Življenjska zgodba

»Ne veste, kaj bode jutri«

PRIPOVEDUJE HERBERT JENNINGS

»Iz pristaniškega mesta Tema v Gani sem se vračal v podružnico Watch Tower Society in med potjo pobral mladeniča, ki se je želel peljati v mesto. Izkoristil sem priložnost in mu pričeval. Mislil sem, da mi gre sijajno! Toda ko sva prispela na njegov cilj, je skočil iz tovornjaka in se pognal v dir.«

OMENJENI dogodek mi je bil ključ do tega, da se v mojem življenju odvija nekaj nenavadnega. Preden nadaljujem, kaj se je zgodilo, naj vam povem, kako sem se kot Kanadčan znašel v Gani.

Bilo je sredi decembra 1949 v severnem predmestju Toronta v Kanadi. Pravkar smo prekopali kak meter zmrznjenih tal za vodovod k novi hiši. Naša delovna ekipa se je premražena in utrujena zbrala okrog ognja, na katerega smo nalagali ostanke lesa, in čakala, da nas pobere tovornjak. Nenadoma je Arnold Lorton, eden od sodelavcev, začel govoriti nekaj o »vojnah in glasovih o vojnah«, »koncu tega sveta« ter uporabil še druge meni čisto tuje izraze. Vsi so nemudoma obmolknili, obšla jih je zadrega, nekateri so celo postali sovražni do njega. Spominjam se, da sem razmišljal: ‚Ta dečko pa je zelo pogumen! Tukaj ga nihče ne želi poslušati, on pa kar nadaljuje.‘ Toda njegove besede so v meni zadele pravo struno. Od druge svetovne vojne je minilo le nekaj let in česa takega nisem nikoli slišal v kristadelfijanski veri, kateri je pripadala moja družina že nekaj rodov. Pozorno sem poslušal, prevzet nad njegovimi razlagami.

Ni trajalo dolgo, ko sem stopil k Arnoldu, da bi izvedel še kaj več. Ko se ozrem nazaj,  spoznavam, kako zelo sta bila z njegovo ženo Jean strpna in prijazna do mene, neizkušenega devetnajstletnika. Za to, da bi se pogovarjal z njima, sem pogosto nenapovedan in nepovabljen prišel k njima na dom. Postavila sta me na prave tirnice in mi pomagala sortirati nasprotna si merila in nravstvena načela, ki so se vrtela v mojem mladem razumu. Dvaindvajsetega oktobra 1950, deset mesecev po tistem začetnem doživetju ob obcestnem ognju, sem se krstil za Jehovovo pričo ter se povezal z Willowdalsko občino v North Yorku, ki je sedaj del Toronta.

Napredovati s sočastilci

Ko je oče uvidel, da sem odločen ravnati po novonajdeni veri, je življenje doma postajalo vedno bolj napeto. Oče je malo pred tem bil žrtev čelnega trčenja, ki ga je povzročil pijan voznik, in tako pogosto ni bil najbolj prijeten človek. Za mamo, brata in sestri je bilo življenje težko. Napetost do biblijske resnice se je še stopnjevala. Zato se mi je zdelo preudarno, da zavoljo miru s starši in zato, da se utrdim na ‚poti resnice‘, odidem od doma. (2. Petrov 2:2)

Do poznega poletja 1951 sem se že ustalil v majhni občini v Colemanu v Alberti. Tam sta mladeniča Ross Hunt in Keith Robbins sodelovala v polnočasnem javnem oznanjevanju, ki ga poznamo kot redno pioniranje. Pomagala sta me usmerjati k enaki prostovoljni strežbi. Prvega marca 1952 sem se pridružil vrstam rednih pionirskih strežnikov.

Z veliko naklonjenostjo se spominjam spodbud, ki sem jih prejel. Mnogo sem se še moral naučiti in to je bil moj preizkusni teren. Pozneje, ko sem v pionirski službi preživel približno leto dni z občino Lethbridge v Alberti, so me nepričakovano povabili, da bi služil kot potujoči nadzornik. Služil naj bi občinam Jehovovih prič, ki so bile razpršene vzdolž vzhodne kanadske obale od Monctona v Novem Brunswicku do Gaspéja v Quebecu.

