Od prvega človeškega para se lahko učimo

BOG je pregledal planet Zemljo. Pripravljal jo je za prebivanje človeku. Videl je, da je vse, kar je delal, dobro. Ko je nehal delati, je pravzaprav objavil, da je ‚jako dobro‘. (1. Mojzesova 1:12, 18, 21, 25, 31) Toda preden je prišel do tega popolnega sklepa, je omenil nekaj, kar ‚ni bilo dobro‘. (Poudarili mi.) Seveda Bog ni naredil ničesar, kar bi bilo manj od popolnega. Šlo je le za to, da stvarstvo še ni bilo končano. »Ni dobro biti človeku samemu,« je rekel Jehova. »Naredim mu pomoč njegove vrste [kot njegovo dopolnilo, NW].« (1. Mojzesova 2:18)

Jehovov namen je bil, da bi človeška družba večno živela v zdravju, sreči in obilju v zemeljskem raju. Prednik vsega človeštva je bil Adam. Njegova žena, Eva, je postala »mati vseh živečih«. (1. Mojzesova 3:20)  Sedaj zemljo polnijo milijarde njunih potomcev, vendar so ti daleč od popolnosti.

Zgodba Adama in Eve je znana. Kako pa nam lahko praktično koristi? Kaj se lahko naučimo iz izkušenj prvega človeškega para?

»Moža in ženo ju je ustvaril«

Ko je Adam določeval živalim imena, je videl, da ima vsaka svojega partnerja, on ga pa nima. Ko je torej zagledal lepo stvarjenje, ki ga je Jehova oblikoval iz njegovega rebra, se je veselil. Spoznavajoč, da je bila ona edinstveno del njega, je vzkliknil: »To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bode imenovala Možinja, zato ker je vzeta iz moža.« (1. Mojzesova 2:18–23)

Človek je potreboval ‚pomočnika‘. Sedaj je imel ravno pravega. Eva je popolnoma ustrezala temu, da je bila Adamovo dopolnilo – pri skrbi za njun vrtni dom in živali, pri rojevanju otrok ter s tem, da je dobil intelektualno spodbudilo in podporo pravega tovariša. (1. Mojzesova 1:26–30)

Jehova je dvojici priskrbel vse, kar si je ta razumno želela. S tem ko je privedel Evo k njenemu možu ter tako potrdil njuno zvezo, je Bog ustanovil zakon in družino, po katerih bi bila družba organizirana. Poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi pravi: »Zapusti mož očeta svojega in mater svojo in držal se bo žene svoje, in bodeta v eno meso.« Ko je Jehova blagoslovil prvi zakonski par, jima je zapovedal, naj bosta rodovitna – očitno z namenom, da bi se vsak otrok rodil v skrbni družini, kjer bi zanj skrbela oče in mati. (1. Mojzesova 1:28; 2:24)

‚Po Božji podobi‘

Adam je bil popoln Božji sin, ustvarjen po Božji ‚podobi in sličnosti‘. Ker pa ‚je Bog duh‘, si nista mogla biti fizično podobna. (1. Mojzesova 1:26; Janez 4:24) Podobnost je v lastnostih, kar je človeka dvignilo nad živali. Da, že od začetka so bile v človeka vsajene lastnosti, kot so ljubezen, modrost, moč in pravičnost. Podeljena mu je bila svobodna volja in sposobnost za duhovnost. Da je razlikoval pravilno od napačnega, mu je omogočil prirojen moralni čut ali vest. Človek je imel umsko zmožnost, zaradi česar je lahko meditiral o vzroku obstoja ljudi, si pridobival spoznanje o svojem Stvarniku in z njim razvijal zaupnost. Tako je Adam imel vse, kar je potreboval, da bi lahko izpolnil vlogo oskrbnika Božjega zemeljskega stvarstva.

