Zakaj potrebujemo zdržljivost?

KRISTJANI se morajo srečevati z marsičem, med drugim z ravnodušnostjo drugih, s kritiziranjem in tem, da se jih napačno predstavlja, z veliko sovražnostjo, mržnjo bližnjih družinskih članov, grdim ravnanjem, zapori in celo s smrtjo. (Matevž 5:10–12; 10:16–22; 24:9, 10, 39; Marko 13:9, 12, 13; Razodetje 13:10) To zahteva zdržljivost. Brez te nujno potrebne lastnosti si posameznik enostavno ne more pridobiti večnega življenja. (Rimljanom 2:7; Hebrejcem 10:36; Razodetje 14:12) Kar namreč šteje, je konec, ne to, kako dobro morda nekdo začne živeti kot krščanski učenec. Jezus Kristus je to izrazil tako: »Kdor pa pretrpi [zdrži, NW] do konca, ta bo zveličan.« (Matevž 24:13) »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lukež 21:19, SSP)

Osebe, ki ‚Božjo besedo‘ hitro sprejmejo, a samo površinsko, niso zdržljive. V stiski ali preganjanju se hitro vdajo, s čimer izgubijo Božje odobravanje in blagoslov. Tisti pa, ki razvijejo veliko cenjenje do ‚Božje besede‘, neomajno vztrajajo. Kljub težavam, trpljenju in zastraševanju zvesto še naprej razglašajo Božje sporočilo in s tem »prinašajo sad v potrpljenju [zdržljivosti, NW]«. (Lukež 8:11, 13, 15)

Kako se jo ohranja. Kadar kdo trpi, mu je lahko v veliko spodbudo pri ohranjanju zdržljivosti to, da premišljuje o odličnih zgledih Božjih služabnikov – predkrščanskih prerokih, Jobu, apostolih Pavlu in Janezu ter še mnogih drugih – in vidi izid njihovega zvestega ravnanja. (2. Korinčanom 6:3–10; 12:12; 2. Tesaloničanom 1:4; 2. Timoteju 3:10–12; Jakob 5:10, 11; Razodetje 1:9) Še zlasti in predvsem bi moral imeti pogled uprt v brezhibno zdržljivost Jezusa Kristusa. (Hebrejcem 12:2, 3; 1. Petrov 2:19–24)

Pomembno je tudi to, da nikoli ne izgubi spred oči krščanskega upanja, večnega življenja v brezgrešnosti. Tega upanja ne more izničiti niti smrt po rokah preganjalcev. (Rimljanom 5:4, 5; 1. Tesaloničanom 1:3; Razodetje 2:10) Zdajšnje trpljenje bo v primerjavi z izpolnitvijo veličastnega upanja povsem zbledelo. (Rimljanom 8:18–25) Vsako trpljenje, čeprav trenutno veliko, je z večnostjo v ozadju ‚kratko in lahko‘. (2. Korinčanom 4:16–18) Če posameznik razmišlja o tem, kako začasne so preizkušnje, in se trdno oklepa krščanskega upanja, mu to lahko prepreči, da bi zapadel v obup in postal nezvest Jehovu Bogu.

Zdržljivost v krščanskem življenju ni odvisna od osebne moči. Božje služabnike hrani in krepi sam Najvišji, po svojem svetem duhu in tolažbi iz Pisem. On »daje zdržljivost« tistim, ki se povsem zanašajo nanj, zato kristjani upravičeno molijo k njemu za pomoč ter potrebno modrost, da se lahko spoprijemajo z neko preizkušnjo. (Rimljanom 15:4, 5, NW; Jakob 1:5) Jehova ne bo nikoli dovolil, da bi kdor koli bil tako zelo preizkušan, da tega ne bi mogel prenesti. Kdor se obrača Nanj za pomoč, ne izgublja vere, temveč popolnoma zaupa Jehovu, in Vsemogočni bo naredil izhod, tako da bo ta posameznik lahko zdržal. (1. Korinčanom 10:13; 2. Korinčanom 4:9)

Kristjani lahko ob trpljenju neomejeno zajemajo moč. Apostol Pavel je za Kološane molil, da bi bili »z vso močjo krepčani po krepkosti slave [Božje] za vso stanovitnost in potrpežljivost, z radostjo«. (Kološanom 1:11) Primer delovanja te »krepkosti slave« je obujenje Jezusa Kristusa iz smrti in njegovo povzdignjenje na Očetovo desnico. (Efežanom 1:19–21)

Bog Jehova in njegov Sin želita, da bi vsem uspelo. To se jasno vidi iz besed, s katerimi je Jezus Kristus spodbujal k zdržljivosti člane krščanske občine v Efezu, Smirni, Pergamu, Tiatiri, Sardah, Filadelfiji in Laodiceji. (Razodetje 2:1–3, 8–10, 12, 13, 18, 19; 3:4, 5, 7, 10, 11, 14, 19–21)

Pravilen pogled na preizkušnje. Ker kristjani vedo, da je človekova večna prihodnost odvisna od zdržljivosti in da lahko zaupajo v pomoč od zgoraj, jih ne bi smelo biti groza preizkušenj in stisk ter naj se jih ne bi otepali ali se začeli pritoževati,  se vdajati samopomilovanju ali zagrenjenosti. Apostol Pavel je opominjal: »Hvalimo se tudi v stiskah, vedoč, da stiska rodi potrpežljivost [zdržljivost, NW].« (Rimljanom 5:3) Kristjan, ki potrpežljivo in neomajno ter z Božjo pomočjo prenese preizkušnje, pokaže, da ima potrebno lastnost: zdržljivost – kar se v resnici in po izkušnjah ni vedelo, preden niso nastopile nadloge.

Dovoliti je treba, da zdržljivost »opravi svoje delo« (NW), pustiti, da preizkušnja teče do konca, ne da bi jo skušali z nesvetopisemskimi sredstvi hitro končati. Tedaj bo vera preizkušena in prečiščena, in razodela se bo njena krepilna moč. Pri kristjanu se lahko razkrijejo šibke točke, kar mu omogoča, da vidi hibe in se izboljša, kot je potrebno. Zvesto vztrajanje v preizkušnjah lahko posameznika oblikuje tako, da postane pri ravnanju s soljudmi bolj potrpežljiv, sočuten, usmiljen, prijazen in ljubeč. Če torej pusti, da zdržljivost »opravi svoje delo« (NW), mu ne bo ‚manjkalo ničesar‘, kar Jehova Bog išče pri svojih priznanih služabnikih. (Jakob 1:2–4, SSP)