Vprašanja bralcev

Do kakšne mere naj bi se zvesta krščanska žena branila razveznega postopka, ki ga je začel njen zakonski tovariš?

Bog je ob sklenitvi človekove zakonske zveze dejal, da bi se morala mož in žena ‚držati‘ drug drugega. (1. Mojzesova 2:18–24) Ljudje so postali nepopolni, kar je za posledico imelo težave v mnogih zakonih, vendar Bog še vedno želi, da naj zakonca ostaneta skupaj. Apostol Pavel je napisal: »Zakonskim pa naročam ne jaz, ampak Gospod, naj se ne loči žena od moža (če pa se vendar loči, naj ostane brez moža [neporočena, NW] ali pa naj se spravi z možem), in mož naj ne odpušča žene.« (1. Korinčanom 7:10, 11)

Te besede potrjujejo, da se med nepopolnimi ljudmi kak zakonec včasih odloči oditi. Pavel je denimo povedal, da naj bi v primeru, če se zakonec loči, oba partnerja ‚ostala neporočena‘. Zakaj? Zakonec se je sicer ločil, toda v Božjih očeh partnerja še vedno ostajata zavezana drug drugemu. Pavel je to lahko dejal, ker je Jezus že določil merilo za krščanski zakon: »Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja [grško porneía], in se oženi z drugo, prešeštvuje.« (Matevž 19:9) Da, edini temelj za razvezo, s katero se svetopisemsko preneha zakonska zveza, je ‚nečistovanje‘, torej spolna nemorala. V primeru, o katerem govori Pavel, očitno nobeden od zakoncev ni zagrešil nemorale. Ko se je torej mož ločil od žene oziroma žena od moža, zakonska zveza v Božjih očeh ni prenehala.

Pavel je nato spregovoril o okoliščinah, ko je pravi kristjan poročen z nevernim zakoncem. Razmislite o Pavlovih napotkih: »Če se pa hoče nevernik ločiti, naj se loči. Ni suženjski vezan brat ali sestra v takih slučajih; na mir pa nas je poklical Bog.« (1. Korinčanom 7:12–16) Kaj naj naredi zvesta žena, če jo neverni mož zapusti in se hoče tudi razvezati od nje?

Morda si želi, da bi ostal z njo. Morda ga še vedno ljubi, zaveda se obojestranskih čustvenih in spolnih potreb ter ve, da sama in otroci, če jih imata, potrebujejo gmotno podporo. Mogoče tudi upa, da bo mož sčasoma začel verovati in bo rešen. Vendar če se mož loti korakov, da bi pretrgal zakonsko zvezo (na nesvetopisemski podlagi), žena lahko pusti, da »se loči«, kakor je napisal Pavel. To bi veljalo tudi, če verujoči mož ne bi spoštoval Božjega pogleda na zakon in bi vztrajal, da se loči.

V takih okoliščinah bo morda morala zaščiti sebe in otroke. Kako? Morda bo želela ohraniti skrbništvo nad svojimi ljubljenimi otroki, da bi jim tako lahko še naprej izkazovala materinsko ljubezen, jih moralno vzgajala ter jim vgradila vero, temelječo na odličnih biblijskih naukih. (2. Timoteju 3:15) Razveza bi lahko ogrozila njene pravice. Zato bo morda ukrepala, da bi se jo ustrezno zastopalo pred oblastmi z namenom, da bi zaščitila svojo pravico dostopa do svojih otrok ter da bi dobila zagotovilo, da je mož obvezan podpirati družino, ki jo zapušča. Ponekod lahko žena, ki ugovarja razvezi, podpiše pravne dokumente, v katerih je določeno, kako bo urejeno skrbništvo nad otroki in denarna podpora, ne da bi se strinjala z razvezo, ki jo zahteva njen mož. Drugod besedilo v dokumentih nakazuje, da ona privoljuje v razvezo; če bi torej njen mož bil kriv prešuštva, bi s podpisom teh listin pokazala, da ga zavrača.

Večina v okolici in občini verjetno ne bo poznala podrobnosti, na primer tega, ali sta se razvezala na svetopisemski podlagi ali ne. Preden bi torej stvari šle tako daleč, bi bilo priporočljivo, da žena seznani predsedujočega nadzornika in še enega starešina v občini o dejstvih (najboljše v pisni obliki). Ta bi bila tako na razpolago, če bi se takrat ali pozneje pojavila vprašanja.

Vrnimo se k Jezusovi izjavi: »Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.« Če bi bil mož dejansko kriv spolne nemorale, vendar bi hotel ostati poročen s svojo ženo, se mora ona (nedolžni posameznik iz Jezusovega zgleda) odločiti,  ali mu bo odpustila in še naprej z njim delila zakonsko posteljo ali pa ga bo zavrnila. Če je pripravljena odpustiti in živeti naprej z zakonitim možem, se s tem moralno ne omadežuje. (Ozea 1:1–3; 3:1–3)

V primeru, ko se nemoralni mož hoče razvezati, mu je žena morda vseeno pripravljena odpustiti v upanju, da se bo vrnil k njej. O tem, ali naj ugovarja njegovemu postopku za razvezo, se mora odločiti sama na podlagi svoje vesti in okoliščin. Ponekod morda žena, ki ugovarja razvezi, lahko podpiše dokumente, ki določajo skrbništvo nad otroki ter denarno podporo, ne da bi bilo v njih nakazano, da se strinja z razvezo; s samim podpisom teh listin ne bi pokazala, da ga zavrača. Drugod pa utegnejo ženo, ki oporeka razvezi, prositi, naj podpiše dokumente, v katerih se nakazuje, da se z razvezo strinja; s podpisom le-teh bi jasno pokazala, da svojega krivega moža zavrača.

Da bi se ognili možnosti nesporazuma, bi bilo tudi v tem primeru priporočljivo, da bi žena izročila občinskim predstavnikom pismo, v katerem bi opisala korake, ki se jih dela, in stališče, s katerim se jih opravlja. Lahko bi navedla, da je možu povedala, da je pripravljena odpustiti in mu biti žena. To bi pomenilo, da je bila razveza dosežena proti njenim željam; moža ni zavrnila, temveč mu je bila še vedno pripravljena odpustiti. Potem ko je tako razjasnila, da mu je pripravljena odpustiti in ostati poročena, s podpisom listin, ki samo kažejo, kako se bo urejalo zadeve glede financ in/ali skrbništva, ne bi pokazala, da zavrača svojega moža. *

S tem ko bi dokazala, da je možu pripravljena odpustiti celo po razvezi, nista ne ona ne on prosta, da bi se poročila s kom drugim. Če se ona, nedolžni zakonec, katerega pripravljenost odpustiti je bila zavrnjena, kasneje zaradi njegove nemorale odloči, da ga zavrne, tedaj bi bila oba prosta. Jezus je pokazal, da se ima nedolžni zakonec pravico tako odločiti. (Matevž 5:32; 19:9; Lukež 16:18)

[Podčrtna opomba]