Življenjska zgodba

Kljub preizkušnjam služiti z vso dušo

PRIPOVEDUJE RODOLFO LOZANO

Rodil sem se 17. septembra 1917 v Mehiki, v mestu Gómez Palacio v zvezni državi Durango. Mehiška revolucija je bila v polnem razmahu. Leta 1920 se je sicer končala, vendar so se nemiri na področju, kjer smo živeli, nadaljevali še leta zatem, kar nam je življenje zelo oteževalo.

MATI je nekoč izvedela, da se bodo uporniške sile in vojska spopadle, zato sem moral skupaj s svojimi tremi brati in sestrama več dni ostati v hiši. Hrane nismo imeli veliko in spominjam se, kako sva se z mlajšo sestro skrivala pod posteljo. Mati se je po tistem odločila, da se z nami otroki odpravi v Združene države, pozneje pa naj bi se nam pridružil še oče.

V Kalifornijo smo prispeli 1926. leta, malo preden je Združene države prizadela velika gospodarska depresija. Selili smo se tja, kjer smo pač lahko našli delo, denimo v San Joaquin Valley, Santa Claro, Salinas in King City. Naučili smo se delati na poljih ter pobirati vsakovrstno sadje in zelenjavo. V mladosti sem veliko in naporno delal, vendar je bil to zelo prijeten čas mojega življenja.

Doseže nas biblijska resnica

Marca 1928. leta nas je obiskal Preučevalec Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. Bil je starejši mož, ki je govoril špansko in mu je bilo ime Esteban Rivera. Pustil nam je knjižico, katere naslov, »Kje so mrtvi?«, in vsebina sta name naredila velik vtis. Čeprav sem bil mlad, sem preučeval Biblijo in se družil s Preučevalci Biblije.  Sčasoma sta še mati in sestra Aurora postali goreči Jehovovi hvalilki.

Sredi 1930-ih let so v San Joséju za angleško govorečo občino zgradili kraljestveno dvorano. Ker je na tem področju na kmetijah delalo veliko Špancev, smo jim začeli oznanjevati in organizirali preučevanje Stražnega stolpa. Pri tem so nam pomagali španski Priče iz kakih 80 kilometrov oddaljenega San Francisca. Sčasoma je shode v španščini v kraljestveni dvorani v San Joséju obiskovalo približno 60 ljudi.

Navsezadnje sem 28. februarja 1940 na zboru v San Joséju simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Naslednje leto sem bil postavljen za pionirja, polnočasnega strežnika Jehovovih prič. Aprila 1943 so me nato povabili v Stockton, kakih 130 kilometrov oddaljeno mesto, da bi tam ustanovil špansko govorečo občino. Takrat sem v angleški občini v San Joséju služil kot predsedujoči nadzornik in hkrati skrbel tudi za tamkajšnje špansko govoreče Priče. Ko sem uredil, da so drugi skrbeli za te odgovornosti, sem se preselil v Stockton.

Značajnost preizkušena

Leta 1940 so me začeli redno klicati pred naborno komisijo, vendar so vsakič spoštovali moj ugovor vesti. Decembra 1941, kmalu po vstopu Združenih držav v drugo svetovno vojno, pa je naborna komisija začela močneje pritiskati. Nazadnje so me 1944. leta zaprli. Na obsodbo sem čakal v neki kleti skupaj z zločinci. Ko so izvedeli, da sem Jehovova priča, so me mnogi spraševali, kako bodo njihovi zločini vplivali na njihov položaj pred Bogom.

Priče iz San Joséja so zame plačali varščino, da sem lahko sodni postopek čakal na prostosti. Neki odvetnik iz Los Angelesa, ki je zastopal obtožence v zadevah, povezanih z državljanskimi pravicami, je brezplačno sprejel moj primer. Sodnik je odločil, da me izpustijo pod pogojem, če neham pionirati, se zaposlim v posvetni službi in se vsak mesec javim zveznim oblastem. Odločitve nisem sprejel, zato so me obsodili na dveletno zaporno kazen v zaporu McNeil Island v zvezni državi Washington. Tam sem čas izkoristil za intenzivno preučevanje Biblije. Naučil sem se tudi tipkati. Predčasno so me izpustili zaradi lepega vedenja. Nemudoma sem uredil vse potrebno, da sem nadaljeval pionirsko strežbo.

 Povečana dejavnost

Pozimi 1947. leta sem dobil nalogo, da skupaj s še enim pionirjem delam med špansko govorečimi ljudmi v Colorado Cityju v Teksasu. Toda bilo je tako mrzlo, da sva odpotovala v San Antonio, kjer bi nama bilo bolj toplo. Tam pa je padal tako močan dež, da naju je oviral pri oznanjevanju od hiše do hiše. Denarja nama je kmalu zmanjkalo. Več tednov sva živela ob sendvičih s surovim zeljem in čajem iz lucerne. Tovariš se je vrnil domov, jaz pa sem ostal. Ko so angleško govoreči Priče izvedeli za moje telesne potrebe, so mi začeli pomagati.