Eva zagreši

Adam je nedvomno hitro obvestil Evo o edini prepovedi, ki jo je postavil Jehova: lahko sta uživala sadove z vseh dreves v svojem vrtnem domu, razen z enega – drevesa spoznanja dobrega in hudega. Z njega naj ne bi jedla. Če bi, bi še isti dan umrla. (1. Mojzesova 2:16, 17)

Kmalu se je pojavilo sporno vprašanje glede prepovedanega sadu. Evo je ogovorila kača, ki jo je neki nevidni duh uporabil za govorca. Kača je očitno nedolžno vprašala: »Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?« Eva je odgovorila, da je dovoljeno jesti sad z vsakega drevesa, razen z enega. Tedaj pa je kača, v nasprotovanju Bogu, ženi prigovarjala: »Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.« Žena je prepovedano drevo začela gledati v drugačni luči. Bilo je »dobro tisto drevo za jed in [. . .] je veselje očem«. Eva je popolnoma prevarana prekršila Božji zakon. (1. Mojzesova 3:1–6; 1. Timoteju 2:14)

Ali je bil Evin greh neogiben? Nikakor ne! Postavite se na njeno mesto. Kača je trdila nekaj, kar je popolnoma sprevračalo besede Boga in Adama. Kako bi se počutili, če bi neki neznanec obtožil nepoštenosti koga, ki ga imate radi in mu zaupate? Eva bi se morala  drugače odzvati, se zgroziti in biti ogorčena, morda celo zavrniti poslušanje tega. Kdo je navsezadnje bila ta kača, da je dvomila o Božji pravičnosti in besedi njenega moža? Že iz spoštovanja načela poglavarstva bi se morala posvetovati, še preden bi kar koli odločila. Enako bi morali storiti mi, če bi nam kdaj predstavili informacije, ki so v nasprotju z Božjimi napotki. Toda Eva je zaupala besedam Skušnjavca, želela je biti sama svoj sodnik za to, kaj je dobro in kaj slabo. Bolj se je igrala s to mislijo, vse bolj ji je bila všeč. Kakšno napako je naredila, ker je gojila napačno željo, namesto da bi jo odpravila iz svojega uma ali pa se o stvareh pogovorila s svojim poglavarjem družine! (1. Korinčanom 11:3; Jakob 1:14, 15)

Adam posluša ženin glas

Eva je kmalu navedla Adama, da se ji je pridružil v grehu. Kako naj bi pojasnili njegovo neznačajno privolitev? (1. Mojzesova 3:6, 17) Adam je stal pred nasprotjem zvestovdanosti. Ali bo ubogal svojega Stvarnika, ki mu je dal vse, tudi ljubljeno soprogo, Evo? Ali bo poiskal vodstvo pri Bogu glede tega, kaj naj stori sedaj? Ali pa se bo spustil za Evo v greh? Adam je zelo dobro vedel, da je to, za kar se je nadejala, če zaužije prepovedan sad, slepilo. Apostol Pavel je bil navdihnjen, da zapiše: »Adam ni bil prevaran, žena pa je prevarana padla v pregreho.« (1. Timoteju 2:14) Adam se je torej namerno odločil upreti Jehovu. Njegov strah pred tem, da bi bil ločen od svoje žene, je bil očitno večji od njegove vere v Božjo sposobnost, da popravi položaj.

Adamovo dejanje je bilo samomorilsko. Poleg tega je to bilo tako, kot bi umoril še vse potomstvo, ki mu ga je Jehova milostno dovolil imeti, saj so se vsi rodili pod obsodbo greha na smrt. (Rimljanom 5:12) Kolikšna cena za sebično neposlušnost!

 Posledice greha

Takojšnja posledica greha je bil občutek sramu. Par se ni veselo tekel pogovarjat z Jehovom, temveč se je skril. (1. Mojzesova 3:8) Njuno prijateljstvo z Bogom se je razdrlo. Na vprašanje, kaj sta naredila, nista pokazala nobenega kesanja, čeprav sta se oba zavedala, da sta prelomila Božji zakon. S tem ko sta jedla prepovedani sad, sta obrnila hrbet Božji dobroti.