Pri svojih komaj 24 letih starosti, in ker sem bil še sorazmerno mlad v resnici, sem se počutil zelo neustreznega, posebej v primerjavi z zrelimi Pričami, katerim naj bi služil. Naslednjih nekaj mesecev sem se iskreno trudil. Nato je nastopilo še eno presenečenje.

Šola Gilead, od tam pa proti Zlati obali

Septembra 1955 so me povabili, da se pridružim okrog sto učencem v 26. razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead v South Lansingu v New Yorku. Petmesečno intenzivno usposabljanje in študij sta bila ravno to, kar sem potreboval. Ob druženju s tako izredno motivirano skupino se mi je navdušenje okrepilo. V tistem času pa se je zgodilo še nekaj, kar mi še danes bogati življenje.

Med učenci, ki so se pripravljali za misijonarsko dejavnost, je bila tudi mlada sestra, Aileen Stubbs. V njej sem videl nekakšno trdnost, uporabno praktičnost ter skromno, vedro držo. Mislim, da sem jo prestrašil, ko sem ji nerodno razkril svoje namene. Ampak ni zbežala! Dogovorila sva se, da gre Aileen na svojo misijonarsko dodelitev v Kostariko in jaz v Zlato obalo (sedaj Gano) v zahodni Afriki.

Nekega majskega jutra 1956. leta sem se znašel v pisarni brata Nathana Knorra v devetem nadstropju v Brooklynu, New York. Takrat je bil on predsednik Watch Tower Society. Dodeljen sem bil za slugo podružnice, da bi nadzoroval oznanjevalsko delo v Zlati obali, Togu, Slonokoščeni obali, Gornji Volti (sedaj Burkina Faso) in Gambiji.

Besed brata Knorra se spominjam tako, kot bi mi jih rekel še včeraj. »Tega ti ni treba prevzeti kar takoj,« je rekel. »Vzemi si čas; uči se od tamkajšnjih izkušenih bratov. Ko se boš nato čutil pripravljenega, začni služiti kot podružnični sluga. [. . .] Tu je tvoje pismo o  imenovanju. Stvari prevzemi sedem dni po svojem prihodu tja.«

‚Samo sedem dni,‘ sem pomislil. ‚Kaj se je zgodilo z »vzemi si čas«?‘ Osupel sem odšel s tega pogovora.

Naslednjih nekaj dni je minilo, kot bi mignil. Vse prehitro sem stal ob ograji tovorne ladje, ki je plula po East Riverju mimo brooklynskih pisarn Skupnosti in začenjala 21 dnevno oceansko plovbo proti Zlati obali.

Z Aileen sva stalno zaposlovala čezmorsko pošto. Zopet sva se srečala leta 1958 in se 23. avgusta istega leta poročila. Nikoli se ne neham zahvaljevati Jehovu za tako krasno partnerko.

Devetnajst let sem cenil prednost služenja ob boku somisijonarjev ter afriških bratov in sester v podružnici Skupnosti. V tem času je betelska družina zrasla s komaj peščice na 25 članov. Ti dnevi so za nas bili polni izzivov, dogodkov ter so bili rodovitni. Vendar moram biti pošten. Meni osebno je vroče, vlažno podnebje poseben izziv. Zdelo se je, da se stalno potim, sem nenehno lepljiv in včasih razdražljiv. Kljub temu mi je bilo služiti v resnično veselje, saj se je število kraljestvenih oznanjevalcev v Gani s komaj nekaj čez 6000 leta 1956 povečalo na 21.000 leta 1975. In sedaj je tam dvakratno veselje videti več kot 60.000 marljivih Prič.

Tistega »jutri« nisva pričakovala

Okrog leta 1970 se mi je začela pojavljati zdravstvena težava, ki jo je bilo zelo težko določiti. Opravil sem zdravstvene preiskave, vendar so mi rekli samo to, da sem »dobrega zdravja«. Zakaj sem se torej stalno tako slabo počutil, bil tako utrujen, nespočit? Na to je odgovorilo dvoje reči in ti sta me šokirali. Res, kakor je napisal Jakob: »Ne veste, kaj bode jutri.« (Jakob 4:14)

Prvi ključ je bilo tisto doživetje z mladeničem, kateremu sem pričeval med vožnjo v mesto. Sploh nisem uvidel, da sem kar naprej žlobudral in z vsakim trenutkom govoril hitreje in bolj vneto. Ko sva dospela na njegov cilj in je skočil iz tovornjaka ter se pognal v dir, sem osupel. Večina Gancev je po naravi spokojne, umirjene nravi, zmožni so iti preko tako rekoč vsega. Njegov odziv se preprosto ni ujemal s to sliko. Sedel sem tam in razmišljal. Spoznal sem, da imam problem. Toda nisem vedel, kakšen. A vsekakor sem ga imel.