Naslednjo pomlad sem se vrnil na svojo dodelitev v Colorado City in tam je bila nazadnje ustanovljena majhna špansko govoreča občina. Nato sem se preselil v Sweetwater v Teksas, kjer sem pomagal ustanoviti drugo špansko govorečo občino. Med tamkajšnjim bivanjem sem prejel pismo, v katerem so me povabili v 15. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, na izpopolnjevanje za misijonarje, ki se je začelo 22. februarja 1950. Po podelitvi diplom poleti tistega leta na mednarodnem zborovanju na newyorškem Jenkijskem stadionu sem ostal tri mesece na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu. Tam so me usposabljali za dodelitev v mehiško podružnico.

Delo v Mehiki

V Mexico sem prispel 20. oktobra 1950. Čez približno dva tedna so me postavili za podružničnega nadzornika in to nalogo sem opravljal štiri leta in pol. Izkušnje, ki sem si jih pridobil v pionirski službi, zaporu, Gileadu in Brooklynu so se izkazale za zelo dragocene. Ob prihodu v Mehiko sem kmalu uvidel potrebo po krepitvi duhovnosti naših mehiških bratov in sester. Še posebej so potrebovali pomoč pri upoštevanju visokih moralnih načel Božje Besede.

V latinskoameriških državah, tudi v Mehiki, so pari običajno živeli skupaj, ne da bi bili zakonito poročeni. Vere tako imenovanega krščanstva, še zlasti rimskokatoliška cerkev, so to zelo razširjeno nesvetopisemsko navado dovoljevale. (Hebrejcem 13:4) Tako so nekateri tudi postali člani občine Jehovovih prič, čeprav niso bili zakonito poročeni. Za takšne je bilo organizirano, da so dobili na voljo šest mesecev, da stvari uredijo. Če tega niso storili, niso več mogli biti priznani kot Jehovove priče.

Mnogim ni bilo težko urediti svojega življenja. Potrebno jim je bilo le s poroko uzakoniti svojo zvezo. Drugi so imeli bolj zapletene okoliščine. Nekateri so bili denimo dvakrat, celo trikrat poročeni, ne da bi se kdaj zakonito razvezali. Ko je Jehovovo ljudstvo razmere na področju zakonske zveze nazadnje uskladilo z nauki Božje Besede, so bile občine čudovito duhovno blagoslovljene. (1. Korinčanom 6:9–11)

V tistih dneh je bila splošna raven izobrazbe v Mehiki nizka. Podružnica je že pred mojim prihodom leta 1950 začela po občinah organizirati razrede branja in pisanja. Sedaj je bil ta pouk reorganiziran in urejalo se je tudi, da bi bil registriran pri vladi. Od leta 1946, ko so začeli ohranjati poročila, se je v razredih, ki so jih vodili Priče, naučilo brati in pisati več kot 143.000 Mehičanov!

V Mehiki so zakoni zelo omejevali vero. V zadnjih letih pa so se v tem pogledu zgodile pomembne spremembe. Leta 1992 so izdali nov zakon glede verskih zadev, in tako so bili Jehovove priče 1993. leta v Mehiki registrirani kot verska organizacija.

Te spremembe mi vlivajo veliko radost, saj bi se mi to v preteklosti zdelo nemogoče.  Veliko let sem obiskoval vladne pisarne ter zadeval na dokaj nezaupljivo držo. Vendar je lepo videti, kako so se zadeve uredile po pravnem oddelku v naši podružnici, tako da nas sedaj sorazmerno redko ovirajo pri našem oznanjevanju.

Služenje s soprogo misijonarko

Ko sem prišel v Mehiko, so bili v državi že številni diplomanti iz prejšnjih razredov Gileada. Med njimi je bila tudi Esther Vartanian, Priča iz Armenije, ki je začela pionirati 1942. leta, v Valleju v Kaliforniji. Poročila sva se 30. julija 1955 in zatem dalje služila na najini dodelitvi v Mehiki. Esther je še naprej misijonarila v Mexicu, jaz pa sem služil v podružnici, kjer sva tudi živela.

Esther je na svojo prvo misijonarsko dodelitev v Monterrey v Nuevo Leónu (Mehika) prišla 1947. leta. Tam je bila le ena občina s 40 Pričami, toda do 1950. leta, ko je bila premeščena v Mexico, so tam bile štiri občine. Sedaj sta v naši podružnici blizu Mexica dva mlada potomca družin, s katerimi je Esther med svojim služenjem v Monterreyu preučevala Biblijo.

Leta 1950 je oznanjevalsko področje misijonarjev v Mexicu obsegalo večino mesta. Po svojem dodeljenem področju so hodili peš ali pa se vozili z zelo starimi avtobusi, na katerih se je trlo ljudi. Ko sem na to prizorišče prišel proti koncu 1950. leta, je bilo tam sedem občin. Njihovo število je v Mexicu sedaj naraslo na približno 1600, v katerih je precej več kot 90.000 kraljestvenih oznanjevalcev. In lansko leto se je slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt udeležilo več kot 250.000 ljudi! Z Esther sva imela v vseh letih najinega delovanja v Mexicu prednost, da sva služila v mnogih od teh občin.

