Zdravljenje vojnih ran

ABRAHAM je bil 20 let v gverilski vojski. * Toda nehal se je bojevati in ne bo več šel v vojno. Nekateri nekdanji sovražniki so pravzaprav sedaj njegovi najtesnejši prijatelji. Zaradi česa se je spremenil? Zaradi Biblije. Ta mu je dala upanje in vpogled, pomagala mu je, da na človeške zadeve gleda z Božjega gledišča. Odvzela mu je željo po vojskovanju in začel si je zdraviti žalost, bridkost, sovraštvo in zagrenjenost. Odkril je, da Biblija vsebuje učinkovito zdravilo za srce.

Kako Biblija pomaga posamezniku, da si pozdravi čustvene rane? Tega, kar je doživel Abraham, ni mogla spremeniti. Toda ker je Abraham bral Božjo Besedo in meditiral o njej, je svoje razmišljanje uskladil s Stvarnikovim. Sedaj z upanjem zre v prihodnost in daje prednost drugim rečem. Kar je pomembno Bogu, je postalo pomembno tudi njemu. Ko se je enkrat to začelo dogajati, so se začele celiti tudi rane v njegovem srcu. In to mu je pomagalo, da se je spremenil.

Pahnjen v državljansko vojno

Abraham se je rodil v Afriki v 1930-ih letih. Po drugi svetovni vojni je njegovi državi vladala močna sosednja država, toda veliko Abrahamovih rojakov si je želelo samostojnosti. Leta 1961 se je Abraham pridružil osvobodilnemu gibanju, ki se je z gverilskim vojskovanjem bojevalo proti tej močni sosedi.

»Bili so naši sovražniki. Nameravali so nas ubiti, zato smo mi začeli pobijati njih,« pojasnjuje Abraham.

Abrahamovo življenje je bilo pogosto v nevarnosti, zato je leta 1982, po 20 letih oboroženega boja, zbežal v Evropo. Takrat je bil v svojih poznih 40-ih letih, in ker je imel čas, je začel razmišljati o svojem življenju. Kaj se je zgodilo z njegovimi sanjami? Kaj ga čaka v prihodnosti? Seznanil se je z nekaj Jehovovimi pričami in začel obiskovati njihove shode. Spomnil se je, da mu je v Afriki nekaj let prej neki Pričevalec dal v branje traktat, v katerem je pisalo o bližajočem se raju na zemlji in nebeški vladi, ki bo vladala nad človeštvom. Ali bi to res lahko bilo resnično?

 Abraham pravi: »Iz Biblije sem spoznal, da so vsa leta, v katerih sem se vojskoval, zapravljena. Edina vlada, ki bo z vsakim ravnala pravično, je Božje kraljestvo.«

Kmalu po tem, ko se je Abraham krstil kot Jehovova priča, je v evropsko mesto, kjer je živel Abraham, iz Afrike pribežal Robert. Z Abrahamom sta se bojevala v isti vojni, le na nasprotnih straneh. Robert se je pogosto spraševal, kakšen je resnični smisel življenja. Bil je veren mož, in ker je že prebral nekaj Biblije, je vedel, da je Bogu ime Jehova. Ko so mu Priče iz Abrahamove občine ponudili pomoč, da bi bolje razumel Biblijo, je v to takoj privolil.

Robert pojasnjuje: »Že na samem začetku me je prevzelo, kako Priče uporabljajo imeni Jehova in Jezus, pri čemer priznavajo, da sta to ločeni osebi. To se je ujemalo s tem, kar sem že vedel iz Biblije. Priče so tudi lepo urejeni in prijazni do drugih, ne glede na narodnost. Vse to je name napravilo močan vtis.«

Sovražnika postaneta prijatelja

Robert in Abraham, nekdanja sovražnika, sta sedaj tesna prijatelja. Služita kot polnočasna oznanjevalca v isti občini Jehovovih prič. »Med vojno sem se pogosto spraševal, kako je mogoče, da se ljudje iz sosednjih držav – med katerimi jih veliko pripada isti veri – sovražijo med seboj,« razlaga Abraham. »Z Robertom sva pripadala isti cerkvi, vendar sva se vojskovala drug proti drugemu. Zdaj sva oba Jehovovi priči in najina vera naju je združila.«

»To je razlika,« pristavlja Robert. »Sedaj pripadava veri, v kateri sva del pristne bratovščine. Nikoli več ne bi šla v vojno.« Biblija je močno vplivala in še vedno vpliva na srce teh nekdanjih sovražnikov. Sovraštvo in zagrenjenost sta bila postopoma nadomeščena z zaupanjem in prijateljstvom.

