»Tako tecite«

PREDSTAVLJAJTE si sebe na športnem stadionu, na katerem se gnete navdušenih ljudi. Atleti stopajo na prizorišče. Množica zakriči, ko se prikažejo njihovi junaki. Sodniki so pripravljeni, da poskrbijo za to, da vse poteka po pravilih. Med odvijanjem dogodkov se med zmagovalnimi vzkliki pomešajo vzdihi razočaranja. Zmagovalce pozdravi oglušujoče ploskanje!

Udeležili se niste kakega sodobnega športnega dogodka, temveč dogodka izpred približno 2000 let na korintski ožini. Tu so od šestega stoletja pr. n. š. do četrtega stoletja n. š. vsako drugo leto prirejali slavne istmijske igre. Te so mnogo dni pritegovale zanimanje ljudi po vsej Grčiji. Niso bile samo preprosto športno tekmovanje. Športniki so simbolizirali vojaško pripravljenost. Zmagovalci, ki so jih oboževali kot junake, so dobili vence, spletene iz drevesnih listov. Zasipali so jih z darili, mesto pa jih je nagradilo z veliko dosmrtno pokojnino.

Istmijske igre blizu Korinta je poznal tudi apostol Pavel in je kristjanovo življenje primerjal s športnim tekmovanjem. S tem, ko je opozoril na tekače, rokoborce in boksarje, je primerno ponazoril to, kako nagrajujoče je temeljito urjenje, dobro usmerjen trud in zdržljivost. Kristjani, ki jim je pisal, so seveda tudi poznali te igre. Brez dvoma so nekateri že bili med vzklikajočo množico na stadionu. Zato so hitro doumeli Pavlove ponazoritve. Kaj pa mi danes? Tudi mi tečemo; tečemo za večno življenje. Kako nam lahko koristijo Pavlove misli glede teh tekmovanj?

‚Bojevati se postavno‘

Antične igre so imele zelo stroge vstopne zahteve. Vsakega športnika je glasnik predstavil gledalcem in zaklical: ‚Ali lahko kdo tega človeka obtoži kakega zločina? Ali je tat, ali je hudoben, ali živi in se vede pokvarjeno?‘ Po zapisu v Archaeologia Graeca »niso dovolili tekmovati nikomur, ki je bil razvpit zločinec ali pa je bil v [tesni] zvezi s kom takim«. In kršitve pravil iger so hudo kaznovali, tako da so kršitelje izločili iz tekmovanja.

To nam pomaga razumeti Pavlovo izjavo: »Ako se pa kdo tudi bojuje, ne dobi venca, ako se ne bojuje postavno.« (2. Timoteju 2:5) Podobno moramo pri teku za življenje spolnjevati Jehovove zahteve, ustrezati moramo  njegovim vzvišenim moralnim merilom, ki so zapisana v Bibliji. Vendar nas Biblija svari: »Misel srca človekovega je huda od mladosti njegove.« (1. Mojzesova 8:21) Čeprav smo torej morda že vstopili v tekmo, moramo paziti na to, da vedno tekmujemo po pravilih, če želimo, da bi nas Jehova še naprej odobraval in bi dosegli večno življenje.

Tako ravnati nam lahko najbolj pomaga ljubezen do Boga. (Marko 12:29–31) Če ljubimo Jehova, mu bomo želeli ugajati in ravnati po njegovi volji. (1. Janezov 5:3)

»Vrzimo raz sebe vsako breme«

Tekači na antičnih igrah niso bili obremenjeni z oblačili ali opremo. »Na tekmovanjih v teku [. . .] so bili tekmovalci običajno povsem goli,« piše v knjigi The Life of the Greeks and Romans. S tem, da so bili brez obleke, so pridobili prožnost, lahkotnost gibanja in urnost. Nobene energije niso zapravili za nepotrebno težo. Verjetno je na to mislil Pavel, ko je hebrejskim kristjanom pisal: »Vrzimo raz sebe vsako breme [. . .] in tecimo s potrpežljivostjo [vztrajno, SSP] v naloženem nam boju.« (Hebrejcem 12:1)

