Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Z malodušjem se lahko spoprimete!

Z malodušjem se lahko spoprimete!

Z malodušjem se lahko spoprimete!

MODER človek je nekoč zapisal: »Če ti srce upade v čas stiske, majhna je [bo, NW] krepost tvoja.« (Pregovori 24:10) Če ste bili kdaj malodušni, se boste verjetno strinjali s to izjavo.

Nihče ni varen pred učinki malodušja. Blagi napad malodušja lahko traja dan ali dva in nato mine. Kadar pa so prizadeta čustva ali pa je prišlo do zamere, lahko ta težava traja veliko dlje. Nekateri kristjani, ki so bili zvesti že veliko let, so postali tako potrti, da so celo nehali obiskovati občinske shode in sodelovati v terenski strežbi.

Če ste malodušni, le pogum! Zvesti služabniki iz preteklosti so se uspešno spoprijemali z malodušjem, in z Božjo pomočjo se lahko tudi vi.

Kadar vas drugi prizadenejo

Ne morete pričakovati, da boste obvarovani pred vsako lahkomiselno besedo oziroma nepremišljenim dejanjem. Lahko pa se odločite, da ne boste dovolili, da bi vas nepopolnost drugih ovirala pri vašem služenju Jehovu. Če vas je kdo prizadel, vam bo morda pomagalo premišljevanje o tem, kako je Ana, Samuelova mati, ravnala v nič kaj spodbudnih okoliščinah.

Ana si je obupno želela otrok, toda bila je neplodna. Moževa druga žena, Penina, je že rodila sinove in hčere. Vendar do Anine nesreče ni imela sočutja, temveč je nanjo gledala kot na tekmico in se do nje vedla tako, da je Ana »plakala in ni ničesar jedla«. (1. Samuelova 1:2, 4–7)

Nekega dne je Ana odšla molit k shodnemu šotoru. Izraelov veliki duhovnik Eli je opazil, da se ji premikajo ustnice. Ker ni vedel, da Ana moli, je sklenil, da mora biti pijana. »Doklej boš pijana?« je strogo vprašal. »Iztrezni se od vina svojega!« (1. Samuelova 1:12–14) Ali si lahko zamislite, kako se je morala Ana počutiti? K shodnemu šotoru je prišla po spodbudo. Nikakor pa ni pričakovala, da jo bo eden najvplivnejših mož v Izraelu po krivici obtožil!

Ana bi lahko sedaj zlahka zapadla v veliko malodušje. Pri priči bi lahko zapustila shodni šotor in si prisegla, da se ne bo več vrnila, dokler bo Eli služil tam kot veliki duhovnik. Toda Ana je očitno cenila svoj odnos z Jehovom. Vedela je, da mu ne bi bilo všeč, če bi tako ravnala. Shodni šotor je bil središče čistega čaščenja. Tam je Jehova naselil svoje ime. In Eli, nepopoln, kot je bil, je bil Jehovov izbrani predstavnik.

Anin bogovdan odziv na Elijevo obtožbo nam daje danes izvrsten zgled. Ana ni dovolila, da se jo po krivici obtoži, vendar je zelo spoštljivo odgovorila. »Nikar, gospod moj!« je odgovorila. »Žena sem otožnega duha; vina in močne pijače nisem pila, temuč srce svoje sem izlila pred GOSPODOM. Ne rači šteti [Nikar ne imej, SSP] dekle svoje za hčer Belijalovo, zakaj od velikega žalovanja in razžaljenja sem doslej govorila.« (1. Samuelova 1:15, 16)

Ali je Ana povedala bistvo? Nedvomno. Vendar je z Elijem govorila taktno in si ga ni drznila kritizirati za lažne obtožbe. On ji je na to prijazno odgovoril: »Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni prošnjo, ki si jo prosila.« Ko se je stvar poravnala, je Ana »šla svojim potem, in je jedla in lice ji ni bilo več žalostno«. (1. Samuelova 1:17, 18)

Kaj se naučimo iz te pripovedi? Ana je hitro ukrepala, da bi popravila nesporazum, vendar je to naredila zelo spoštljivo. Tako je ohranila dober odnos z Jehovom in Elijem. Kako pogosto lahko dobra komunikacija in malo taktnosti preprečita, da bi majhne težave zrasle v velike!