V istem času, ko sta se Abraham in Robert bojevala v vojni, sta se v nekem drugem boju med sosednjima državama na nasprotnih straneh bojevala še dva mladeniča. Biblija je tudi pri njiju kmalu delovala kot zelo učinkovito zdravilo za njuno srce. Kako?

Ubijati – nato umreti mučeniške smrti

Gabriel je odraščal v verni družini in učili so ga, da je njegova domovina v krčih svete vojne. Pri 19 letih se je tako prijavil za vojaško službo in prosil, naj ga pošljejo v prve bojne vrste. Trinajst mesecev se je bojeval v najsilovitejših bitkah, kdaj pa kdaj samo kak poldrugi kilometer od sovražnika. »Enega dogodka se še posebej spominjam,« pravi. »Poveljnik nam je povedal, da bo sovražnik tisto noč napadel. Bili smo tako napeti, da smo z našim možnarjem streljali vso noč.« Na ljudi iz sosednje države je gledal kot na sovražnike, ki si zaslužijo smrt. »Moja glavna misel je bila, da jih pobijem, kolikor se da veliko. Potem pa sem si  tako kot mnogo mojih prijateljev želel, da bi umrl mučeniške smrti.«

Sčasoma pa je Gabriel postal razočaran. Zbežal je v gore, se pretihotapil čez mejo v nevtralno državo in odpotoval v Evropo. Nenehno je spraševal Boga, zakaj je življenje tako težko, ali so težave Božja kazen. Srečal je Jehovove priče, ki so mu iz Biblije pokazali, zakaj je življenje danes tako polno težav. (Matevž 24:3–14; 2. Timoteju 3:1–5)

Več ko se je Gabriel naučil iz Biblije, bolj je spoznaval, da je v njej resnica. »Izvedel sem, da bomo lahko živeli večno na rajski zemlji. Prav presenetljivo, po tem sem hrepenel že kot otrok.« Biblija je Gabriela potolažila in pomirila njegovo dotlej nemirno srce. Njegove najgloblje čustvene rane so se začele celiti. Ko je tako kasneje srečal Daniela, nekdanjega sovražnika, ni več čutil sovraštva. Zaradi česa pa je Daniel prišel v Evropo?

»Če res obstajaš, mi prosim pomagaj!«

Daniel, ki je bil vzgojen kot katoličan, je imel 18 let, ko so ga vpoklicali v vojaško službo. Poslali so ga v isto vojno kakor Gabriela, le da se je vojskoval na nasprotni strani. Ko se je vozil v tanku blizu prve bojne vrste, je bil tank neposredno zadet. Njegovi prijatelji so umrli, njega pa so hudo ranjenega zajeli kot ujetnika. Več mesecev je preživel v bolnišnici in v taborišču, nato pa so ga odpeljali v nevtralno državo. Sam in obubožan je razmišljal o samomoru. Molil je k Bogu: »Če res obstajaš, mi prosim pomagaj!« Že naslednji dan sta ga obiskala Jehovova pričevalca in mu odgovorila na več njegovih vprašanj. Nazadnje je kot begunec odpotoval v Evropo. Zopet se je povezal s Pričami in preučeval Biblijo. Kar se je naučil, mu je olajšalo skrbi in zagrenjenost.