Kakšno breme nas lahko ovira v teku za življenje? Eno bi lahko bila želja po tem, da bi si nabrali nepotrebne gmotne reči ali ohranili drag življenjski slog. Nekateri se morda ozirajo za bogastvom, zaradi varnosti ali pa zato, ker v njem vidijo vir sreče. Takšno preveliko »breme« lahko tekača tako upočasni, da mu Bog nazadnje morda ne pomeni več tako veliko. (Lukež 12:16–21) Večno življenje se lahko zazdi kot nekakšno daljno upanje. ‚Nekoč bo že prišel novi svet,‘ morda kdo razmišlja, ‚toda medtem se lahko okoristimo tudi tega, kar ponuja ta svet.‘ (1. Timoteju 6:17–19) Takšno pridobitniško gledišče lahko nekoga zelo hitro spelje s teka za življenje ali pa mu prepreči, da bi ga sploh začel.

Jezus je v govoru na gori rekel: »Nihče ne more dvema gospodoma služiti: ker ali bo enega mrzil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu.« Povedal je, kako Jehova skrbi za potrebe živali in rastlin, ter rekel, da so ljudje veliko več vredni od teh, nato pa opomnil: »Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli? Kajti vsega tega iščejo pogani. Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:24–33)

»Vztrajno tecimo«

Med antična tekmovanja v teku niso sodili le kratki šprinti. Tek, ki so mu rekli dólichos, je bil dolg približno 4 kilometre. Bil je zahteven preizkus moči in zdržljivosti. Izročilo pravi, da se je 328. leta pr. n. š. atlet po imenu Ageas po zmagi v tej tekmi odpravil proti svojemu mestu Argos in tekel vso pot do doma, da je razglasil svojo zmago. Tisti dan je pretekel okrog 110 kilometrov!

Krščanski tek je prav tako tek na dolge proge, na katerem je preizkušana naša zdržljivost. Da bi dosegli Jehovovo  odobravanje in nagrado večnega življenja, moramo vztrajati v njem do konca. Tako je v tem teku tekel Pavel. Nedolgo pred koncem življenja je lahko rekel: »Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen pravičnosti venec.« (2. Timoteju 4:7, 8) Tako kot Pavel moramo tudi mi teči ‚do konca‘. Če popustimo v vztrajnosti samo zato, ker je tek nekako daljši, kakor smo sprva pričakovali, ne bomo dobili nagrade. (Hebrejcem 11:6) Kakšna nesreča bi to bila, ko smo tako blizu ciljne črte!

Nagrada

Na antičnih grških športnih tekmovanjih so zmagovalci dobili vence, ki so bili običajno spleteni iz drevesnega listja in okrašeni s cvetjem. Na pitijskih igrah so zmagovalci prejeli lovorov venec. Pri olimpijskih igrah so dobili venec iz listov divje oljke, medtem ko so bili pri istmijskih igrah ovenčani z venci iz pinije. »V podžiganje vneme pri tekmovalcih,« piše neki biblicist, »so bili venci, zmagovalne nagrade, in palmove veje med tekmo na vidnem mestu, na kakem trinožniku ali mizi, ki so ga postavili na stadion.« Nositi tak venec je bilo za zmagovalca velika čast. Na poti domov se je v mesto zmagoslavno pripeljal na vozu.

Pavel je s tem v mislih korintske bralce vprašal: »Ne veste li, da tisti, ki teko na tekališču, vsi sicer teko, a eden prejme darilo? Tako tecite, da ga dosežete! [. . .] Oni seveda, da dobe strohljiv venec, mi pa nestrohljivega.« (1. Korinčanom 9:24, 25; 1. Petrov 1:3, 4) Kakšno nasprotje! V primerjavi z venljivimi venci pri starih igrah čaka tiste, ki v teku za življenje tečejo do konca, nagrada, ki ne bo nikoli razpadla.

Apostol Peter je o tem odličnejšem vencu pisal: »Ko se prikaže višji Pastir, prejmete nevenljivi venec slave.« (1. Petrov 5:4) Ali se lahko kakšna nagrada, ki jo ponuja ta svet, primerja z nesmrtnostjo, nagrado neminljivega življenja v nebeški slavi s Kristusom?