Priznati je treba, da poravnavanje sporov z drugimi zahteva ponižnost in prožnost na obeh straneh. Če se sovernik ne odzove na vaš trud, da bi rešili spor, boste morda morali prepustiti zadevo v Jehovove roke in zaupati, da jo bo On rešil ob svojem času in na svoj način.

Ali ste izgubili službeno prednost?

Nekatere je potrlo to, da so se morali odpovedati kaki prednosti v Božji službi, ki jim je bila pri srcu. Z veseljem so služili svojim bratom in sestram, in ko so to prednost izgubili, so čutili, da Jehovu in njegovi organizaciji niso več koristni. Če tako čutite tudi vi, boste morda dobili dodatni vpogled ob tem, ko boste razmislili o zgledu biblijskega pisca Marka, ki je imenovan tudi Janez Marko. (Dejanja 12:12)

Marko je spremljal Pavla in Barnaba na njunem prvem misijonarskem potovanju, toda na poti ju je zapustil in se vrnil v Jeruzalem. (Dejanja 13:13) Pozneje je Barnaba hotel vzeti Marka s seboj na drugo potovanje. Vendar Biblija pravi: »Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega, ki se je ločil od njiju v Pamfiliji in ni šel ž njima na delo, ne bi jemala s seboj.« Barnaba se s tem ni strinjal. Pripoved nadalje pravi: »In nastane razpor, tako da se [Pavel in Barnaba] ločita drug od drugega, in Barnaba vzame Marka in se odpelje po morju na Ciper. A Pavel si izbere Sila in odpotuje.« (Dejanja 15:36–40)

Ko je Marko izvedel, da spoštovani apostol Pavel noče delati z njim in da sta se z Barnabom prerekala o njegovi usposobljenosti, kar je vodilo do razdora med njima, je bil gotovo potrt. Toda to še ni vse.

Pavel in Sila sta še vedno potrebovala popotnega tovariša. Ob prihodu v Listro sta našla nekoga, da je nadomestil Marka: mladeniča Timoteja. Ta pa je bil takrat, ko sta ga izbrala, krščen morda le dve ali tri leta, medtem ko je bil Marko s krščansko občino povezan vse od njenega zametka – pravzaprav dlje kakor sam Pavel. Toda prednostno nalogo je dobil Timotej. (Dejanja 16:1–3)

Kako se je Marko odzval, ko je izvedel, da ga je nadomestil mlajši, manj izkušen človek? Biblija tega ne pove. Nakazuje pa, da je Marko ostal dejaven v Jehovovi službi. Izkoristil je prednosti, ki jih je imel na razpolago. Čeprav ni mogel služiti s Pavlom in Silom, je lahko potoval z Barnabom na Ciper, ki je bil Barnabovo domače področje. Služil je tudi s Petrom v Babilonu. Nazadnje je v Rimu imel priložnost delati tudi s Pavlom – in Timotejem. (Kološanom 1:1; 4:10; 1. Petrov 5:13) Pozneje je bil celo navdihnjen, da je napisal enega od štirih evangelijev!

Vse to nam je v dragocen pouk. Marko se ni toliko ukvarjal z izgubljeno prednostjo, da bi nehal ceniti prednosti, ki so mu bile še vedno na razpolago. Stalno je bil zaposlen v Jehovovi službi in Jehova ga je blagoslovil.

Če ste torej izgubili kako prednost, ne izgubite poguma. Če boste ohranili pozitiven pogled in bili stalno zaposleni, vam bodo morda zaupane druge prednosti. V Gospodovem delu je obilo dela. (1. Korinčanom 15:58)

Zvesti služabnik zapade v malodušje

Vrlo se boriti za vero ni lahko. Kdaj pa kdaj lahko zapadete v malodušje. Takrat se lahko celo počutite krivi za to, da ste malodušni, saj sklepate, da se Božji zvesti služabnik ne bi smel nikoli tako počutiti. Pomislite na Elija, enega od Izraelovih vidnejših prerokov.

