Kako smo lahko krepostni

SODOBNI slovarji »krepost« definirajo kot »moralno vrlino, dobroto«. Je »pravilno ravnanje in razmišljanje; značajsko pozitivna lastnost«. Leksikograf Marvin R. Vincent pravi, da grška beseda, ki jo prevajamo s »krepost«, v izvirnem klasičnem pomenu označuje »vsakršno vrlino«. Torej ni presenetljivo, da so lastnosti, kot so preudarnost, hrabrost, samodiscipliniranost, korektnost, sočutnost, vztrajnost, poštenost, ponižnost in zvestovdanost, v različnih obdobjih pojmovali kot krepostne. Biti kreposten po neki definiciji tudi pomeni »ravnati v skladu z merili za to, kar je prav«.

Po čigavih merilih za to, kaj je vrlo, dobro in pravilno, pa naj bi se ravnali? »Po besedah vodilne šole moralne filozofije,« je pisalo v reviji Newsweek, »je skepticizem, ki ga je pospeševalo razsvetljenstvo, vse zamisli o tem, kaj je prav in kaj ne, podvrgel osebnemu okusu, temu, kar je komu bolj pri srcu, ali odločitvi na podlagi kulture nekega posameznika.« Toda ali je zgolj okus oziroma to, kaj je komu bolj pri srcu, zadovoljiv način določanja tega, kaj je prav in kaj napačno? Ne. Da bi bili krepostni, potrebujemo verodostojno merilo za dobro in slabo – merilo, po katerem se lahko neko dejanje, nazor ali lastnost šteje za pravilno oziroma napačno.

Edini resnični Vir moralnih meril

Edini resnični Vir meril za moralnost je Stvarnik človeštva, Bog Jehova. On je prvemu človeku, Adamu, kmalu zatem, ko ga je ustvaril, zapovedal: »Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!«  (1. Mojzesova 2:16, 17) Bog Jehova je to drevo tako edinstveno poimenoval zato, da je pokazal, da ima edino on pravico odločati o tem, kaj je dobro in kaj slabo za njegova stvarjenja. Božja merila za dobro in slabo so tako postala temelj za presojo ali vrednotenje posameznikovih dejanj, pogledov in osebnostnih potez. Brez teh meril ne bi mogli prav ločiti pravilno od napačnega.

Adam in Eva sta z zapovedjo glede drevesa spoznanja dobrega in hudega dobila na izbiro: ubogati ali ne ubogati. Biti kreposten je zanju pomenilo, da to zapoved ubogata. Jehova je sčasoma dalje razodeval, kaj mu ugaja in kaj ne, in to dal za nas zapisati v Biblijo. Biti kreposten torej pomeni ravnati po Jehovovih pravičnih merilih, ki so zapisana v Svetem pismu.

Docela se seznanite z Božjimi merili

Ali naj se ne bi glede na to, da je Bog Jehova določil merila za dobro in slabo ter jih razodel v Bibliji, z njimi docela seznanili? Apostol Pavel je pisal: »Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bode popoln človek Božji, docela pripraven za vsako dobro delo.« (2. Timoteju 3:16, 17)

Razmislite na primer o nesporazumu, ki ga je doživel v prejšnjem članku omenjeni Kunihito, ko je izrazil skromnost, kakor se nanjo gleda v njegovi kulturi. Ko je pozneje natančneje spoznal svetopisemska merila, mu je to pomagalo privzeti bolj uravnovešen nazor. Biblija vsekakor spodbuja k skromnosti in opozarja pred preveliko samozavestjo ter prevzetnostjo. (Pregovori 11:2; Miha 6:8) Toda ko je apostol Pavel govoril o pogojih za »nadzorniško službo«, je dejal, naj se posameznik »poteguje« za to prednost. (1. Timoteju 3:1, NW) ‚Potegoval‘ naj bi se brez širokoustenja oziroma prevzetnosti, vendar pa naj se tudi ne bi po nepotrebnem omalovaževal.