Velika večina današnjih krščanskih tekačev ni maziljenih od Boga, da bi bili njegovi duhovni sinovi, in nimajo nebeškega upanja. Ne tečejo za nagrado nesmrtnosti. Vendar Bog tudi prednje postavlja edinstveno nagrado: večno življenje v popolnosti na rajski zemlji pod nebeškim Kraljestvom. Naj krščanski tekač zre proti eni ali drugi nagradi, bi moral teči s še večjo odločenostjo in močjo, kakor kateri koli tekač na športnem tekmovanju. Zakaj? Zato ker ta nagrada ne bo nikoli propadla: »Ta je obljuba, ki nam jo je obljubil: večno življenje.« (1. Janezov 2:25)

Kako naj bi krščanski tekač gledal na vabe tega sveta, ko je pred njim takšna neprimerljiva nagrada? Gledati bi moral tako, kot je Pavel, ki je dejal: »Zares, tudi zdaj imam vse za izgubo, ker je mnogo boljše spoznanje Kristusa Jezusa, Gospoda mojega, zaradi katerega sem vse izgubil in imam to za smeti.« Kako zavzeto je Pavel v skladu s tem tekel! »Bratje, jaz ne mislim sam zase, da sem že dosegel; eno pa delam: pozabivši, kar je zadaj, a vzpenjajoč se po tem, kar je spredaj, hitim proti cilju za darilom.« (Filipljanom 3:8, 13, 14) Pavel je tekel s pogledom, trdno  usmerjenim v nagrado. In enako bi morali mi.

Naš najodličnejši zgled

V antičnih igrah so šampioni uživali občudovanje mnogih. Opevali so jih pesniki in kiparji so izklesovali njihove kipe. Zgodovinarka Věra Olivová pravi, da so se »kopali v slavi in uživali neizmerno priljubljenost«. Bili so tudi vzorniki mlajšemu rodu šampionov.

Kdo pa je »šampion«, ki je dal najodličnejši zgled kristjanom? Pavel odgovarja: »Tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola.« (Hebrejcem 12:1, 2) Da, če želimo v našem teku za večno življenje zmagati, moramo pozorno gledati naš Zgled, Jezusa Kristusa. To lahko naredimo tako, da redno beremo evangelijska poročila in poglobljeno razmišljamo o tem, kako vse ga lahko posnemamo. Tako preučevanje nam bo pomagalo doumeti, da je bil Jezus Kristus poslušen Bogu in je kakovost svoje vere dokazal z vztrajnostjo. Zaradi te vztrajnosti je bil nagrajen z odobravanjem Boga Jehova ter še z mnogimi čudovitimi prednostmi. (Filipljanom 2:9–11)

Jezusova najbolj izrazita lastnost je bila vsekakor ljubezen. »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo dá življenje svoje za prijatelje svoje.« (Janez 15:13) Besedi »ljubezen« je dal globlji pomen, ko nam je zapovedal, naj ljubimo tudi naše sovražnike. (Matevž 5:43–48) Ker je Jezus ljubil svojega nebeškega Očeta, ga je radostilo delati Očetovo voljo. (Psalm 40:9, 10; Pregovori 27:11) Če bomo na Jezusa gledali kot na naš Zgled ter kot na njega, ki nam v napornem teku za življenje določa tempo, nas bo to tudi navedlo k temu, da bomo ljubili Boga in bližnjega ter našli resnično veselje v naši sveti službi. (Matevž 22:37–39; Janez 13:34; 1. Petrov 2:21) Imejte v mislih to, da Jezus ne pričakuje od nas česa nemogočega. Zagotavlja nam: »Sem krotek in iz srca ponižen: in najdete pokoj dušam svojim. Kajti jarem moj je sladek in breme moje je lahko.« (Matevž 11:28–30)

Tako kot Jezus moramo tudi mi imeti oči uprte v nagrado, ki je namenjena vsem, ki vztrajajo do konca. (Matevž 24:13, SSP) Če tekmujemo po pravilih, če odložimo vsako breme in vztrajno tečemo, smo lahko prepričani o zmagi. Na vidiku je cilj, ki nas vabi naprej! Daje nam novih moči, ker nam vliva veselje; radost, ki nam pot pred nami naredi lažjo.

[Slika na strani 29]

Krščanski tek je tek na dolge proge – zahteva vztrajnost

[Slika na strani 30]

Kristjani se lahko v nasprotju z ovenčanimi športniki veselijo nerazpadljive nagrade

[Slika na strani 31]

Nagrada je namenjena vsem, ki vztrajajo do konca

[Navedba vira slike na strani 28]

Copyright British Museum