Dobra novica o miru doseže Chiapaško višavje

»V najhujšem pokolu, kar ga lahko pomni kdo v zvezni državi Chiapas, je skupina [. . .] oborožencev pomorila 45 nemočnih kmetov, med katerimi je bilo 13 dojenčkov,« je poročal časopis »El Universal« o dogodku, ki se je 22. decembra 1997 zgodil v Actealu v zvezni državi Chiapas.

CHIAPAS je najjužnejša mehiška zvezna država, ki meji na Gvatemalo. Skupina domorodnih majevskih Indijancev, z dolgo zgodovino revščine in pomanjkanja, je januarja 1994 organizirala oboroženo vstajo pod zastavo Ejército Zapatista de Liberación Nacional (EZLN, Narodnoosvobodilna vojska zapatovcev). Pogajanja za mirno rešitev spora se zavlačujejo. Vdori in napadi obojih, upornikov in vladnih čet, se končajo s prelivanjem krvi in smrtjo. Zaradi nemirov je veliko kmetov s tega področja zbežalo na varno.

Sredi teh negotovih okoliščin obstaja skupina miroljubnih ljudi, ki glede političnega boja ostaja nevtralna. Goreče usmerjajo pozornost na Božje kraljestvo kot na edino upanje za rešitev težav, s katerimi se spoprijemajo ljudje tako pri njih kot po svetu. (Daniel 2:44) Kdo so to? Jehovove priče. Iz poslušnosti do Jezusove zapovedi si prizadevajo ponesti dobro novico o Božjem kraljestvu tudi na najbolj odročne predele Chiapaškega višavja. (Matevž 24:14) Kako je bilo oznanjevati v takih okoliščinah in kakšni so bili rezultati?

»Sem Jehovova priča«

Mladenič Adolfo, ki še ni bil dolgo oznanjevalec Kraljestva, je nekega dne delal na radijski postaji v Ocosingu. Nenadoma je zaslišal močno trkanje na vrata. Noter je planila skupina zakrinkanih mož in usmerila puške proti njegovi glavi. Odhiteli so v prostor za oddajanje, prevzeli nadzor nad opremo in po radiu objavili, da so vladi napovedali vojno.

Oboroženci so se obrnili k Adolfu in mu ukazali, naj se pridruži njihovemu gibanju. »Sem Jehovova priča,« je odgovoril Adolfo, čeprav še ni bil krščen. Pojasnil je, da je edino upanje za mir Božje kraljestvo, ter odločno zavrnil ponujeni uniformo in puško. Ko so videli njegovo odločnost, so ga pustili oditi. Adolfo pri obujanju spomina na to doživetje pravi: »Ta dogodek mi je resnično okrepil vero.«

Razmere so se nazadnje ustalile, vendar je področje še vedno nadzorovala vojska. Adolfo je kljub temu z veseljem sprejel povabilo starešin svoje občine, da bi  sodeloval z odmaknjeno skupino kristjanov na tistem območju. Na kontrolnih točkah, skozi katere je moral iti, so mu vojaki izkazali spoštovanje, ko se je predstavil kot Jehovova priča. Pozneje se je krstil in okusil zadovoljstvo, da je iz te odmaknjene skupine nastala občina Jehovovih prič. »Sedaj, ko sem krščen,« je izjavil Adolfo, »lahko zatrdno rečem, da sem Jehovova priča!«

»Jehova naju je krepil«

Kmalu zatem, ko je EZLN po radiu napovedala vojno vladi, so ljudje zbežali iz mest. Francisco, polnočasni strežnik ali pionir, je pojasnil, kako je njega in njegovo ženo Jehova krepil pri tem, kar sta morala prestati.

»Odločila sva se zateči na področje, oddaljeno tri ure hoda. Tam je bila občina, in tako sva bila skupaj z bratovščino. Kmalu je nastopil čas za okrajni zbor, ki naj bi potekal v Palenqueju. Z ženo nisva hotela izpustiti posebnega sestanka za pionirje, toda izvedela sva, da je pot do kraja, kjer je bil zbor, zaprla EZLN. Odločila sva se, da bova šla skozi goščavo, za kar sva potrebovala devet ur. Prišla sva še ravno pravi čas,  da sva se udeležila sestanka za pionirje, na katerem sva zelo uživala, prav tako pa sva uživala tudi v vsem zborskem programu.

Po vrnitvi sva odkrila, da so nama požgali dom in ukradli živali. Pustili so samo majhno torbo z oblačili. Izguba naju je razžalostila, toda bratje v Ocosingu so naju prijazno sprejeli v svoj dom. Pokazali so nama tudi, kako delati stvari, ki jih kot kmeta nisva nikoli prej počela. Neki brat me je naučil fotografirati, drugi popravljati čevlje. Tako se lahko še danes preživljava, ne da bi nama bilo treba nehati pionirati. Ko se spominjava vseh teh dogodkov, lahko vidiva, da nama sicer ni bilo lahko zdržati, toda Jehova naju je krepil.«

Sadovi oznanjevanja

Priče v zvezni državi Chiapas niso dovolili, da bi jih nadloge in nevarnost odvrnili od sodelovanja v posebnem trudu, da bi dobro novico prinesli ljudem na področju. Aprila in maja 1995 so se denimo pridružili svojim sokristjanom po svetu v akciji razdeljevanja Kraljestvene vesti št. 34, ki je nosila kar najprimernejši naslov Zakaj imamo v življenju toliko problemov.