Bog je nakazal, da bodo zato rojevanje otrok spremljale večje bolečine. Eva bo hrepenela po možu in on ji bo gospodoval. Njen poskus, da bi dosegla neodvisnost, se je tako končal ravno z nasprotnim. Adam se bo sedaj trudoma živil z zemeljskim pridelkom. Namesto da bi svojo lakoto v Edenu tešil brez naprezanja, se bo moral garaje preživljati za obstoj, dokler se ne bo vrnil v prah, iz katerega je bil narejen. (1. Mojzesova 3:16–19)

Adam in Eva sta bila nazadnje izgnana iz edenskega vrta. Jehova je rekel: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, v kolikor ve, kaj je dobro in hudo. Sedaj pa, da ne iztegne roke svoje ter ne vzame tudi od drevesa življenja, in bi jedel in živel vekomaj – « »Stavek se konča v zraku,« opaža strokovnjak Gordon Wenham, in ostali del Božje misli je prepuščen nam – morda kot: »Izgnal ga bom iz vrta.« Biblijski pisec običajno pove celo Božjo misel. Toda tu, nadaljuje Wenham, »izpustitev sklepa govori o tem, kako hitro je Bog ukrepal. Komaj je izgovoril svoje besede, sta že bila odpravljena z vrta.« (1. Mojzesova 3:22, 23) Očitno se je vsa komunikacija med Jehovom in prvim parom s tem nehala.

Adam in Eva nista fizično umrla v tistem 24-urnem dnevu. Toda umrla sta v duhovnem smislu. Nepopravljivo odtujena od Vira življenja sta začela toniti v smrt. Zamislite si, kako grenko je moralo biti njuno prvo srečanje s smrtjo, ko je njun prvorojenec Kajn umoril njunega drugega sina, Abela! (1. Mojzesova 4:1–16)

Za tem o prvem človeškem paru vemo sorazmerno malo. Ko je bil Adam star 130 let, se jima je rodil tretji sin, Set. Adam je umrl 800 let kasneje, pri starosti 930 let, potem ko je imel »sinove in hčere«. (1. Mojzesova 4:25; 5:3–5)

Pouk za nas

Poročilo o prvem zakonskem paru nas poleg tega, da nam razodeva vzrok za izrojeno stanje današnje človeške družbe, nauči tudi nekaj bistvenega. Vsaka zahteva po neodvisnosti od Boga Jehova je čista nespametnost. Resnično modri verujejo v Jehova in njegovo Besedo, ne v svoje domnevno samozadostno znanje. Jehova določa dobro in slabo, in bistvo tega, da delamo, kar je prav, je poslušnost njemu. Narediti prestopek pomeni prekršiti njegove zakone in ne meniti se za njegova načela.

Bog je ponudil in še vedno ponuja vse, kar si človeštvo sploh lahko želi: večno življenje, svobodo, zadovoljstvo, srečo, zdravje, mir, blaginjo in odkrivanje novega. Toda zato, da bi vse to uživali, moramo priznati, da smo povsem odvisni od našega nebeškega Očeta, Jehova. (Propovednik 3:10–13; Izaija 55:6–13)

[Okvir/slika na strani 26]

Ali sta Adam in Eva SAMO MIT?

Verovanje v prvotni raj, ki je bil izgubljen zaradi greha, je bilo razširjeno med starimi Babilonci, Asirci, Egipčani in drugimi. Mnogim pripovedim je skupno drevo življenja, katerega sad bi tistim, ki ga uživajo, dal večno življenje. Človeštvo se torej spominja, da se je v Edenu zgodilo nekaj žalostnega.

Danes številni zavračajo biblijsko poročilo o Adamu in Evi le kot mit. Vendar večina znanstvenikov priznava, da je človeška rasa ena družina s skupnim začetkom. Mnogi teologi ne morejo zanikati tega, da so bile na človeštvo prenesene posledice izvirnega greha, ki ga je zagrešil skupni prednik. Verjetje, da se človek ni razvil le iz enega vira, bi jih obvezno vodilo k sklepu, da je izvirni greh naredilo več prednikov. To pa bi jih navedlo k zanikanju tega, da je Kristus, »zadnji Adam«, odkupil človeštvo. Toda Jezus in njegovi učenci niso bili v takem precepu. Poročilo iz Prve Mojzesove knjige so priznavali za resnično. (1. Korinčanom 15:22, 45; 1. Mojzesova 1:27; 2:24; Matevž 19:4, 5; Rimljanom 5:12–19)