Kaj pravi Biblija o krepostnem ravnanju na poslovnem področju? V poslovnem svetu je danes nekaj običajnega, da si ljudje pomagajo z vprašljivimi metodami ali pa ubirajo bližnjice pri vladnih predpisih in davčnih zakonih. Toda ne glede na to, kaj počnejo drugi, biblijsko merilo je, da ‚pošteno živimo in ravnamo v vsem‘. (Hebrejcem 13:18) Krepostni smo torej, če smo pošteni in nepristranski do delodajalcev, zaposlenih, strank in svetnih oblasti. (5. Mojzesova 25:13–16; Rimljanom 13:1; Titu 2:9, 10) Poštenost zanesljivo pospešuje zaupanje in naklonjenost. In če dogovore zapišemo, pogosto preprečimo nesporazume in zaplete, ki lahko nastanejo zaradi ‚naključij‘. (Propovednik 9:11, SSP; Jakob 4:13, 14)

Naslednje področje, na katerem je treba biti kreposten, je oblačenje in urejanje. Izbira v oblačenju se razlikuje od kulture do kulture in na posameznika se lahko močno pritiska, da bi se ravnal po najnovejših stilih in trendih. Toda zakaj bi morali posnemati vsako modno muho, ki se pojavi? Biblija nas opominja, naj ‚se ne prilagajamo temu svetu‘. (Rimljanom 12:2, SSP) Apostol Pavel ni postavljal pravil, vendar je pod navdihnjenjem zapisal: »Žene v spodobni opravi, naj se dičijo s sramežljivostjo in zmernostjo, ne s kitami ali z zlatom ali z biseri ali z drago obleko, marveč (kakor se spodobi ženskam, ki pripoznavajo bogaboječnost).« (1. Timoteju 2:9, 10) To temeljno merilo velja enako za moške kot ženske. Seveda to ne pomeni, da ni prostora za očarljivo raznolikost stilov, ki so rezultat vpliva neke kulture oziroma osebnega okusa.

Biblija daje tudi prepoznati nemoralna dejanja, ki jih Bog izrecno obsoja. V Prvem listu Korinčanom 6:9, 10 beremo opozorilo: »Ali pa ne veste, da krivičniki ne podedujejo kraljestva Božjega? Ne motite se: ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešeštniki, ne mehkuži, ne moželežniki, ne tatje, ne lakomniki, ne  pijanci, ne obrekovalci, ne roparji ne podedujejo kraljestva Božjega.« Ta svetopisemski stavek je prej omenjeni Marii pomagal uvideti, da je njena zveza z Juanom po merilu krepostnosti, ki ga je postavil Stvarnik, napačna in jo mora končati, če želi imeti Božje odobravanje. Če torej želimo biti krepostni, je jasno, da moramo temeljito spoznati Jehovova merila.

Učite se s srcem

Biti kreposten ne pomeni pasivno se ogibati slabega. Pomeni biti moralno močan. V krepostnem človeku je dobrota. »Krepostnosti,« pravi neki profesor, »se je treba učiti s srcem in z glavo.« Za to, da bi bili krepostni, ni dovolj le to, da dobro poznamo Božjo Besedo, temveč moramo tudi poglobljeno premišljevati o njeni vsebini, da bi se nam srce tako napolnilo s hvaležnostjo do Jehova in nas navajalo k temu, da v življenju upoštevamo svetopisemska načela.

»Kako ljubim zakon tvoj!« je vzkliknil psalmist. »Ves dan je o njem premišljevanje moje.« (Psalm 119:97) In kralj David je pisal: »Spominjam se dni nekdanjih, premišljujem vse delo tvoje [Božje], dejanje tvojih rok preudarjam.« (Psalm 143:5) Tudi nam bi moralo poglobljeno premišljevanje v molitvi postati neločljivi del našega preučevanja Biblije in na njej temelječih publikacij.

Res je, da je lahko pravi izziv vzeti si čas za marljivo preučevanje, ki ga spremlja poglobljeno premišljevanje. Toda če si prizadevamo biti krepostni, si moramo odkupovati čas od drugih dejavnosti. (Efežanom 5:15, 16) Štiriindvajsetletni Aaron si čas za to vsak dan odkupuje tako, da vstaja 30 minut prej, kot je nekoč. Sam pravi: »Sprva sem cele pol ure samo bral Biblijo. Šele pred kratkim pa sem spoznal, kako pomembna je meditacija. Tako sedaj polovico tega časa premišljujem o tem, kar sem ravnokar prebral. To je resnično nagrajujoče.« Meditira se lahko še ob drugih priložnostih. David je v pesmi Jehovu pel: »Vse nočne straže so misli moje pri tebi.« (Psalm 63:6) Biblija tudi pripoveduje: »Izak je šel premišljat po polju, ko se je večerilo.« (1. Mojzesova 24:63)

