Iskanje vrednih v Keniji

KENIJA je dežela mnogih naravnih lepot. Bujni gozdovi, prostrane planote, izredno vroče puščave in s snegom pokrite gore krasijo to čudovito deželo. V njej živi več kot milijon gnujev, tudi ogroženi nosorog. Človek lahko vidi tudi velike črede žiraf, ki se potikajo po pašnikih.

Obilo je tudi ptic, od mogočnih orlov, ki jadrajo po nebu, pa do neštetih raznobarvnih ptic pevk, ki zrak napolnjujejo s prijetnimi melodijami. In kdo lahko spregleda slone in leve? Prizori in zvoki Kenije so nepozabni.

Vendar pa se po tej lepi deželi sliši še en zvok. To je zvok tisočev glasov, ki širijo sporočilo o upanju. (Izaija 52:7) Te glasove slišijo ljudje v več kot 40 plemenih in jezikih. V tem pogledu je Kenija tudi dežela duhovne lepote.

Večina Kenijcev je vernih in so se pripravljeni pogovarjati o duhovnih rečeh. Kljub temu se je izkazalo, da je izziv najti ljudi, ki bi se pogovarjali, saj je Kenija, kot mnoge druge države, v obdobju sprememb.

Zaradi težavnih gospodarskih razmer so morali mnogi spremeniti svoje življenje. Žene, ki so običajno delale doma, so sedaj zaposlene v pisarnah ali pa ob cestah prodajajo sadje, zelenjavo, ribe in pletene košare. Možje ure in ure naporno delajo, da bi preživeli svojo družino. Tudi otroci hodijo po ulicah in v svojih majhnih ročicah nosijo polno zavitkov praženih kikirikijev ter kuhanih jajc in jih prodajajo. Zato je čez dan doma zelo malo ljudi. Oznanjevalci dobre novice o Kraljestvu so se zaradi takšnih razmer morali nekoliko prilagoditi.

Občinam Jehovovih prič se je svetovalo, naj več pozornosti posvetijo tistim ljudem, ki zunaj svojega doma opravljajo vsakdanje dejavnosti, ter tudi prijateljem, sorodnikom, poslovnežem in sodelavcem. Bratje in sestre so se odzvali. Pogovarjajo se z ljudmi, kjer koli jih lahko najdejo. (Matevž 10:11) Ali je ta trud, da bi se razširili, rodil sadove? Seveda jih je! Razmislite o nekaterih zgledih.

Sorodniki – nam najbližji

Glavno mesto Kenije, Nairobi, ima približno tri milijone prebivalcev. V vzhodnem delu mesta živi upokojen vojaški častnik, ki je že od nekdaj  čutil odpor do Jehovovih prič, pa čeprav je na njegovo veliko žalost sin bil Priča. Nekega februarja se je ta upokojeni častnik odpravil na dom svojega sina, ki živi v 160 kilometrov oddaljenem mestu Nakuru v Velikem tektonskem jarku. Med obiskom mu je sin izročil darilo – knjigo Spoznanje, ki vodi v večno življenje.* Oče je darilo sprejel in odšel.

Doma je ta nekdanji častnik knjigo dal svoji ženi, ki jo je pričela brati ne da bi vedela, da so jo izdali Jehovove priče. Biblijske resnice so počasi pričele segati v njeno srce in o informacijah se je pogovorila s svojim možem. Iz radovednosti je tudi on pričel brati knjigo. Ko sta ugotovila, kdo jo je izdal, sta sklenila, da o Jehovovih pričah nista slišala resnice. Povezala sta se s Pričami v okolici, in pričel se je biblijski pouk. Že sama sta med branjem knjige ugotovila, da je nekrščansko kaditi in prodajati cigarete. (Matevž 22:39; 2. Korinčanom 7:1) Brez odlašanja sta uničila vse cigarete, ki sta jih imela v svoji trgovini. Po nekaj mesecih sta se usposobila za nekrščena oznanjevalca, kmalu zatem pa sta se na območnem zborovanju krstila.

V smeteh se skriva zaklad

V okolici glavnega mesta se ponekod širijo naselja, v katerih stanuje na stotisoče ljudi. Tukaj lahko najdeš mnogo vrst hiš, zgrajenih iz zemlje, lesa, kovinskih ostankov ali valovitih pločevinastih plošč. Kadar je dela v industriji in tovarnah malo, se ljudje znajdejo po svoje. Delavci, imenovani Jua kali (v svahilijščini to pomeni »pekoče sonce«), delajo na soncu in iz starih avtomobilskih plaščev izdelujejo sandale ali pa iz zavrženih kovinskih posod petrolejske svetilke. Drugi brskajo po smetiščih in smetnjakih ter iščejo papir, kovinske posode in steklenice, da bi jih predelali.