Gabriel in Daniel sta sedaj dobra prijatelja, združena v duhovni bratovščini kot krščena Jehovova pričevalca. »Ker ljubim Jehova in imam biblijsko spoznanje, mi to pomaga na stvari gledati tako, kot nanje gleda on. Daniel ni več moj sovražnik. Pred leti bi ga brez pomišljanja ubil. Biblija pa me je naučila ravno nasprotno – da sem pripravljen umreti zanj,« pravi Gabriel.

»Videl sem, kako se ljudje različnih ver in narodnosti morijo med sabo,« pravi Daniel. »In v vojni so bili na nasprotnih si straneh ljudje iste vere ter so drug drugega pobijali. Ko sem to videl, sem mislil, da je za to kriv Bog. Zdaj vem, da za vsemi vojnami stoji Satan. Z Gabrielom sva sedaj sovernika. Nikoli več se ne bova bojevala!«

 ‚Živa je beseda Božja in krepka‘

Zakaj so se Abraham, Robert, Gabriel in Daniel tako zelo spremenili? Kako so lahko iz svojega srca odstranili močno ukoreninjeno sovraštvo in bridkost?

Vsak od teh mož je bral, poglobljeno razmišljal in spoznal resnico iz Biblije, ki je »živa [. . .] in krepka«. (Hebrejcem 4:12) Avtor Biblije je Stvarnik človeštva, ki vé, kako dobro vplivati na srce nekoga, ki je pripravljen poslušati in se učiti. »Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti.« Ko se bralec enkrat pusti voditi Bibliji, prevzema nov skupek vrednot in meril. Začenja spoznavati, kako na stvari gleda Jehova. Ta proces koristi v mnogočem, med drugim tudi celi vojne rane. (2. Timoteju 3:16)

Božja Beseda pojasnjuje, da nobena narodna, rasna ali etnična skupina ni boljša niti slabša od druge. »Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« Bralec, ki to sprejme, uspe postopno premagati rasno ali nacionalno sovraštvo. (Dejanja 10:34, 35)

Biblijske prerokbe nakazujejo, da bo Bog kmalu zamenjal današnji sistem človeške vlade s svojim Mesijanskim kraljestvom. Po tej vladi bo Bog ‚miril [vojske] tja do krajev zemlje‘. Ureditve, ki pospešujejo vojne in silijo ljudi k bojevanju v njih, bodo odstranjene. Vojne žrtve bodo obujene in bodo dobile možnost živeti na rajski zemlji. Nikomur ne bo treba bežati pred napadalcem oziroma zatiralcem. (Psalm 46:9; Daniel 2:44; Dejanja 24:15)

O ljudeh, ki bodo živeli takrat, Biblija pravi: »Zidali bodo hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njih sad. Ne bodo zidali, kdo drugi pa prebival [. . .] Trudili se ne bodo brezuspešno in rodili ne bodo otrok za naglo smrt.« Ne bo škode, ki ne bi bila povrnjena, oziroma rane, ki ne bi bila ozdravljena. Vera v to upanje posamezniku postopoma odstranjuje bridkost in žalost iz srca. (Izaija 65:21–23)

Biblija je zares učinkovito zdravilo za srce. Njeni nauki že sedaj celijo vojne rane. Nekdanji sovražniki se združujejo v eno mednarodno bratovščino. To zdravljenje se bo nadaljevalo v Božjo novo stvarnost, dokler v srcu ljudi ne bo več sovraštva in zagrenjenosti, žalosti in bridkosti. Stvarnik obljublja, da »prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin, ne bodo več prišle do srca«. (Izaija 65:17, SSP)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

»Iz Biblije sem spoznal, da so vsa leta, v katerih sem se vojskoval, zapravljena.«

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Biblija lahko močno vpliva na srce nekdanjih sovražnikov

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Sovraštvo in zagrenjenost sta bila postopoma nadomeščena z zaupanjem in prijateljstvom

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Ko se bralec enkrat pusti voditi Bibliji, prevzema nov skupek vrednot in meril

[Slika na strani 7]

Nekdanja sovražnika sta sedaj združena v mednarodni bratovščini

[Navedba vira slike na strani 4]

Begunsko taborišče: UN PHOTO 186811/J. Isaac