V tej akciji je Ciro, redni pionir, v kraju Pueblo Nuevo našel družino, ki je pokazala zanimanje. Čez tri dni se je vrnil in z njimi začel preučevati Biblijo. Toda ko sta on in njegov tovariš zopet prišla, da bi z družino preučevali naprej, hišnega gospodarja ni bilo doma. Namesto tega je tam nanj čakala skupina zakrinkanih ljudi, da bi ga napadli. Cira in tovariša so vprašali, kaj bi rada, in jima grozili s smrtjo. Tiho sta se pomolila k Jehovu in pogumno razložila, da sta prišla poučevat družino o Bibliji. Na to so ju zakrinkani možje izpustili. Hišni gospodar je bil tega dne zadržan in se sploh ni vrnil domov.

Nekega dne, skoraj tri leta pozneje, je Ciro doživel presenečenje, ko se je ta mož pojavil pri njegovih vratih. Kako vesel je bil Ciro, ko je izvedel, da se je vsa družina krstila in so sedaj povezani z občino v Gvatemali! Ena od hčera celo služi kot redna pionirka.

Cenjenje do duhovne hrane

Območni nadzornik poroča, da se Priče v Chiapasu kljub tamkajšnjim nenehnim nadlogam resnično zavedajo pomembnosti skupnega zbiranja. (Hebrejcem  10:24, 25) Pripoveduje, kaj se je zgodilo ob nedavnem dnevu posebnega zbora, ki se je po razporedu začel zgodaj zjutraj, tako da bi se udeleženci lahko vračali domov podnevi, ko je pot še relativno varna. Čeprav je morala večina od njih hoditi več kot tri ure skozi goščavo, da je prišla na prizorišče zbora, je ob sedmih zjutraj že vsak sedel na svojem sedežu. Med navzočimi je bilo šest članov skupine EZLN, ki so poslušali in ploskali ter očitno uživali v programu. Tudi oni so tri ure pešačili, da so se udeležili zbora. Dvajset članov EZLN je celo obiskalo slovesnost v spomin na Kristusovo smrt, ki je bila v krajevni kraljestveni dvorani.

Nekemu mladeniču, ki je sodeloval pri gverilskem gibanju, so nadrejeni naročili, naj straži na določenem področju goščave. Po prihodu v to skupnost je odkril, da so vsi prebivalci, katerih večina so bili Jehovove priče, zbežali. Tako se je namestil v enega od zapuščenih domov. Ker ni imel ravno veliko dela, je vzel v roke nekaj knjig, ki jih je našel v hiši, in začel brati. Bile so Watchtowerjeve publikacije, ki so jih Priče pustili v hiši. Mladenič je v samoti začel meditirati o prebranem. Odločil se je, da bo moral spremeniti življenje in odložiti orožje. Takoj, ko je lahko, je poiskal Priče in začel preučevati Biblijo. V šestih mesecih je drugim že pripovedoval o dobri novici. Sedaj so on in še trije člani njegove družine, ki so bili privrženci gverilskega gibanja, krščeni kristjani.

Videti pozitivno stran

Čeprav so nemiri pomenili veliko nadlog, so v resnici pozitivno vplivali na odnos ljudi do oznanjevanja. Starešina iz mesta, kjer se je upor začel, pripoveduje: »V približno petih dneh po izbruhu bojev smo organizirali oznanjevanje v mestu in zunaj njega. Ljudje so nas željno poslušali. Oddali smo veliko biblijske literature in začeli precej biblijskih poukov. Na nekem področju jih je prej veliko nasprotovalo resnici, toda zaradi tega spora sedaj poslušajo, preučujejo Biblijo ter obiskujejo shode in zbore.«

Bratje in sestre so srečni, da lahko kljub zelo nestabilnim razmeram še naprej opravljajo svoje teokratične dejavnosti. Z vednostjo vladnih sil in EZLN se še nadalje zbirajo na zborih, ki jih duhovno krepijo. Krepka spodbuda k nadaljevanju oznanjevanja so tudi obiski potujočih nadzornikov. Zanimivo je, da jih spodbujajo celo tisti, ki so vpleteni v konflikt, in pogosto prigovarjajo Pričam, naj še naprej oznanjujejo.

Sčasoma ljudem v Chiapasu ni bilo več treba prenašati toliko preizkušenj in nadlog, vendar teh še ni konec. Ne glede na to pa je eno gotovo: Jehovove priče so se odločeni brez popuščanja truditi še naprej prinašati ljudem dobro novico o miru iz Božje Besede, Biblije. (Dejanja 10:34–36; Efežanom 6:15) Tako kot je to izrazil prerok Jeremija, priznavajo, da »ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje«. (Jeremija 10:23) Samo Božje kraljestvo v rokah Božjega Sina, Jezusa Kristusa, lahko odpravi krivico in revščino na svetu. (Matevž 6:⁠10)

[Zemljevid na strani 9]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Mehiški zaliv

CHIAPAS

GVATEMALA

Tihi ocean

[Navedba vira]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 9]

Priče s Chiapaškega višavja gredo v strežbo