Kot drugo je Aileen nekoč, ko sva imela posebej globok preiskujoč pogovor, menila: »No, če ta problem ni fizičen, potem mora biti duševen.« Tako sem si torej skrbno zapisoval vse simptome in se odpravil k psihiatru. Ko sem mu prebral svoj seznam, je dejal: »To je klasičen primer. Trpite zaradi manično-depresivne psihoze.«

Obnemel sem. Ko sem si naslednjih nekaj let prizadeval bojevati naprej, sem imel vse večje vzpone in padce. Nenehno sem iskal rešitev.  Toda nihče ni vedel, kaj pravzaprav storiti. Kako vznemirjujoč boj je to bil!

Vedno sva nameravala vztrajati pri prednosti polnočasne službe kot najinem življenjskem delu in treba je bilo narediti toliko reči. Velikokrat sem srčno in goreče molil: »Jehova, če želiš, ‚bom živel in to storil‘.« (Jakob 4:15) Toda ni bilo tako. Pogledala sva torej stvarnosti v oči in uredila stvari, da sva junija 1975 zapustila Gano in najine številne tesne prijatelje ter se vrnila v Kanado.

Jehova pomaga po svojem ljudstvu

Kmalu sem spoznal, da nisem neobhodno potreben in da nisem edini s svojo težavo. Občutil sem besede iz Prvega Petrovega lista 5:9: »[Vedite], da isto trpljenje prenaša bratovščina vaša razkropljena po svetu.« Ko sem to doumel, sem začel spoznavati, kako zares naju Jehova podpira kljub tej neprijetni spremembi. Kako lepo nama je »bratovščina« na toliko načinov priskočila na pomoč!

Čeprav gmotno nisva imela veliko, naju Jehova ni zapustil. Navedel je najine prijatelje v Gani, da so nama pomagali gmotno in tudi drugače. Z močnimi mešanimi občutki sva zapuščala te, ki sva jih tako vzljubila, in se lotila tega nepričakovanega »jutri«.

Aileenina sestra Lenora in njen mož Alvin Friesen sta naju prijazno sprejela in nekaj mesecev velikodušno skrbela za najine potrebe. Neki priznan psihiater je z zaupanjem napovedal: »V šestih mesecih boste spet na nogah.« Morda je to rekel zato, da bi mi vlil zaupanje, toda napoved se tudi po šestih letih ni izpolnila. Vse do danes se spoprijemam s tem, čemur vljudneje pravijo bipolarna motnja razpoloženja. Gotovo blažje ime, toda kot dobro vedo tisti, ki trpijo zaradi nje, prijaznejše ime nikakor ne olajša morečih simptomov bolezni.

Brat Knorr je takrat že trpel zaradi bolezni, ki je nazadnje vodila do njegove smrti junija 1977. Kljub temu je našel čas in moč, da mi je pisal dolga spodbudna pisma, s tolažilnimi besedami in nasveti. Ta pisma še vedno hranim kot zaklad. Njegove besede so veliko prispevale k temu, da sem dušil nerazumne občutke neuspeha, ki so stalno prihajali na površje.

Ob koncu leta 1975 sva morala zapustiti najine dragocene prednosti polnočasne službe in se osredotočiti na skrb za moje zdravje. Oči so me bolele že pri navadni svetlobi. Nenadni ostri zvoki so odmevali kakor puškino streljanje. Vrvež ljudi me je povsem zmedel. Pravi boj je bil že samo obiskovati krščanske shode. Kljub temu sem bil brezpogojno prepričan o vrednosti duhovnega druženja. Da sem to zmogel, sem v kraljestveno dvorano običajno vstopil potem, ko se je množica posedla, in odšel, tik preden se je po končanem programu razživela.