Ali se lahko v smeteh skriva zaklad? Da! Neki brat se spominja: »Na dvorišče naše zborske dvorane je prišel močan, zanemarjen in navidez surov moški, ki je nosil veliko plastično vrečo, polno odvrženih časopisov in revij. Najprej mi je povedal, da mu je ime William, nato pa me je vprašal: ‚Ali imate najnovejše izdaje Stražnega stolpa?‘ Bil sem precej sumničav, saj nisem vedel, kakšen je njegov namen. Ko sem mu pokazal pet različnih Stražnih stolpov, jih je enega za drugim pregledal in dejal: ‚Kar vse bom vzel.‘ Presenečen sem odšel nazaj v svojo sobo in se vrnil s knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. * Pokazal sem mu sliko raja in pojasnil, da z ljudmi brezplačno preučujemo Biblijo. Nato sem predlagal: ‚William, zakaj ne bi prišel jutri in bi pričela preučevati?‘ In res je prišel!

Neke nedelje je prvič prišel na shod. Tega dne sem imel javni govor. Ko je vstopil v dvorano, je z očmi preletel navzoče, me videl na odru in odhitel iz dvorane. Kasneje sem ga vprašal, zakaj je to naredil. V zadregi je odgovoril: ‚Ljudje so bili preveč snažni. Zato sem postal nervozen.‘

Ko je William preučil že kar precej poglavij, je biblijska resnica pričela spreminjati njegovo življenje. Skopal se je, si pristrigel lase, oblekel čista in čedna oblačila in kmalu pričel redno obiskovati shode. Ko je izšla knjiga Spoznanje, ki vodi v večno življenje, sva jo  pričela preučevati. Do takrat je že imel dva govora v Teokratični strežbeni šoli in postal nekrščeni oznanjevalec. Na dnevu posebnega zbora se je krstil in navdušen sem bil, da sem ga lahko pozdravil kot svojega duhovnega brata.«

Kje je William prvič opazil vrednost revije Stražni stolp? »Nekaj izdaj sem našel med odvrženim papirjem v smeteh.« Da, na ta neobičajni način je našel zaklad!

Pričevanje na delovnem mestu

Ali smo na svojem delovnem mestu vedno pozorni na priložnosti za neformalno pričevanje? James, starešina v eni od nairobijskih občin, je tako izvedel za biblijsko resnico. Zato to metodo zelo spretno uporablja, da bi prišel v stik z drugimi. Ob neki priložnosti je na primer videl v pisarno vstopiti sodelavca, ki je imel na pripeti priponki napisano »Jezus rešuje«. James je posnemal evangelizatorja Filipa in sodelavca vprašal: »Ali res razumeš, kaj pomenijo te besede?« (Dejanja 8:30) Zaradi tega vprašanja se je pričel dober pogovor. Začela sta preučevati Biblijo in ta mož se je kasneje krstil. Ali je James uspel tudi pri drugih? Naj nam pojasni:

»S Tomom sva delala v istem podjetju. Pogosto sva se z avtobusom za osebje podjetja skupaj vozila na delo. Nekega jutra sva po naključju sedela skupaj. Bral sem eno naših knjig in jo držal tako, da sem bil prepričan, da jo Tom dobro vidi. Kot sem se nadejal, sem pritegnil njegovo pozornost in mu z veseljem posodil svojo knjigo. Kar je prebral, je nanj naredilo velik vtis in je privolil v biblijski pouk. Sedaj je skupaj z ženo krščen Jehovov služabnik.«

James nadaljuje: »Med odmori za kosilo imamo v naši tovarni pogosto zelo zanimive pogovore. Tako je bilo tudi, ko sem ob različnih priložnostih srečal Ephraima in Walterja. Oba sta vedela, da sem Priča. Ephraim je želel vedeti, zakaj Jehovovim pričam toliko nasprotujejo. Walter pa je vprašal, v čem se Priče razlikujejo od drugih religij. Zelo sta bila zadovoljna, ko sem jima odgovoril iz Svetega pisma, in privolila sta v pouk. Ephraim je zelo hitro napredoval. Ščasoma sta oba z ženo posvetila svoje življenje Jehovu. On sedaj služi kot starešina, njegova žena pa je redna pionirka. Walterju pa so tako močno nasprotovali, da je svojo knjigo za preučevanje vrgel stran. Toda zaradi moje vztrajnosti je pričel znova preučevati. Tudi on ima sedaj prednost služiti kot starešina.« Skupaj je 11 posameznikov postalo pravih kristjanov, ker je James izkoristil priložnosti za neformalno pričevanje na delovnem mestu.