Pri trudu, da bi bili krepostni, je meditacija neprecenljiva, saj nam pomaga, da čutimo tako, kot čuti Jehova, in da na stvari gledamo tako, kot nanje gleda on. Maria je denimo vedela, da Bog prepoveduje nečistovanje. Toda, da bi ‚sovražila hudo in se držala dobrega‘, je morala poglobljeno premišljevati o ključnih biblijskih stavkih. (Rimljanom 12:9) Potem ko je prebrala List Kološanom 3:5, ki nas spodbuja, naj ‚morimo ude svoje: nesramnost, nečistost, strast, hudo poželenje in lakomnost‘, je uvidela, da se je treba spremeniti. Morala se je vprašati: ‚Kakšno strast moram moriti? Česa naj se ogibam, kar bi mi lahko vzbudilo nečiste želje? Ali bi se morala spremeniti v svojem obnašanju do nasprotnega spola?‘

 K meditaciji spada tudi razmišljanje o tem, do česa lahko kako dejanje pripelje. Pavel spodbuja kristjane, naj se zdržujejo nečistovanja ter se samoobvladujejo, da »nihče ne prestopa pravic brata svojega in ga ne prekanja«. (1. Tesaloničanom 4:3–7) Za razmislek so dobra vprašanja: ‚Kakšno škodo bi s tem dejanjem naredil sebi, svoji družini in drugim? Kako bi to name vplivalo duhovno, čustveno in telesno? Kako so se stvari iztekle pri drugih, ki so v preteklosti prekršili Božji zakon?‘ Takšno razmišljanje je okrepilo Mariino srce, utrdi pa lahko tudi naše.

Učiti se iz zgledov

Ali se človek lahko nauči biti kreposten v šolski učilnici? S tem vprašanjem so si misleci že tisočletja belili glavo. Grški filozof Platon se je nagibal k mišljenju, da je to mogoče. Na drugi strani je Aristotel razglabljal, da se krepostnost pridobi s prakso. Neki novinar je razpravo o tem vprašanju takole povzel: »Skratka, etike kreposti se človek ne more naučiti sam. Niti se je ne da naučiti iz učbenikov. Dober značaj izvira iz življenja v družbi [. . .], v kateri krepostno ravnanje spodbujajo in nagrajujejo.« Kje pa bi lahko našli resnično krepostne posameznike? V večini kultur ponujajo nekakšne zglede kreposti, vsaj s svojimi mitološkimi junaki in zgodbami, toda Biblija vsebuje obilje resničnih zgledov.

Najbolj izjemen zgled kreposti je Jehova. Vedno ravna krepostno ter dela to, kar je pravično in dobro. Krepostnost lahko razvijamo tako, da postanemo »posnemalci Boga«. (Efežanom 5:1) Božji sin, Jezus Kristus, nam je tudi ‚zapustil zgled, da hodimo po sledovih njegovih‘. (1. Petrov 2:21) Poleg tega so v Bibliji zapisane pripovedi še o mnogih zvestih posameznikih, kot so bili Abraham, Sara, Jožef, Ruta, Job ter Daniel in njegovi trije hebrejski tovariši. Ne gre prezreti pa tudi zgledov kreposti med današnjimi Jehovovimi služabniki.

Lahko nam uspe

Ali nam res lahko uspe delati to, kar je krepostno v Božjih očeh? Ker smo podedovali nepopolnost, lahko včasih v nas besni silovit boj med umom in mesom – med našo željo, da bi ravnali krepostno, in tem, da bi sledili našim grešnim nagnjenjem. (Rimljanom 5:12; 7:13–23) Toda z Božjo pomočjo ta boj lahko dobimo. (Rimljanom 7:24, 25) Jehova nam je priskrbel svojo Besedo in daje nam na njej temelječe publikacije. S tem, ko marljivo preučujemo Sveto pismo in o njem v molitvi poglobljeno premišljujemo, si lahko očistimo srce. Iz takega čistega srca lahko izhajajo krepostne misli, besede in dejanja. (Lukež 6:45) Na temelju zgledov Boga Jehova in Jezusa Kristusa si lahko zgradimo bogovšečno osebnost. Vsekakor se lahko veliko naučimo tudi od današnjih posameznikov, ki zvesto služijo Bogu.

Apostol Pavel je svoje bralce opominjal, naj ‚premišljajo‘ o kreposti in drugih hvalevrednih rečeh. To bo Bog gotovo blagoslovil. (Filipljanom 4:8, 9, SSP) Z Jehovovo pomočjo nam lahko uspe biti krepostni.

[Slika na strani 6]

Naj meditacija postane del vašega preučevanja Biblije

[Slika na strani 7]

Zgradite si bogovšečno osebnost, tako da posnemate Kristusa Jezusa