Ko je Izraelova kraljica Jezabela, fanatična zagovornica Baalovega čaščenja, izvedela, da je Elija pobil Baalove preroke, se je zaobljubila, da ga bo umorila. Elija se je srečal že s hujšimi sovražniki, kot je bila Jezabela, toda nenadoma je postal tako malodušen, da je hotel umreti. (1. kraljev 19:1–4) Kako se je lahko to zgodilo? Elija je pozabil na nekaj.

Pozabil se je opreti na Jehova kot na vir svoje moči. Kdo je dal Eliju moč, da je obudil mrtvega in se spoprijel z Baalovimi preroki? Jehova. Jehova bi mu lahko gotovo dal tudi moč, da bi se soočil s srdom kraljice Jezabele. (1. kraljev 17:17–24; 18:21–40; 2. Korinčanom 4:7)

Vsakdo se lahko za trenutek zamaje v svojem zaupanju v Jehova. Kakor Elija morda tudi vi tu in tam na neko težavo gledate po človeško, namesto da bi se je lotili z ‚modrostjo, ki je od zgoraj‘. (Jakob 3:17) Toda Jehova ni zapustil Elija zaradi njegovega trenutnega spodrsljaja.

Elija je zbežal v Bersebo ter nato v pustinjo, saj je mislil, da ga tam nihče ne more najti. A Jehova ga je našel. Poslal je angela, da ga je tolažil. Angel je skrbel za to, da je Elija imel sveže pečen kruh in osvežujočo vodo. Ko se je Elija spočil, ga je angel napotil proti približno 300 kilometrov oddaljeni gori Horeb, kjer naj bi ga Jehova nadalje okrepčal. (1. kraljev 19:5–8)

Pri gori Horeb je bil Elija priča prikazu Jehovove moči, kar je okrepilo njegovo vero. Nato mu je Jehova s tihim, milim glasom zagotovil, da ni sam. Jehova je bil z njim, pa tudi 7000 bratov, čeprav Elija zanje ni vedel. Nazadnje mu je Jehova dodelil nalogo. Elija je še vedno ostal njegov prerok! (1. kraljev 19:11–18)

Pomoč je na razpolago

Če občasno trpite zaradi blagega napada malodušja boste morda ugotovili, da se bolje počutite potem, ko ste si vzeli dodaten počitek ali zaužili hranilen obrok. Nathan H. Knorr, ki je služil kot član Vodstvenega organa Jehovovih prič do svoje smrti leta 1977, je nekoč dejal, da se velike težave po dobrem nočnem spancu pogosto zdijo veliko manjše. Kadar pa težava traja dalj časa, morda to ne bo dovolj; v boju z malodušjem boste potrebovali pomoč.

Jehova je Elija pokrepčal po angelu, danes pa Bog spodbuja po starešinah in drugih zrelih kristjanih. Starešine so resnično lahko »kakor zavetje pred vetrom«. (Izaija 32:1, 2) Toda da bi vas spodbudili, boste morda morali prevzeti pobudo. Elija je v vsem svojem malodušju potoval h gori Horeb, da bi ga Jehova poučil. Mi pa prejemamo krepilen pouk po krščanski občini.

Kadar sprejmemo pomoč in se pogumno spoprijemamo s preizkušnjami, kot so prizadeta čustva ali izgubljene prednosti, stopimo v pomembnem spornem vprašanju na Jehovovo stran. Kakšnem vprašanju? Satan je izjavil, da ljudje služimo Jehovu samo zaradi lastnih koristi. Ne zanika, da bomo služili Bogu, kadar nam bo v življenju vse teklo gladko, trdi pa, da mu bomo nehali služiti, ko bomo prišli v težave. (Job, 1. in 2. poglavje) Če bomo kljub malodušju neomajno vztrajali v Jehovovi službi, bomo lahko pomagali odgovoriti na Satanovo obrekljivo obtožbo. (Pregovori 27:11)

Ana, Marko in Elija so imeli težave, ki so jih za kratek čas oropale radosti. Vendar so se z njimi spoprijeli in živeli ustvarjalno življenje. Z Jehovovo pomočjo se lahko tudi vi spoprimete z malodušjem.