Drug velik izziv je bilo sodelovati v javni strežbi. Včasih se enostavno nisem mogel pripraviti do tega, da bi pozvonil, čeprav sem že prišel k hiši. Toda nisem odnehal, ker sem se zavedal, da naša strežba pomeni rešitev za nas in vsakogar, kdor se ugodno odzove. (1. Timoteju 4:16) Čez čas sem že lahko obvladal svoja čustva, šel k naslednjim vratom in poskusil znova. S tem, ko sem vztrajal v strežbi, sem lahko ostal kolikor toliko duhovno zdrav, zaradi česar sem bil tudi bolj zmožen spoprijemati se z boleznijo.

Ker je bipolarna motnja razpoloženja kronične narave, sem uvidel, da bo ta bolezen najverjetneje pritiklina mojega življenja v današnji stvarnosti. Leta 1981 so bile v reviji Prebudite se! objavljene odlične serije člankov. *  Z njimi sem začel bolje razumeti naravo te bolezni in spoznal učinkovitejše načine spoprijemanja z njo.

Naučiti se spoprijemati

Vse to ni šlo brez žrtev in prilagajanja moje žene. Če tudi vi skrbite za koga v podobnih okoliščinah, boste verjetno razumeli njena opažanja:

»Zdi se, da razpoloženjska motnja povzroči nenadno spremembo v osebnosti. Prizadeti se lahko v nekaj urah spremeni iz živahnega, spodbudnega posameznika z inovativnimi načrti in zamislimi v izčrpanega, negativnega in celo jeznega človeka. Če drugi v tem ne prepoznajo bolezni, lahko to v njih izzove občutke jeze in zbeganosti. Načrte je jasno treba hitro spreminjati in začne se osebni boj z občutki razočaranja oziroma zavrnitve.«

Kadar se počutim izjemno dobro, postanem pozoren. Nagonsko vem, da potem ko sem ‚visoko‘, nastopi padec v ‚nizko‘ razpoloženje. V mojem primeru imam raje ‚nizko‘, ker me običajno za nekaj dni ohromi in se verjetno ne bom zapletel v nič neuravnovešenega. Aileen mi zelo pomaga, tako da me svari pred pretirano stimuliranostjo, kadar pa se name zgrne mračno razpoloženje, me tolaži in podpira.

Kadar je bolezen najbolj dejavna, obstaja resnična nevarnost, da se človek tako zatopi sam vase, da izključi vse drugo. Nekdo se lahko v depresivnem razpoloženju povsem osami ali pa se v manični fazi ne meni za občutke in odzivanje drugih. V preteklosti sem težko sprejel dokaze za mojo duševno in čustveno težavo. Bojevati sem se moral z mišljenjem, češ da je ta težava le nekaj zunanjega, denimo neuspel projekt ali kak drug človek. Vedno znova sem moral spomniti samega sebe: ‚Okrog mene se ni nič spremenilo. Težava ni zunanja, temveč notranja.‘ Postopoma sem popravil svoje razmišljanje.

V vseh teh letih sva se naučila biti odkrita in poštena do sebe in drugih glede mojega stanja. Trudiva se ohranjati optimizem in ne dovoliti, da bi bolezen gospodovala najinemu življenju.

Boljši »jutri«

Po gorečih molitvah in številnih bojih doživljava koristi Jehovovega blagoslova in podpore. Sedaj sva oba v starejših letih. Sem pod stalnim zdravniškim nadzorom z zmerno, a stalno količino zdravil, da ohranjam razmeroma stabilno zdravje. Vsako prednost službe, ki jo lahko imava, ceniva. Še naprej služim kot občinski starešina. Vedno si prizadevava biti v oporo drugim v veri.

Res, kakor pravi Jakobov list 4:14: »Ne veste, kaj bode jutri.« Tako bo, dokler bo trajala ta stvarnost. Toda resnico odzvanjajo tudi besede v Jakobovem listu 1:12: »Blagor možu, ki pretrpi izkušnjavo; ker ko bo preizkušen, prejme venec življenja, ki ga je obljubil Gospod tem, ki ga ljubijo.« Naj danes vsak od nas trdno stoji in si predoča blagoslove, ki jih Jehova obljublja za jutri.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Ko iščem samoto v svoji umetnostni delavnici

[Slika na strani 26]

Z ženo Aileen

[Slika na strani 28]

Na zboru »Večna dobra vest« v Temi, Gana, 1963. leta