 Kadar z Esther začneva kak biblijski pouk, vedno skušava pritegniti zanimanje družinskega poglavarja, da se pridruži vsa družina. Tako sva videla, kako so številne velike družine začele služiti Jehovu. Menim, da se v Mehiki pravo čaščenje tako hitro širi tudi zato, ker se mu pogosto združeno pridružujejo cele družine.

Jehova blagoslavlja delo

Od 1950. leta delo v Mehiki vidno napreduje, tako glede številčnega porasta kot tudi glede organizacijskih sprememb. Resnično mi je v zadovoljstvo, da lahko v malem prispevam k temu porastu, ko sodelujem s tako gostoljubnim in veselim ljudstvom.

Pred nekaj leti sta nas med svojim dopustom obiskala Karl Klein, ki služi kot član Vodstvenega organa Jehovovih prič, in njegova žena Margaret. Brat Klein je želel občutiti utrip dela na našem mehiškem področju, zato sta z ženo prišla v občino San Juan Tezontla blizu Mexica, ki sva jo takrat obiskovala. Naša dvorana je bila majhna, približno 4,5 metra široka in 5,5 metra dolga. Ko smo prišli, jih je bilo tam že kakih 70 in komaj je ostal še kak prostor, kjer si lahko stal. Starejši so sedeli na stolih, mlajši na klopeh, majhni otroci pa na zidakih oziroma na tleh.

Brata Kleina je zelo prevzelo to, da so vsi otroci imeli pripravljeno svojo biblijo in so skupaj z govornikom iskali biblijske stavke. Po javnem govoru je brat Klein spregovoril o Matevževem evangeliju 13:19–23 in dejal, da je v Mehiki veliko ‚dobre zemlje‘, ki jo je Jezus omenjal. Od otrok, ki so bili tistega dne tam, jih danes sedem dela pri velikanskem projektu širjenja podružničnih prostorov blizu Mexica. Še eden služi v Betelu, več drugih pa je pionirk!

Ob mojem prihodu v Mexico je bilo v naši podružnici le 11 članov. Sedaj jih tu dela kakih 1350, od tega jih 250 gradi nove podružnične stavbe. Ko bo vse to delo končano, morda leta 2002, bodo lahko naše povečane zgradbe pod streho vzele še kakih 1200 ljudi. Pomislimo, leta 1950 v celi državi ni bilo niti 7000 kraljestvenih oznanjevalcev, sedaj pa nas je krepko nad 500.000! Srce mi prekipeva od veselja, ko vidim, kako Jehova blagoslavlja prizadevanja naših ponižnih mehiških bratov in sester, ki si tako marljivo prizadevajo, da bi ga slavili.

Pred velikim izzivom

V zadnjem času je zame eden od največjih izzivov bolezen. Večinoma sem bil zdrav človek. Novembra 1988 pa me je zadela kap, ki je močno prizadela moje telesne sposobnosti. Hvaležen sem Jehovu, da sem si z vajo in drugimi terapijami nekoliko opomogel, toda nekateri deli mojega telesa se ne odzivajo tako, kot bi želel. Še vedno se zdravim in sem deležen zdravstvene nege, da bi se ognil hudim glavobolom in drugim posledicam, ki jih še vedno čutim.

Čeprav ne morem več narediti toliko, kolikor bi rad, mi je v zadovoljstvo zavest, da sem lahko mnogim pomagal, da so se poučili o Jehovovih namenih in postali njegovi posvečeni služabniki. Uživam tudi, ko se pogovarjam s čim več krščanskimi brati in sestrami, kadar obiščejo našo podružnico; čutim, da smo medsebojno spodbujeni.

Vem, da Jehova ceni naše služenje njemu in da to, kar delamo, ni zaman, kar me močno krepi. (1. Korinčanom 15:58) Kljub svojim omejitvam in bolezni si jemljem k srcu besede iz Lista Kološanom 3:23, 24: »Vse, kar storite, delajte iz duše, kakor Gospodu in ne ljudem, vedoč, da od Gospoda prejmete povračilo dediščine.« Skladno s tem opominom se učim kljub preizkušnjam z vso dušo služiti Jehovu.

[Slika na strani 24]

Leta 1942, ko sem bil pionir

[Slika na strani 24]

Moja žena je v Mehiki začela misijonariti 1947. leta

[Slika na strani 24]

Z Esther danes

[Slike na strani 26]

Zgoraj levo: naša mehiška betelska družina 1952. leta z mano spredaj

Zgoraj: na območnem zborovanju leta 1999 se je na tem stadionu v Mexicu zbralo več kot 109.000 ljudi

Spodaj levo: gradnja novih podružničnih zgradb se bliža koncu