Neverjeten izid

V majhni vasi ob obali Viktorijinega jezera so se prijatelji in sorodniki zbrali na pogrebu. Med žalujočimi je bil tudi ostareli Priča. Pristopil je k učiteljici po imenu Dolly in ji pojasnil, v kakšnem stanju so mrtvi in da Jehova namerava odstraniti smrt za vedno. Opazil je njen dobri odziv in ji zagotovil: »Ko se boste vrnili v rodno mesto, vas bo na domu obiskal eden od naših misijonarjev in vas poučil o Bibliji.«

Dolly stanuje v tretjem največjem mestu Kenije. Takrat so tam služili samo štirje misijonarji. Ta starejši brat pravzaprav  sploh ni nobenega od misijonarjev obvestil o tem, naj obišče Dolly. Je le povsem zaupal, da se bo to zgodilo. In res se je! Kmalu zatem jo je neka misijonarka srečala in z njo pričela preučevati. Dolly je sedaj krščena, njena majhna hči je vpisana v Teokratično strežbeno šolo, krščena pa sta tudi njena dva sinova. Ona pa se je celo veselila, da je lahko obiskala Pionirsko šolo.

Skrbeti za porast

Poudarjanje neformalnega pričevanja je še na tisoče Kenijcem omogočilo, da lahko slišijo dobro novico. Sedaj je s tem najpomembnejšim delom zaposlenih več kot 15.000 oznanjevalcev, na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt pa je bilo lani več kot 41.000 navzočih. Po vsej Keniji je na shodih navadno enkrat več navzočih, kot je kraljestvenih oznanjevalcev. Zaradi tega pa se potrebuje več kraljestvenih dvoran.

Kraljestvene dvorane se gradi tako v večjih mestih kot tudi na odročnih področjih. Eno takšnih odročnih področij je mesto Samburu, ki leži kakih 320 kilometrov severovzhodno od Nairobija. Leta 1934 so mesto poimenovali »Maralal«, kar v samburščini pomeni »bleščati se«, ker se je streha, ki so jo tam prvič prekrili z valovito pločevino, bleščala na soncu. Dvainšestdeset let kasneje so v Maralalu zgradili še eno zgradbo s streho iz valovite pločevine. Tudi ta se »blešči« in »sije«, ker je to prostor za pravo čaščenje v tem kraju.

Petnajst oznanjevalcev si je zelo prizadevalo, da bi zgradili prvo kraljestveno dvorano na tem odročnem delu Kenije. Denarja je tam malo, zato so bratje odvisni od tamkajšnjih gradbenih materialov. Zidove so naredili iz rdeče zemlje, ki so jo ovlažili z vodo in močno stlačili med pokonci stoječe drogove. Stene so nato zgladili in premazali z mešanico kravjih iztrebkov in pepela, ter tako naredili trdno prevleko, ki bo vzdržala leta.

Da bi dobili drogove za zgradbo, so si bratje priskrbeli dovoljenje, da lahko posekajo drevesa. Toda do najbližjega gozda je bilo približno 10 kilometrov. Bratje in sestre so morali pešačiti do gozda, posekati drevesa, jih oklestiti in drogove odnesti na gradbišče. Nekoč jih je na poti iz gozda ustavil policist, ki je trdil, da je njihovo dovoljenje neveljavno. Posebnemu pionirju je rekel, da ga bo zaradi sekanja dreves aretiral. Tedaj pa je spregovorila neka sestra, ki jo tamkajšnji ljudje in policija dobro poznajo: »Če boste aretirali našega brata, potem morate aretirati tudi vse nas, saj smo vsi sekali drevesa!« Policist je nato vsem dovolil oditi.

V gozdu so bile tudi divje živali, zato je tam bilo nevarno hoditi. Nekega dne je ena od sester posekala drevo. Ko je padlo na tla, je videla neko žival, kako je odskočila in zbežala. To rjavkasto rumeno žival je videla samo za trenutek, zato je menila, da je bila impala, toda kasneje je po stopinjah ugotovila, da je bil lev! Vseeno pa so bratje navkljub takšnim nevarnostim dvorano zgradili, in sedaj stoji kot »bleščeč« vir slavljenja Jehova.

Pomemben dan v teokratični zgodovini Kenije je bil 1. februar 1963. Tega dne so odprli prvo podružnično pisarno, in sicer samo eno pisarno, veliko 7,4 kvadratna metra. Še en mejnik v teokratični zgodovini Kenije pa je 25. oktober 1997. Tega dne so posvetili nov, 7800 kvadratnih metrov velik betelski kompleks! Dokončan projekt je bil velik vrhunec tri leta trajajočega predanega in napornega dela. Prostovoljci iz 25 različnih držav so 3,2 hektarja blatnega, s travo preraslega zemljišča spremenili v čudovit parku podoben kraj za nove podružnične prostore, v katerih živi 80 članov betelske družine.

Vse razloge imamo, da se veselimo tega, kar je Jehova naredil za svoje ljudstvo. Njemu gre vsa zahvala za to, da spodbuja srce svojih služabnikov, da se razširjajo in pospešeno iščejo vredne v Keniji, s čimer je ta dežela postala dežela duhovne lepote.

[Podčrtna opomba]