeli kaj manj za svoje otroke!

Uspeh v krščanski strežbi

Vsekakor je zelo pomembno prav gledati tudi na uspeh v sami krščanski strežbi. Ni  nam težko občutiti uspešnosti, kadar smo v terenski strežbi doživeli prijetne trenutke, oddali biblijsko literaturo ali pa stanovalce vpletli v spodbudne biblijske pogovore. Če pa le redko najdemo odprto uho, bi se lahko nagibali k sklepanju, da zapravljamo čas. Vendar si zapomnimo, da je uspeh med drugim definiran kot ‚doseči priljubljenost‘. Pri kom si želimo to doseči? Pri Jehovu, seveda. To pa si lahko pridobimo, naj ljudje prisluhnejo našemu sporočilu ali ne. Glede tega je Jezus svoje učence poučil nekaj pomembnega.

Spomnili se boste, da je Jezus poslal 70 kraljestvenih oznanjevalcev »v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti«. (Lukež 10:1) Oznanjevali naj bi po mestih in vaseh, brez Jezusovega spremstva. Zanje je to bila nova izkušnja. Preden jih je torej odposlal, jim je dal natančne napotke. Ko srečajo ‚sina miru‘, naj bi mu temeljito pričevali o Kraljestvu. Kadar jih pa zavrnejo, naj neprizadeto nadaljujejo svojo pot. Jezus jim je razložil, da ljudje, ki jih nočejo poslušati, v resnici zavračajo samega Jehova. (Lukež 10:4–7, 16)

Ko je sedemdeseterica opravila svojo oznanjevalsko nalogo, so Jezusu poročali »z veseljem, govoreč: Gospod, tudi zli duhovi so nam pokorni v imenu tvojem.« (Lukež 10:17) Za te nepopolne ljudi je bilo gotovo vznemirljivo izganjati močna duhovna bitja! Toda Jezus je svoje navdušene učence opozoril: »Tega se ne veselite, da so vam duhovi pokorni; veselite se marveč, da so imena vaša zapisana v nebesih.« (Lukež 10:20, poudarili mi.) Sedemdeseterica morda ne bo vedno imela moči izganjanja demonov, niti naj ne bi v strežbi vedno doživljala pozitivnih rezultatov. Vendar če bo ostala zvesta, bo vedno uživala Jehovovo odobravanje.

Ali cenite polnočasne služabnike?

Neki mladenič je nekoč rekel krščanskemu starešinu: »Ko bom maturiral na srednji šoli, bom poskusil najti službo. Če je ne bom mogel najti, bom razmislil o tem, da bi se lotil kake oblike polnočasne službe.« Toda večina tistih, ki so začeli pionirsko strežbo, nima takega stališča. Nekateri so se za to, da bi pionirali, že odpovedali priložnostim imeti donosno kariero. Drugi so že zavrnili zanimive možnosti izobraževanja. Marsikaj so žrtvovali, tako kot apostol Pavel, toda tako kakor on, Robert in Amy ne obžalujejo svojih odločitev. Nadvse cenijo prednost, da uporabljajo svoje darove v hvalo Jehovu, ki je vreden najboljšega, kar lahko ponudijo.

Mnogi zvesti Jehovove priče zaradi tega ali onega razloga ne morejo pionirati. Morda morajo skrbeti za svetopisemske obveznosti. Toda če služijo Bogu z vsem ‚srcem, dušo in pametjo‘, je Jehova z njimi zadovoljen. (Matevž 22:37) Čeprav sami ne morejo pionirati, cenijo tiste, ki so se odločili za to odlično življenjsko pot.

Apostol Pavel je pisal: »Ne ravnajte se po tem svetu.« (Rimljanom 12:2) V skladu s Pavlovim nasvetom ne smemo dovoliti, da bi svoje razmišljanje oblikovali po kulturnih oziroma svetnih merilih te stvarnosti. Bodisi da lahko pionirate bodisi da ne, naj bo Jehovova služba središče vašega življenja. Dokler boste uživali Jehovovo odobravanje, boste uspešni.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 19]

Ne obtičite v vsakdanji rutini, ki ne pelje nikamor